Pred dnevi sem obiskal Blog Sebastjana Erlaha in tam naletel na kratek prispevek z naslovom Sola gratia. V njem avtor kratko in jedrnato polemizira s protestantskim načelom sola gratia. Gre pravzaprav za osnovno načelo, iz katerega izhajajo ostala načela, kot so sola fide, sola Scriptura itn.Med drugim je napisal: "Sola gratia kot taka ne obstaja. Človek po svoji svobodni volji je res zavrgel Boga, a v sebi nosi hrepenenje po najvišjem dobrem, blaženosti. To hrepenenje deluje preko volje in ko volja deluje, mogoče tudi na nezavedni ravni, Bog to zaznava kot človekovo privolitev in sodelovanje. " Aha, tako gre torej ta stvar. Strinjam se, da je človek po svoji svobodni volji zavrgel Boga. Res je tudi, da nosi v sebi hrepenenje po najvišjem dobrem. Ampak to hrepenenje samo po sebi ne rojeva ničesar drugega kot religije, ideologije in malike. Le kako to Bog zaznava? Mislim svetopisemskega Boga, ne boga filozofov. Sveto pismo je glede teh stvari zelo jasno: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9 SSP) Sedaj je treba nujno razčistiti pomen besede milost. Milost je tisto, kar nam Bog zastonj podarja. Milost, gratia je torej vedno zastonj - gratis. Če ni zastonj in nezaslužena, potem ni več milost. Stvari, ki je zastonj, ne moreš plačati. Ne dobiš je niti na popust. Ampak religioznemu človeku se zdi zamalo, da bi od Boga vzel nekaj zastonj. Je previsok za kaj takega. Zato bi rad skupaj z milostjo tihotapil še svoje zasluge. On bi plačal, naj stane kolikorkoli. Nekateri "svetniki" so mučili sami sebe, da bi dosegli še kakšno zaslugo. Da bi zaslužili zveličanje. Da bi zaslužili milost. Kako lahko zaslužiš nekaj, kar je zastonj? Kako lahko zaslužiš dar? Če si ga zaslužil, ni več dar, ampak plačilo. Kako gre skupaj milost, ki je gratis in zasluge, ki so krvavo prislužene, mi ni razumljivo. To dvoje gre skupaj tako, kot plus ena in minus ena, ki data vsoto 0. 0 zveličanja!
2 komentarja:
Am...ne vem, če sem bil pravilno razumljen...bi bilo fino, da si prebereš še Vprašanje zla in princip sola gratia. Bo osnova za vsa nadaljnja razmišljanja o tem, če se jih bom seveda sploh še loteval.
Drugače pa z voljo nisem mislil na nekaj, po čemer bi si milost zaslužili. Ampak voljo, kot nezavedno hrepenenje. Če pa hrepeniš, pa če ne pomeni, da zaslužiš. Konec koncev lahko hrepeniš nezavedno po Bogu, a na zavedni ravni dejansko njega odklanjaš. Tvojo nezavedno raven ti ne dojemaš, Bog pa jo, saj nas do obisti pozna. Njegov zastonjski dar, pa mora človek sprejeti s celim svojim bitjem, kar pomeni spreobrnjenje.
No, nerodno sem se izrazil, priznam, da sola gratia kot taka ne obstaja. Obstaja, samo brez človekovega celostnega sprejetja tega daru, nima kaj veliko koristi. Ob smrti na križu smo dobili vsi lepo zapakirano darilce. Tisti, ki ga sprejemajo v vsej svoji biti, so ga odprli in ga negujejo, tisti, ki nezavedno po njem hrepenijo in sploh ne vedo, da ga imajo in ko jim kažemo nanj, pa vse skupaj zavračajo, pa ga tam imajo, in ga sploh ne odprejo, torej od tega daru nimajo koristi.
Upam, da sem razumljiv...sicer pa še bom...ali pa tudi ne :)...
Vse dobro!
Sebastjan
Sam si kriv, ker si pripeljal svojo misel le do polovice. Jaz pa sem kriv, ker se nisem lotil še onega prejšnjega članka. Hvala za pojasnilo. :)
Objavite komentar