Adventni čas (4)

Ko je Janez krščeval v Jordanu, so ga odposlanci duhovniške kaste, ki so sami pripadali stranki  farizejev,  spraševali, kdo sploh je in zakaj krščuje.  Celoten odlomek, v katerem je opisan njihov pogovor, najdemo v Jn 1, 19-28.  Osredotočiti se nameravam na 26. in prvi del 27. vrstice, kjer pravi naslednje: "Janez jim je odgovoril: 'Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate,  tisti, ki pride za menoj.'"

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj so menda edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij in edini pooblaščeni, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo,   nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta".  Vsem  lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo,  ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Poznati Jezusa Kristusa pomeni več kot le neko védenje o njem. To pomeni, imeti do njega in z njim določen osebni odnos. Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji besedi naslednje:  "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga" (Jn 1, 12.13) Gre za velikokrat citiran  odlomek,  vprašanje pa je, kako ga tisti, ki ga berejo ali poslušajo, razumejo in ali ga sploh razumejo. Iz tega odlomka lahko potegnemo naslednje:

• Božji otroci postanejo tisti, ki sprejmejo Besedo, Kristusa
• Besedo - Kristusa sprejmejo tisti, ki so se rodili iz Boga.  O tej temi - novem rojstvu  piše Janez na obširneje v Jn 3,1-21.
  

Danes je zelo popularno govoriti: "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo rojeni kristjan!" Ta, danes tako pogostna formulacija je z ozirom na zgoraj zapisano, nevzdržna, ker gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa, če pa se nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji".  Če smo mi tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti, ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo npr. asistent pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel.

Sama ideja, oziroma pojem  novega rojstva kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo  povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)  Kakor se nismo po svoji "svobodni volji"  rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno. 

Jezusa resnično pozna le tisti, ki je nanovo rojen. Jezus je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. To je nauk tega odstavka.

"Krščanski svet" se bo v prihajajočih praznikih spominjal telesnega rojstva Jezusa Kristusa pred nekaj več kot 2000 leti. V takem spominjanju ni nič slabega. Lepo in prav pa bi bilo, če bi se Kristus rodil tudi v srcih tistih, ki ga ne poznajo. To bi bil pravi božič, ki bi se ga  veselili  tudi angeli. Kristus namreč ne bo več prišel na svet kot nemočen dojenček ampak kot sodnik živih in mrtvih.  Danes je še čas, da se lahko posameznik odzove   Jezusovemu vabilu:  "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)