Bog je Bog

Naj začnem ta sestavek z vicem, ki gre nekako takole: "Koga ima Bog najbolj rad?"
"Teologe, ker od njih vsak dan izve kaj novega o sebi."
Sama ideja za naslov tega sestavka ni izvirna. Izposodil sem si jo pri rajnkem švicarskem teologu Karlu Barthu. Zdi se mi, da skušajo mnogi kristjani, teologi, pa tudi "nestrokovnjaki" razložiti Boga na podoben način, kot bi hoteli razstaviti starinski urni mehanizem iz časov pred tekočimi kristali. No, če gremo razstavit urni mehanizem, je za nas neposvečene vse skupaj velika skrivnost, s samim razstavljanjem ne bi imeli težav, bi jih pa zagotovo imeli s sestavljanjem. Za urarja pa urni mehanizem ni skrivnost. Enako mislimo, da tudi za teologe njihov "Predmet" proučevanja ne bi smel biti skrivnost, saj so se za to vendar šolali, kajne?

Imam torej občutek, da se do Boga obnašamo, kot do urnega mehanizma ali kot do nekega naravnega pojava. Ampak, Bog ni ne urni mehanizem ne naravni pojav. Bog je onkraj vsega tega. Res je, da se nam je Bog razodel. Ampak razodel se nam je le v toliko, kolikor je to za nas nujno potrebno. Njegova večna in neizpremenljiva Beseda nam je razodeta v Svetem pismu in v živem Kristusu, njegovem edinem Sinu.
Sveto pismo se nam zdi večkrat kontradiktorna knjiga. In ker se nam tako zdi, mnogi rečejo. "Pismo nasprotuje samemu sebi." Tak primer nasprotja je primer predestinacije in človekove odgovornosti. Človeško - filozofsko, matematično ali logično gledano (kakor vam drago) gre za nerazrešljivo kontradikcijo.

Ampak, Bog je onkraj vsega tega: " O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?" (Rim 11,33.34 SSP)