Trubar za politično rabo

Kot večina gibanj je tudi reformacija od samega začetka imela smolo, da jo je doletela politizacija. Človek bi mislil, da se bo to nekega dne končalo, a glej ga, šmenta, zadeva še vedno ni končana.

V današnjem Večeru (4. 7. 2006, str. 5) me je presenetil podatek, da je ena od slovenskih političnih strank razglasila Trubarja za svojega neke vrste duhovnega predhodnika. Gre za kak protestantski klerikalizem? Ah ne, omenjena politična stranka nima nič kaj opraviti z načelom "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura". Še več, predhodnica omenjene stranke je vneto prisegala na dialektični in historični materializem, ki imata z omenjenim načelom prav malo skupnega.

Da ne bo nesporazuma, osebno mi je zelo všeč, če se pripadniki katerekoli politične opcije kot posamezniki oklenejo Kristusa, ki ga skladno s citiranim reformacijskim principom oznanjamo protestanti, problematično pa se mi zdi izrabljanje reformacije in njenih idej za politične cilje določene skupine. Predstavnik politične stranke, ki je proglasila Trubarja za svojega predhodnika, je njihovo dejanje utemeljil takole: "In Trubar je bil prvi, ki je ta monopol (mišljen je monopol RKC, op. Dizma) razbil. Pokazal je, kaj pomeni, če ni enoumja. Tedaj se je začel pravi razcvet šolanja, vzpostavitev bralnih navad in šolskega sistema."

Seveda se strinjam z vsem, kar je povedal avtor teh besed. Še bolj pa se strinjam z dejstvom, da je vse navedeno stranski produkt principa, ki se ga je držal Trubar in ga je prvi razglasil Martin Luther: "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura", ali po domače: "Samo vera, samo milost, samo Sveto pismo". Odrešitev lahko sprejmemo po veri, k nam pa pride iz čiste Božje milosti (brez naših del), razodeta pa je v Svetem pismu. Posameznik se mora torej v skladu z reformacijskim principom sam iz Svetega pisma pozanimati o "predmetu vere", ki jo izpoveduje. Brez čisto navadnega znanja branja in bralnih navad pa je to nemogoče. Zato je bilo treba ljudi naučiti brati in pisati, vzpostaviti šolski sistem itn. Vse to samo zato, da bi ljudem lažje povedali naslednjo preprosto resnico: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)