Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: "Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?" 25 "Seveda plačuje," je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: "Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?" 26 "Od tujcev," je dejal. Jezus mu je rekel: "Torej so sinovi oproščeni. 27 Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase." (Mt 17,24-27)
V 2Mz 30,11-16 je bilo predpisano, da mora vsak moški Izraelec, star dvajset let in več, plačevati posebno dajatev v znesku pol šekla za vzdrževanje shodnega šotora. Z zgraditvijo jeruzalemskega templja so to dajatev prenesli na vzdrževanje le-tega. V Jezusovem času so znesek pol šekla preračunali v dve drahmi.
Ni znano, zakaj so prišli pobiralci tempeljskega davka k Petru, ne k Jezusu. Morda je bil razlog njihovo spoštovanje do Jezusa kot znanega učitelja. Kakorkoli, poanta zapisanega je, da so Jezus, kot Božji Sin in z njim vred vsi, ki mu pripadajo, prosti tega davka. Tu pa se je pojavilo vprašanje, kako bi pobiralci tempeljskega davka razumeli, če Jezus le-tega ne bi hotel plačati. Ker bi lahko takšno ravnanje zbudilo nerazumevanje in celo pohujšanje, je Jezus rekel Petru, naj plača statêr (kovanec, vreden štiri drahme), ki ga najde v ustih ribe.
Vse nam je sicer dovoljeno, a ni vse koristno (cf. 1Kor 6,12. 10,23). So stvari, s katerimi lahko pohujšamo svoje bližnje, zato se jih je dobro v takih primerih malo zdržati in iti po poti legalizma (cf. Apd 16,3. 21,26). Ne zaradi nas, ampak zaradi bližnjih (cf. Rim 14,13 ss.). Seveda pa tako ravnanje ne sme biti v nasprotju z Božjimi zapovedmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar