Danes se zelo veliko govori o strpnosti. Zdi se mi, da toliko, da sploh več ne vemo, kaj pomeni beseda strpnost. Dogaja se namreč, da izraz strpnost mnogi razlagajo tako ohlapno, da se je prvotni pomen besede že povsem zameglil. Tvorci postmoderne so s svojo vsesplošno vseenostjo tako močno razširili ta pojem na tisto, kar strpnost ni, da je postal izvirni pomen besede že kar nerazpoznaven. Tako nekateri menijo, da pomeni strpnost to, da smo dolžni sprejemati vsa prepričanja, vsako novotarijo ali modo, ki si jo pač kdo izmisli. Tako je postalo vse, karkoli komu ugaja, dobro. To me spominja na tisto svetopisemsko: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temuč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe." (2Tim 4,3 CHR) V tej povodnji politične korektnosti se človek že malce težko znajde.
Je pa zelo zanimivo, da postane mnogim ljudem, ki sicer z vsemi štirimi prisegajo na strpnost, takoj ko slišijo za krščansko sporočilo, neugodno. Le kje je ostala njihova strpnost? Seveda to opravičijo s "splošno znanimi resnicami" (temu raje recimo predsodki) , ki se nanašajo na krščanstvo in za njegovo sporočilo, tudi Sveto pismo, ki bi ga nekateri prav radi dali na indeks.
Pa je res strpnost to, da smo dolžni "kupiti" vse, kar nam sodobni trg takih in drugačnih idej ponuja? Všeč mi je izrek (oziroma skorajda definicija), ki ga je o tej stvari napisal Viktor Frankl: "Da sem strpen, to ne pomeni, da se strinjam z vero drugega. Pač pa pomeni, da drugemu priznavam pravico verjeti in ubogati njegovo lastno vest."
(V. Frankl, Volja do smisla. MD, Celje 1994, s. 62)
Strpnost torej še ne pomeni splošnega odobravanja vseh pojavov okoli mene. Strpnost tudi ne pomeni, da bi imeli vsa prepričanja za enako resnična. Kajti tam, kjer je vse res, ni nič res. Strpnost v njeni klasični obliki je v tem, da dopuščam ljudem, ki so okoli mene, da razmišljajo in verujejo po svoje. To še ne pomeni, da jim ne smem povedati, kaj sam mislim o stvareh vere, ampak, da sprejemam svojega bližnjega takega, kot je. To je sicer težko, ampak, v Bogu ni nič nemogoče, kajne?
Je pa zelo zanimivo, da postane mnogim ljudem, ki sicer z vsemi štirimi prisegajo na strpnost, takoj ko slišijo za krščansko sporočilo, neugodno. Le kje je ostala njihova strpnost? Seveda to opravičijo s "splošno znanimi resnicami" (temu raje recimo predsodki) , ki se nanašajo na krščanstvo in za njegovo sporočilo, tudi Sveto pismo, ki bi ga nekateri prav radi dali na indeks.
Pa je res strpnost to, da smo dolžni "kupiti" vse, kar nam sodobni trg takih in drugačnih idej ponuja? Všeč mi je izrek (oziroma skorajda definicija), ki ga je o tej stvari napisal Viktor Frankl: "Da sem strpen, to ne pomeni, da se strinjam z vero drugega. Pač pa pomeni, da drugemu priznavam pravico verjeti in ubogati njegovo lastno vest."
(V. Frankl, Volja do smisla. MD, Celje 1994, s. 62)
Strpnost torej še ne pomeni splošnega odobravanja vseh pojavov okoli mene. Strpnost tudi ne pomeni, da bi imeli vsa prepričanja za enako resnična. Kajti tam, kjer je vse res, ni nič res. Strpnost v njeni klasični obliki je v tem, da dopuščam ljudem, ki so okoli mene, da razmišljajo in verujejo po svoje. To še ne pomeni, da jim ne smem povedati, kaj sam mislim o stvareh vere, ampak, da sprejemam svojega bližnjega takega, kot je. To je sicer težko, ampak, v Bogu ni nič nemogoče, kajne?
2 komentarja:
Ooooo...
Dolgo sem čakal na kakšen komentar in ker me v nedeljo čaka oddaja na radiu Sora o Kulturi dialoga, mi bo tale tvoj komentar prišel celo zelo prav. Všeč mi je. Ga bom poizkušal vplesti v nedeljski pogovor na radiu.
Vse dobro!
S.
Vidiš, Bog vedno deluje preko bližnjih ob pravem času. Tudi meni se to redno dogaja. Ampak včasih smo malo neučakani ali pa naglušni. :)
Lp
Diz
Objavite komentar