V časih trpljenja

 

V časih trpljenja se po navadi srečamo z najlepšo izkušnjo Božje ljubezni. 

~John Bunyan

Zanemarjanje Božje besede

Kristjani, ki zanemarjajo Biblijo, enostavno ne postajajo zreli. 

~John Stott

Dve poti

Pred kristjanom sta samo dve poti. Če nismo na ozki in tesni poti, potem smo na široki in prostorni. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Obuditev Lazarja

V tem prispevku se bomo na kratko posvetili malo daljšemu in obenem zelo znanemu odlomku Svetega pisma, ki pripoveduje o Jezusovi obuditvi njegovega prijatelja Lazarja, kot je zapisan v Evangeliju po Janezu 11,1-45. Pa si poglejmo nekaj poudarkov iz tega odlomka.

1. Vsak človek je umrljiv (Jn 11,1-16). Lazarjevi sestri sta poslali Jezusu  sporočilo, da je njun brat močno bolan. Šlo je v bistvu za prošnjo, da bi Gospod prišel ozdravit njunega brata, on pa je to prošnjo komentiral z besedami: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." (Jn 11,4)  S tem ni hotel reči, da bo Lazar ozdravel, ampak, da bo Jezus storil nekaj v svoje poveličanje. Toda Jezusu se kljub prošnji na pomoč ni nikamor mudilo, ampak se je še malo zadržal v kraju, kjer je trenutno bival. Šele po dveh dneh je skupaj z učenci, na njihovo začudenje, odrinil v Judejo, čeprav so mu v tistem območju že grozili s smrtjo. Nato jim je odkrito povedal, zakaj gre v Betanijo:  "Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!" (Ibid. v. 14,15)  Tako torej, Lazar je umrl, Jezus pa se je veselil, da ni bil tam v  trenutku njegove smrti. Torej je imel v načrtu nekaj neskončno večjega od Lazarjeve smrti, nekaj, kar bo poživilo vero učencev vanj. Smrt je nekaj, kar ustvari v ljudeh občutek nelagodja, zato se o njej neradi pogovarjamo. Toda obstaja neizpodbitno dejstvo, o katerem pravi prerok Ezekiel:  "Duša, ki greši, umre," (Ez 18,4b.20a), apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili." (Rim 3,23) Vsi so grešili, vsi umrli, tudi Ezekiel, Pavel, Lazar, vsi. Toda to še ni konec, čeprav mnogi trdijo nasprotno. Pisec Pisma Hebrejcem pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27) Zato  psalmist sprašuje: "Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 130,3)  Pred Božjo sodbo nihče ne ostane opravičen, razen če... O tem pa v nadaljevanju. 
   
2. Rešitev obstaja (Jn 11,17-27). Ko je prišel Jezus na dom Lazarja in njegovih sester, je bil njegov prijatelj že štiri dni mrtev. Ker je bila  Betanija  blizu Jeruzalema, Lazarjeva družina pa zelo znana, so prišli mnogi Judje tolažit njegovi sestri Marijo in Marto. Praktična Marta je stopila Gospodu naproti in mu  rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;  a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš." (Jn 11,21.22) Vedela je, da bi Jezus lahko ozdravil njenega brata, ko je slednji še živel, obenem pa je verovala, da bi utegnil Jezus storiti še kaj več. Vedela je, da obstaja rešitev. Na Jezusovo zagotovilo, da bo Lazar vstal (cf. v. 23), mu je odvrnila: "Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan." (Ib. v.24) Toda Jezus tedaj ni mislil vstajenja ob koncu časov, ampak nekaj drugega, zato ji je rekel:  "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?" (Ibid. vv. 25.26) S tem je povedal, da je on sam nosilec vstajenja in življenja, s čimer je napovedal lastno vstajenje, pa tudi vstajenje v večno življenje tistih, ki vanj verujejo. Jezus Kristus osebno je rešitev problema greha in smrti! 
3. Človekova smrt ni nekaj naravnega (Jn 11,28-37). Ljudje smo vajeni govoriti, da je smrt nekaj logičnega, samoumevnega in naravnega. Toda temu izvirno ni bilo tako, prvotni Božji načrt je bil drugačen.  Ko je Bog ustvaril svet in človeka, je bilo vse zelo dobro (cf. 1Mz 1,31). Človek ni bil ustvarjen za smrt in pekel, ampak za večno življenje v občestvu z Bogom (cf. 1Mz 2,17.3,3.8a). Toda človek se je Bogu že na samem začetku uprl in s tem porušil svoje razmerje s Stvarnikom, bližnjim, naravo, pa tudi s samim sabo (1Mz 3,8b-19).  Telesna smrt ni nekaj lepega, navkljub vencem, cvetju in svečam, ki krasijo naše lepo urejene grobove, ampak pomeni razkroj in razpad. Vrnimo se  k našemu odlomku.  Ko je prišla k Jezusu vsa  užaloščena Martina sestra Marija, mu je tudi ona rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl." (Jn 11,32b) Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: "Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Ibid. v. 33 CHR)  Jezus je bil zgrožen v duhu (SSP uporablja izraz pretresen), kajti človekova smrt ni nekaj naravnega, nekaj, kar bi Bog namenil človeku od vsega začetka. In še nekaj se je zgodilo: "Jezus se je zjokal." (Ibid. v. 35) Judje so menili, da se je zjokal, ker je imel rad Lazarja (cf. ib. v. 36). Po mojem je bilo več kot to. Jezus se je zjokal nad grozo smrti kot take, saj Bog v začetku ni ustvaril človeka za smrt. 
4. Predpodoba Kristusovega in našega vstajenja (Jn 11,38-44).  Jezus je stopil do Lazarjevega groba in navzočim velel, naj odvalijo kamen. Praktična Marta nad tem ni bila najbolj navdušena, saj trupla po nekaj dneh nimajo najprijetnejšega vonja, zato je rekla: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev" (Jn 11,39)  Še vedno ni doumela, kaj ji je naš Gospod hotel malo poprej dopovedati. Toda nikar ne bodimo strogi do nje, saj smo ji tudi mi glede tega zelo podobni.  Na Jezusov ukaz so kamen odvalili in Lazar je živ in zdrav prišel iz groba. Glede na to, kako je bil povit, je verjetno bolj prilezel kot prišel (cf. ib. v.44). Prisotni so bili deležni dejanja Božjega veličastva. Lazar je nato živel še nekaj desetletij. Toda tudi on je nato nekega dne umrl, enako kot bomo mi vsi. Njegova obuditev od mrtvih je, ne glede na fascinantnost dogodka, le predpodoba Kristusovega vstajenja. Gospod Jezus Kristus je bil kmalu po tem čudežnem dogodku obsojen na smrt, in nato obujen od mrtvih. Lazarjeva smrt in obuditev nikogar ne rešujeta, celo Lazarja ne. Gre le za dogodek, ki napoveduje neskončno pomembnejši dogodek, o katerem pravi apostol Pavel: "On [Jezus Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Da, odrešitev prihaja po Jezusu Kristusu, edino po njem! Kakor je nekoč naš Gospod obudil Lazarja, tako bo nekega dne obudil tudi nas, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu." (1Tes 4,16) Lahko torej rečemo, da je Lazarjeva obuditev tudi predpodoba našega vstajenja.
5. Vera rešuje (Jn 11,45).  Mnogi Judje, ki so bili priča dogodku, so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Vera je pomembna. Sv. Pavel namreč pravi: "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5)  Sama vera pravzaprav  ne rešuje, ampak objekt te vere, to je Jezus Kristus. On je tisti, ki opravičuje brezbožneža, ali, kot je rekel Pavel v svojem govoru v shodnici v Pizidijski Antiohiji:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) O tej veri pravi naš reformator Primož Trubar: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes. Prava vera je Božji dar ali darilo, kakor o tem pričuje sam Kristus."*

V Svetem pismu najdemo nekaj primerov, ko je Jezus obudil koga od mrtvih. Sem sodijo obuditev Jairove hčere, obuditev mladeniča iz Naina in obuditev Lazarja. Toda vsi ti ljudje so pozneje spet umrli. Vsi ti primeri so vseeno pomembni, ker so predpodoba našega lastnega vstajenja. Po drugi strani nas ti zapisani primeri utrjujejo v blaženem upanju, oziroma, kot pravi apostol: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Bogu hvala za to čudovito upanje.

 
*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009. S.213.215.

Greh in Kristus

Dokler greh ne bo grenek, Kristus ne bo sladek. 

 

~ Thomas Watson

Vera

 

Vere se ne da niti podedovati niti dobiti tako, da si krščen v Cerkev. Vera je zadeva med posameznikom in Bogom.  

~ Martin Luther

Začetek spoznanja

Nobenega spoznanja ni, če se ne začne s spoznanjem Boga. 

 

~ Jean Calvin

Najpomembnejša navada

 

Najpomembnejša dnevna navada, ki jo lahko imamo, je ta, da se spomnimo evangelija. 

~Charles H. Spurgeon

Empatija

Da bi bili veseli, se moramo naučiti veseliti se s tistimi, ki se veselijo in jokati s tistimi, ki jočejo.  

~ R. C. Sproul

Moli in beri!

Moli in beri, beri in moli; kajti malo od Boga je boljše kot veliko od ljudi. 

~ John Bunyan

Vztrajni v molitvi

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti inse ne naveličati. 2 Rekel je: "V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. 3 In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' 4 Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: 'Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, 5 bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.'" 6 In Gospod je rekel: "Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! 7 Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? 8 Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?"  (Lk 18,1-8)

 

Jezus nas v tej priliki preprosto uči, da moramo biti pred Bogom vztrajni, kot je bila vdova v priliki.  Žena v priliki je bila nemočna oseba (kar se je vdovam v tistem času zelo pogosto dogajalo), ki ji ni šlo za maščevanje, ampak za to, da se ji popravi krivica, ki ji jo je nanesel njen nasprotnik. Toda ženska je imela opravka s sodnikom, ki mu ni bilo mar ne za Boga ne za človeka in posledično tudi ne za pravičnost. Svoje delo je opravljal le za plačo, najbrž se tudi ni branil kake podkupnine.  Toda njena vztrajnost mu je bila kmalu tako nadležna, da se je vdal in vdovi pomagal do pravice.

Če se je vdal krivični sodnik, kako se ne bi vdal Bog in izpolnil molitve ter prošnje svojih otrok?  Zato pa nas Jezus uči, da moramo biti v svojih prošnjah in molitvah vztrajni. Prepričan sem, da je sodnik videl v vdovi "sitno babo", ki ga kar naprej nadleguje. Naš Gospod nas uči, da smemo tudi mi biti enako sitni pred našim nebeškim Očetom, od katerega prihaja "vsak dober dar in popolno darilo", kot piše apostol Jakob (Jk 1,17).

Toda, pozor! Ko govori Jezus v Lk 8,7 o hitri izpolnitvi molitve, se to "hitro" nanaša na Božjo, ne na našo časovnico. Za razliko od krivičnega sodnika, ki je odlašal z razsodbo zaradi lenobe, morebitne  materialne koristi, ali česa podobnega, Bog nikoli ne odlaša brez razloga. To je nekaj podobnega, kot pri policistih, kadar takoj ne aretirajo  kakega preprodajalca drog, ampak preiskujejo ozadje, kateremu le-ta pripada, ukrepajo pa šele tedaj, ko razkrijejo celotno omrežje skupaj z "velikimi ribami".

Na koncu odlomka postavi Jezus vprašanje: "Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 8,8b) S tem naš Gospod  ni mislil, da ob njegovem drugem prihodu ne bo na svetu nobenih vernikov, ampak da vera, oziroma zaupanje v Božjo pomoč,  ne bo nekaj, kar bi posedovali vsi ljudje.

Kakorkoli, Kristus nas uči, da smemo biti pred Bogom sitni. Torej ubogajmo in bodimo sitni in vztrajni!

Zgrešeni koncepti

Ko včasih poslušam ljudi, ki pravijo, da so izgubili vero, sem dosti manj presenečen, kot  pričakujejo. Če je njihov pogled na Boga tak, kot govorijo, je presenetljivo  le to, da ga niso že prej zavrgli.  Spet drugi imajo tako do temelja napačen  koncept  Boga, da bi bilo bolje, da ostanejo v dvomu, kot da so pobožni. Bolj ko so pobožni, grša je njihova vera, ker temelji na laži. V takem primeru dvom ni le nadvse razumljiv, ampak je celo znamenje duhovne in intelektualne občutljivosti na zmote, kajti pred sabo  nimajo  podobe Boga, ampak malika.                                                                                        

~ Os Guinness

Vstajenje v Apostolskih delih

Dr. Camden Bucey in dr. Brandon Crowe se v pričujočem videu pogovarjata o Kristusovem vstajenju, kot je opisano na različnih mestih v Apostolskih delih ter o knjigi, ki jo je na to temo napisal dr. Crowe.

Kar pravi Bog

To, kar Bog pravi, je najboljše, najboljše je, čeprav so vsi ljudje na svetu proti. 

~ John Bunyan

Bolj krščanski, kot bi si mislili

Zahod je bolj krščanski, kot bi si mislili, najsi to ateisti priznajo ali ne. Pravzaprav je tudi njihov ateizem zelo "krščanski". Glen Scrivener in Paul Feesey sta se pogovarjala na to temo, pri čemer sta komentirala izjave treh znanih "krščanskih ateistov". To so: Slavoj Žižek, Douglas Murray in Tom Holland.

Križani srednik

Med zemljo in nebom so samo ena vrata, en most, ena lestev: križani Božji Sin. 

~J. C. Ryle

Kristjan, ki ne moli

Biti kristjan brez molitve je enako nemogoče, kot  preživeti brez dihanja.  

~Martin Luther

Milost, ozdravljenje in sobota

Pridiga na spodnji povezavi se navezuje na Jezusovo ozdravljenje sključene žene, kot je opisano v Evangeliju po Luku 13,10-17. Pridiga pastorja Jamesa Philipa se nahaja na spletni strani Tron cerkve v Glasgowu. 

KLIK za dostop do pridige >>>

Bog - pravičnost

Pravičnost ni nekaj, kar bi Bog imel. Pravičnost je nekaj, kar Bog je.

~A. W. Tozer

Naš resnični jaz

Tisto, kar se dogaja v najglobljih in najskrivnejših  delih naših src, je najboljše merilo za to, kaj smo v resnici.

~John MacArthur

Zakaj potrebujemo Odrešenika?

 

Sami po sebi nismo dobri, in se ne moremo sami odrešiti. Potrebujemo Odrešenika. 

~R. C. Sproul

Moč Božjega blagoslova

Božji blagoslov bo našel pot, da nas naredi srečne in uspešne, ne glede na težave, ki nas lahko doletijo. 

~Jean Calvin

Pristna evangeljska Marija

Lani sem ob današnjem Marijinem prazniku objavil članek z naslovom Pristna evangeljska Marija.  Letos ga ponovno priporočam v branje. 

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni," je rekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a). Zdaj pa poglejmo, kako se je ta Marijina prerokba izpolnila in koliko jo danes izpolnjujemo.

Upam si trditi, da nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi pa se na vse kriplje  trudijo, tako je vsaj videti,  da bi se prerokba uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani, pravoslavni in še nekateri, v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da nanjo skorajda gledamo kot na nekakšno Pepelko, in da nam ni čisto jasno, kaj naj bi z njo počeli[...] 

Celoten članek na tej povezavi >>>

Štiri teološke napake rimskega katolištva v zvezi z zakramenti

Zakramentalna teologija je zelo pomemben del teologije.  Italijanski protestantski teolog Leonardo de Chirico je v zgornjem videu opisal  štiri teološke napake v zakramentalni teologiji Rimskokatoliške cerkve.

Zahtevnejši od Mojzesa

Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!               (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki se ujema z bolj znanim  Govorom na gori iz Evangelija po Mateju. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je  Jezus govoril množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Lahko bi torej šlo za manjšo planoto. Toda dovolj o tem.

V obravnavanem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih standardov, ki se nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božji standardi so bistveno različni in zahtevnejši od tistih, ki jih ima ta svet. Gre pravzaprav za postavo, ki je strožja od Mojzesove, nekateri pravijo temu evangeljska postava. Govoriti o evangeljski postavi je nesmisel, kajti evangelij pomeni dobre novice, veselo oznanilo, skupek nadvse zahtevnih  predpisov pa je vse prej kot veselo oznanilo. Več o postavi pozneje.

Moliti za sovražnike, to še nekako gre, toda ljubiti sovražnike je s posvetnega stališča nemogoče. Najtrši oreh tukaj pa utegne biti nastavljanje drugega lica tistemu, ki te je udaril po nasprotnem licu. To je celo v nasprotju s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar sami maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naravi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendeto. Take reči se lahko vlečejo več desetletij. Gospod govori, da je treba s takimi šegami in navadami energično presekati, z njimi torej končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo, na primer: "Danes jaz tebi, jutri ti meni." Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot  čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni ravnati na enak način.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti kot nekakšen pohojen črv (kot bi rekel Nietszsche), s katerim bi lahko vsi po vrsti počeli, kar jih je volja. Tu si velja zapomniti Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala in videla, torej ni  odvisno povsem od nas.  Zato pa velja upoštevati tudi naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Zdaj pa k bistvu. Kot sem že zgoraj napisal, sodi naš evangeljski odlomek v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava.  Postava ali zakon nam razodeva Božje standarde, njegove kriterije. Ti standardi so tako visoko postavljeni, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo v vsem izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  zaradi svoje grešne narave pa tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolniti vse te predpise. Zato pravim, da je Jezus zahtevnejši od Mojzesa.  Toda On, Božji Sin, je že izpolnil vso postavo namesto nas. Živel je popolno življenje, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, a se nam po veri v Kristusa zastonj daje Božja pravičnost. To je evangelij, veselo oznanilo.

Postava nas vrže pred zid naše lastne nezmožnosti in usmeri h Kristusu, v katerem imamo popolno odpuščanje in opravičenje, on pa nas vrača nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa bomo skušali v moči Božje milosti  živeti po Božjih standardih, saj je Bog v Kristusu in po njem toliko storil za nas. Toda ne zanašamo se na izpolnjevanje postave, ampak na Kristusa.

Bogu hvala za njegovo milost!

Avguštin o molitvi

Visoko so nebesa, a zemlja je nizko. Milost se spušča, ko se dviga molitev, kajti Bog sliši ta človekov glas. 

~ Sv. Avguštin

Po milosti

Odrešeni po milosti! Rešeni jeze, krivde, prekletstva, pokvarjenosti in smrti, vse to po milosti!  Oblečeni v pravičnost, svetost, življenje, vse to po milosti!  Prestavljeni v luč, iz smrti v življenje, iz sramote v slavo, iz pekla v nebesa, vse to v moči Božje čudovite milosti! In vse to zavoljo večne, suverene ljubezni Njega, ki je izvolil to, česar ni, da uniči to, kar je, tako da se ne bi moglo pred Njegovim obličjem hvaliti nobeno meso! 

~ Herman Hoeksema

Iz:  H. Hoeksema, Wonder of Grace, Reformed Free Publishing Association, 1982, Grand Rapids MI. S. 15. Prev.: Dizma

Ob pogledu na križ

Kaj vidiš ob pogledu na križ? Vidiš silno Božjo zvestobo. 

 

~Sinclair Ferguson

Čista vest

Edino sredstvo, ki lahko zares očisti grešnikovo vest, je delo opravičenja, ki ga je izvršil Jezus Kristus. 

~John MacArthur