Bodite usmiljeni

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata."    (Lk 6,36-42)

Zgornji odlomek je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem", ki je nekakšen Lukov ekvivalent Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Strokovnjaki si niso edini, ali gre za govora ob dveh različnih priložnostih, ali za isti govor, zapisan na dva načina. Vsebinsko se namreč oba zapisa zelo lepo ujemata. Gre za besedilo, v katerem Jezus zbranemu ljudstvu na avtentičen način razlaga postavo, ne pa tako, kot so to počeli rabini, s čimer so močno popačili izvirni pomen zapovedi. 

Po drugi strani nam Jezus v tem govoru predstavi zahteve Božje postave na tak način, pri katerem je vsakemu jasno, da jih je posamezniku v njegovem naravnem stanju nemogoče izpolniti. Jezus nas tu vrže pred zid. 

Usmiljenje je lepa čednost, oziroma vrednota, če se izrazim v sodobnem jeziku. Toda, kako naj bom usmiljen tako, kakor je usmiljen naš nebeški Oče? Kako naj ne sodim, da ne bom sojen? Kako naj ne obsojam, da ne bom obsojen in kako naj brezpogojno odpuščam, da bo tudi meni odpuščeno?  To so zelo pomembna vprašanja, na katera svet nima odgovora. Prav tako so to zahteve, ki jih človek v svojem naravnem stanju ni zmožen nikoli izpolniti. Tu smo vrženi pred zid lastne nemoči. 

Pred tednom dni smo lahko slišali, videli in brali o streljanju v gejevskem nočnem klubu v Orlandu, v katerem je islamski skrajnež pobil petdeset ljudi. Kakega pol ducata ameriških pastorjev je to dejanje prav  neokusno pospremilo z veliko mero privoščljivosti. Zdaj pa poglejmo, kako je reagiral Jezus v podobni situaciji: "Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: 'Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?  Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.'" (Lk 13,1-3) Težko rečem, koliko je bilo teh petdeset grešnikov v Orlandu bolj ali manj grešnih od drugih grešnikov, toda v privoščljivosti ni nobenega usmiljenja. Njihova končna usoda je že brez našega moraliziranja in privoščljivosti dovolj grozljiva in  kliče vse k spokorjenju. Tudi tiste privoščljive. Jezus pravi o Bogu: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim."  (Mt 5,45b) Ker je Bog tako usmiljen, da pošilja sonce in dež tudi pravičnim, smo tudi mi dolžni biti usmiljeni. 

Toda, kot sem že rekel, zahteva Jezus v svojem govoru stvari, ki jih v svojem naravnem stanju nismo sposobni izvršiti. Toda on je že vse to izvršil. Prišel je na svet in živel popolno in brezgrešno življenje, pretrpel je mučno in sramotno smrt na križu, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični Odrešenik vseh vernih. Zato ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). 

Jezusove zahteve so tako  nemogoče izvršljive, da nas usmerjajo in vodijo k Jezusu, ki je že vse to izvršil. Ko pridemo k njemu, dobimo milost, ki nam lahko ob vsakem trenutku pomaga (cf. Heb 4,16). Pietisti in pripadniki raznih svetostnih gibanj zmotno učijo, da kristjan, ki prejme milost, ne more in ne sme več grešiti. Res je, da ne bi smel, toda tudi v našem novem življenju v Kristusu nobena stvar ne teče gladko sama po sebi. V resnici tudi kristjani padamo v grehe, zaradi česar nas apostol Pavel spodbuja: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) To seveda  ne pomeni, da nam ne bo na naši poti velikokrat spodrsnilo. Toda Bog je usmiljen, zaradi česar pričakuje od nas, da bomo tudi mi usmiljeni. Zato velja za kristjane: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci."  (Ef 5,1) Tudi glede usmiljenja.