Milost: ponovno odkritje reformacije

Ko govorimo o reformaciji, se ponavadi spomnimo na Luthra, nekateri tudi na Calvina, Slovenci obvezno na Trubarja, sicer pa še na prodajo odpustkov, Sveto pismo v materinščini, poročene klerike, spor s papežem in še kaj. Redko pa se kdo spomni na milost, pojem, ki so ga reformatorji nanovo odkrili in osvetlili.

Seveda je treba priznati, da pojem milosti ni bil neznan niti predreformacijski rimski cerkvi, neznan pa ji ni niti danes, saj pravi zadnja od "šestih resnic" iz starih in novejših katekizmov, "da je milost za zveličanje potrebna". Vendar je ta resnica v predreformacijski in sedanji rimski cerkvi močno zamegljena, saj je prikazana tako, kot da je predvsem cerkev (poleg device Marije in svetnikov) delivka milosti, tako da je pojmovanje milosti v rimski cerkvi v dobršni meri mehanicistično: cerkev deli milost preko zakramentov in oznanjevanja besede.

Ampak, kaj sploh je milost? Po definiciji je milost nezaslužen Božji dar človeku. Milosti se torej, kar sem že večkrat poudaril, ne da plačati. V širšem smislu je npr. milost že to, da sploh smo. Kakorkoli, tukaj bi se osredotočil samo na odrešenjski vidik milosti. Martin Luther je bil zelo pobožen redovnik rimskokatoliške cerkve, ki je želel doseči Božjo milost z mnogimi "dobrimi deli". To je počel leta in leta. Bolj ko je opravljal dobra dela, manj je bil zadovoljen sam s sabo. Kaj je bilo tu narobe? Luther je, skladno s tem, kar je počela njegova cerkev, zamenjeval dve stvari: milost in dolžno izplačilo. Menil je, da lahko kupiš milost z opravljanjem dobrih del, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo." (Rim 4,4 SSP) Tu je torej napaka: Luther je hotel na nek način kupiti milost, kar je nesmisel, ker kupljeni dar ni več niti dar niti milost. To je trajalo tako dolgo, dokler ni naletel na stavek: "V njem (t. j. evangeliju, op. Dizma) se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Ko je torej ob neki priložnosti naletel na ta stavek, mu je padlo breme, ki ga je težilo, z ramen. S tem je, tako si drznem reči, doživel svojo osebno reformacijo. Brez te ne bi mogel začeti reformacije na makro nivoju. In kaj je bilo to breme, ki ga je težilo? Šlo je za zelo staromoden pojem, ki mu pravimo greh in je danes izgnan nekam v kot. Danes, ko "smo tako pametni", pač ne moremo operirati s takimi zastarelimi pojmi. Seveda nam vsa ta pamet čisto nič ne pomaga pri izkoreninjanju zla vseh vrst, zločinov, revščine, lakote, gospodarskih kriz in drugih nevšečnosti. Mislim, da mi tega ni treba dokazovati, ker je povsod okrog nas. Greh torej obstaja, ne glede na to, koliko si ga kdo prizadeva izgnati iz zavesti ljudi. Greh je tisto v človeku, kar ga vleče v samodestruktivnost in končno v večno pogubo. Seveda pa tudi greh nima nujno zadnje besede. To ima Bog. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3, 16 SSP)

Ne glede na to, kakšen je v bistvu ta svet, obstaja možnost za padlega človeka. Tega se je, kot sem že napisal, nekoč zavedel tudi Martin Luther. Milost je tisto, kar je večje ter močnejše od greha in vse krivde, kot pravi pesem. Milost je v tem, da je Bog Oče poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa, da bi s svojo enkratno daritvijo na križu za večno odrešil tiste, ki verujejo. Pavel je to izrazil takole:
Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih, v katerih ste nekdaj hodili po navadi tega sveta, po knezu oblasti v zraku, po duhu, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine; med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivostih mesa svojega ter delali želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze Božje, kakor tudi drugi. Bog pa, bogat v usmiljenju, zaradi velike ljubezni svoje, ki nas je ž njo ljubil, nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in ž njim vred obudil in posadil v nebesih v Kristusu Jezusu, da pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo milosti svoje v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu. Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali. (Ef 2,1-9 CHR)

Iz tega lahko na kratko potegnemo dvoje:

1. V izhodišču smo vsi na istem. Nikogar ni, ki bi bil na boljšem in nikogar, ki bi bil na slabšem, "saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 5,23 SSP)
2. Bog je tisti, ki nas je, bogat v usmiljenju, pritegnil k sebi. Rešeni smo torej iz milosti, ki jo prejmemo kot Božji dar po veri, oziroma, kot pravi na drugem mestu: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP)

To je torej bistveno sporočilo, ki so ga reformatorji posredovali ljudem, sporočilo o Božji milosti, katere so deležni verni. Nek forumski znanec, rimski katoličan, je imel navado oponašati protestantom, da gre pri protestantizmu za oguljeno katolištvo. V bistvu ima prav, kajti reformatorji so z vere spihali ves tisočletni prah, ki se je nabral skozi stoletja, odpravili so vse tisto, kar je bila nagrmadila cerkev kot "zaklad vere", ves pozlačeni in posrebreni romp in pomp, s katerim je cerkev ljudem zastrla pogled na tisto zelo enostavno stvar, ki ji rečemo Božja milost. Pa še za zveličanje je potrebna, kar priznava tudi Rim.