Nauk, ki ga lahko potegnemo iz obuditve Lazarja

Vir slike: Free Bible images

V tem prispevku se bomo na kratko posvetili malo daljšemu in zelo znanemu odlomku Svetega pisma, ki pripoveduje o Jezusovi obuditvi njegovega prijatelja Lazarja, ki je zapisan v Evangeliju po Janezu 11,1-45. Iz tega dogodka bom potegnil nekaj poudarkov. 

1. Vsak človek je umrljiv (Jn 11,1-16). Lazarjevi sestri sta Jezusu poslali sporočilo, da je njun brat močno bolan. Šlo je v bistvu za prošnjo, da bi Gospod prišel ozdravit njunega brata, on pa je to prošnjo komentiral z besedami: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." (Jn 11,4)  S tem ni hotel reči, da bo Lazar ozdravel, ampak, da bo Jezus storil nekaj v svoje poveličanje. Toda Jezusu se kljub prošnji na pomoč ni nikamor mudilo, ampak se je še malo zadržal v kraju, kjer je tedaj bival. Po dveh dneh je z učenci, na njihovo začudenje, odrinil v Judejo, čeprav so mu v tistem koncu že grozili s smrtjo. Nato jim je odkrito povedal, zakaj gre v Betanijo:  "Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!" (Ibid. v. 14,15)  Tako torej, Lazar je umrl, Jezus pa se je veselil, da ni bil tam v  trenutku njegove smrti. Torej je imel v načrtu nekaj neskončno večjega od Lazarjeve smrti, nekaj, kar bo poživilo vero učencev vanj. Smrt je nekaj, kar ustvari v ljudeh občutek nelagodja, zato se o njej neradi pogovarjamo. Toda obstaja neizpodbitno dejstvo, o katerem pravi prerok Ezekiel:  "Duša, ki greši, umre," (Ez 18,4b.20a), apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili." (Rim 3,23) Vsi so grešili, vsi umrli, tudi Ezekiel, Pavel, Lazar, vsi. Toda to še ni konec, čeprav mnogi trdijo nasprotno. Pisec Pisma Hebrejcem pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27) Zato  psalmist sprašuje: "Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 130,3)  Pred Božjo sodbo nihče ne ostane opravičen, razen če... O tem pa v nadaljevanju.
2. Rešitev obstaja (Jn 11,17-27). Ko je prišel Jezus na dom Lazarja in njunih sester, je bil njegov prijatelj že štiri dni mrtev. Ker je bila  Betanija  blizu Jeruzalema, Lazarjeva družina pa zelo znana, so prišli mnogi Judje tolažit njegovi sestri Marijo in Marto. Praktična Marta je stopila Gospodu naproti in mu  rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;  a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš." (Jn 11,21.22) Vedela je, da bi Jezus lahko ozdravil njenega brata, ko je slednji še živel, obenem pa je verovala, da bi utegnil Jezus storiti še kaj več. Vedela je, da obstaja rešitev. Na Jezusovo zagotovilo, da bo Lazar vstal (cf. v. 23), mu je odvrnila: "Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan." (Ib. v.24) Toda Jezus tedaj ni mislil vstajenja ob koncu časov, ampak nekaj drugega, zato ji je rekel:  "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?" (Ibid. vv. 25.26) S tem je povedal, da je on sam nosilec vstajenja in življenja, s čimer je napovedal lastno vstajenje, pa tudi vstajenje v večno življenje tistih, ki vanj verujejo. Jezus Kristus osebno je rešitev problema greha in smrti! 
3. Človekova smrt ni nekaj naravnega (Jn 11,28-37). Ljudje smo vajeni govoriti, da je smrt nekaj logičnega, samoumevnega in naravnega. Toda temu izvirno ni bilo tako, prvotni načrt je bil drugačen.  Ko je Bog ustvaril svet in človeka, je bilo vse zelo dobro (cf. 1Mz 1,31). Človek ni bil ustvarjen za smrt in pekel, ampak za večno življenje v občestvu z Bogom (cf. 1Mz 2,17.3,3.8a). Toda človek se je Bogu že na samem začetku uprl in s tem porušil svoje razmerje s Stvarnikom, bližnjim, naravo, pa tudi s samim sabo (1Mz 3,8b-19).  Telesna smrt ni nekaj lepega, navkljub vencem, cvetju in svečam, ki krasijo naše lepo urejene grobove, ampak pomeni razkroj in razpad. Vrnimo se  k našemu odlomku.  Ko je prišla k Jezusu vsa  užaloščena Martina sestra Marija, mu je tudi ona rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl." (Jn 11,32b) Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: "Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Ibid. v. 33 CHR)  Jezus je bil zgrožen v duhu (SSP uporablja izraz pretresen), kajti človekova smrt ni nekaj naravnega, nekaj, kar bi Bog namenil človeku od vsega začetka. In še nekaj se je zgodilo: "Jezus se je zjokal." (Ibid. v. 35) Judje so menili, da se je zjokal, ker je imel rad Lazarja (cf. ib. v. 36). Po mojem je bilo več kot to. Jezus se je zjokal nad grozo smrti kot take, saj Bog v začetku ni ustvaril človeka za smrt. 
4. Predpodoba Kristusovega in našega vstajenja (Jn 11,38-44).  Jezus je stopil do Lazarjevega groba in rekel navzočim, naj odvalijo kamen. Praktična Marta nad tem ni bila najbolj navdušena, saj trupla po nekaj dneh nimajo najprijetnejšega vonja, zato je rekla: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev" (Jn 11,39)  Še vedno ni doumela, kaj ji je naš Gospod hotel malo poprej dopovedati. Toda nikar ne bodimo strogi do nje, saj smo ji tudi mi glede tega zelo podobni.  Kamen so odvalili in na Jezusov ukaz  in Lazar je živ in zdrav prišel iz groba. Glede na to, kako je bil povit, je verjetno bolj prilezel kot prišel (cf. ib. v.44). Prisotni so bili deležni dejanja Božjega veličastva. Lazar je nato živel še nekaj desetletij. Toda tudi on je nato nekega dne umrl, enako kot bomo mi vsi. Njegova obuditev od mrtvih je, ne glede na fascinantnost dogodka, le predpodoba Kristusovega vstajenja. Gospod Jezus Kristus je bil kmalu po tem čudežnem dogodku obsojen na smrt, in nato obujen od mrtvih. Lazarjeva smrt in obuditev nikogar ne rešujeta, celo Lazarja ne. Gre le za dogodek, ki napoveduje neskončno pomembnejši dogodek, o katerem pravi apostol Pavel: "On [Jezus Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Da, odrešitev prihaja po Jezusu Kristusu, edino po njem! Kakor je nekoč naš Gospod obudil Lazarja, tako bo nekega dne obudil tudi nas, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu." (1Tes 4,16) Lahko torej rečemo, da je Lazarjeva obuditev tudi predpodoba našega vstajenja.
5. Vera rešuje (Jn 11,45).  Mnogi Judje, ki so bili priča dogodku, so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Vera je pomembna. Sv. Pavel namreč pravi: "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5)  Sama vera pravzaprav  ne rešuje, ampak objekt te vere, to je Jezus Kristus. On je tisti, ki opravičuje brezbožneža, ali, kot je rekel Pavel v svojem govoru v shodnici v Pizidijski Antiohiji:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) O tej veri pravi naš reformator Primož Trubar: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes. Prava vera je Božji dar ali darilo, kakor o tem pričuje sam Kristus."*

V Svetem pismu najdemo nekaj primerov, ko je Jezus obudil koga od mrtvih. Sem sodijo obuditev Jairove hčere, obuditev mladeniča iz Naina in obuditev Lazarja. Toda vsi ti ljudje so pozneje spet umrli. Vsi ti primeri so vseeno pomembni, ker so predpodoba našega lastnega vstajenja. Po drugi strani nas ti zapisani primeri utrjujejo v blaženem upanju, oziroma, kot pravi apostol: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Bogu hvala za to čudovito upanje!

*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009. S.213.215.