11. junij 2016

Odrešenje je Božje delo

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: "Ta sprejema grešnike in jé z njimi." Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja."

8 "Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' 10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne."     (Lk 15,1-10)

Jezus je bil magnet za cestninarje in grešnike vseh vrst: goljufe, tiste, ki so bili premalo pobožni, prostitutke in vse, s katerimi se pridni fantje in dobri verniki niso hoteli družiti. Počel je še hujše stvari: jedel je s takimi. Zato so  farizeji, ki so skrbeli, da bi živeli čim bolj pobožno in ločeno od grešnega sveta, "upravičeno" godrnjali nad njim. Pa so res upravičeno?

Ko so se nad njegovim ravnanjem zmrdovali, jim je povedal tri prilike: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike so zapisane v Lk 15. Na tem mestu bomo preleteli prvi dve priliki. 

"Tisti zunaj" se radi posmehujejo kristjanom, zaradi pogoste uporabe ovce kot metafore za kristjana. To se jim zdi nekako izpod časti, kajti ovce so, kot je "splošno znano",  precej neumna čredna bitja, ki jedo, prežvekujejo in so povsem odvisne od pastirja, brez katerega tako rekoč ne morejo živeti.  Taki naj bi bili tudi kristjani. Pa so res samo kristjani takšni? Poglejmo si nekaj značilnosti ovc in njihovega obnašanja. Res je, da so ovce v glavnem krotke, a so tudi svojeglave. Če ovca opazi, da je v soseščini boljša paša, gre za pašo in se med pasenjem počasi oddaljuje od črede. Tako se velikokrat izgubi, kam pade ali postane plen zveri. Ko pade  v kako luknjo, je rada kar tiho, zaradi česar jo je v takem primeru zelo težko najti. Ljudje, ki so zaradi podedovanega Adamovega greha cepljeni proti Bogu, gredo najraje tja, kjer se jim zdi boljše in lepše, zaradi česar se znajdejo v mnogih težavah in življenjskih nevarnostih. Namesto, da bi zavpili k Bogu, Boga zanikajo, ali pa si izmislijo najrazličnejše religijske metode in tehnike, s katerimi se hočejo (od)rešiti. 

Jezus govori v naši prvi priliki (Lk 15,1-7) o pastirju, ki najde izgubljeno ovco. Pastir je metafora  za Boga. Bog sam je tisti, ki poišče izgubljene ovce in jih prinese nazaj. Odrešenje je v celoti Božje delo: Bog je njegov pobudnik in izvajalec. Srednjeveška cerkev je učila: "Bog opravi svoj del odrešenja, ti pa moraš opraviti svoj del." Toda v priliki ni rečeno: "Pastir je našel ovco, jo rešil iz jame ali izvlekel iz trnja ter ji rekel: "Pojdi z menoj k čredi." Ne, ampak je dal pastir najdeno ovco na ramo in jo sam odnesel domov. 

Še bolj nazorno je to predstavljeno v priliki o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10). V njej žena, ki je izgubila eno drahmo, preišče celo hišo in (najbrž) spravi kovanec na ustrezno mesto. Drahma ni našla sama sebe, niti ni šla za ženo v denarnico ali skrinjo, kjer je ženska hranila denar. Žena, ki simbolizira Boga, je tista, ki je našla drahmo in jo spravila na svoje mesto.

Farizeji so bili prepričani, da odrešenje pripada samo dobrim fantom in puncam, podobno kot beremo v tistem naslovu knjige, ki se glasi: "Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod." Jezus je v obeh prilikah jasno povedal, da odrešenje ni stvar zaslug, ampak je  od začetka do konca delo Božje milosti. Pravični, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, v resnici ne obstajajo. Za take so se imeli farizeji. Toda ti niso edini. Tudi izjava, ki jo velikokrat slišimo: "Tako slab pa res nisem, da bi bil pogubljen,"  je prazna tolažba. Vsak je v svojem naravnem stanju dovolj slab za pogubljenje, ali pa premalo dober za odrešenje. Odrešenje ni stvar moje porednosti ali tvoje pridnosti, ampak stvar Božje milosti, ki deluje, kakor Bog hoče. 

Toda to še ni konec. Najdenju ovce in drahme sledi veliko veselje nad tem dejstvom. Tako se prva prilika konča z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, "  druga pa:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (Lk 15,7.10)  Nebesa se veselijo vsakega spreobrnjenca, čeprav je v resnici Bog začetnik in izvajalec spreobrnjenja. Spreobrnjenje je stvar suverene Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve:  "Tiste, ki jih je [Bog, op. Diz.] vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)  Toda pozor! Vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ni pravilno. Pastor George Philip je glede tega rekel: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"  Da, to je véliko in pravo vprašanje. Jezus Kristus je namreč resnični dobri in véliki pastir Božjega ljudstva (Jn 10,14. Heb 13,20. 1Pt 5,4). 

Ali veruješ vanj?

  

Ni komentarjev: