Vir življenja zdrave cerkve

Življenjski dih krščanstva v zdravih cerkvah ni niti naš talent  niti naše trdo delo. To je  molitev,  kot dejavna odvisnost od Boga. 

~ Michael Reeves 

Ena počitniška, na temo Adama in Eve

Mislim, da komentar ni potreben. Slika je izposojena s Christian Funny Pictures in malce predelana. 

Po kaj v cerkev?

Ne hodi v cerkev po  emocionalno izkustvo. V cerkev pridi po resnico!  

~ Robert Godfrey

Cestninar Zahej

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši." 6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." 9 Jezus pa mu je rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." (Lk 19,1-10)

Zahej je  v judovski družbi  sodil v najbolj osovraženo kategorijo prebivalstva. Bil je cestninar in to ne čisto navaden, saj pravi evangelist Luka, da je bil višji cestninar. Bil je torej uradnik, ki je pobiral  davke ali kako drugo vrsto  pristojbin. Ljudje njegove vrste so davke in druge pristojbine posredovali rimskim oblastem, za svoje delo pa so si pri davkoplačevalcih zaračunavali  mastne provizije. Zato ni čudno, da je Zahej veljal za bogatega človeka. Osebki njegovega poklica so bili osovraženi iz treh razlogov. Prvi je bil, da so neusmiljeno gulili svoje bližnje, drugi, ker so  predstavljali  osovraženo rimsko okupatorsko  oblast, tretji pa, da so bili ti dacarji Judje, zaradi česar so jih imeli njihovi rojaki za rimske kolaborante in izdajalce.

In potem se je znašel Jezus v Jerihi, kjer je živel cestninar, oziroma višji davčni uradnik Zahej. Ne vemo, kaj je Zaheja nagnalo, da si je tako zelo želel videti Jezusa. Je bila to gola radovednost? Morda, kajti gotovo je že kaj slišal o Jezusu, zdaj pa je imel priložnost, da ga vidi. Toda Bog zna za zveličanje duš izrabiti tudi  radovednost posameznikov. Ker je bil mož majhen, so mu drugi zakrivali pogled na Jezusa, zato je splezal na drevo, da bi bolje videl. Tedaj je naš Gospod stopil proti njemu in ga nagovoril.  Zagotovo so ga besede: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši," močno osupnile (Lk 19,5b). Mož je hitro zlezel z drevesa in Jezusa z veseljem sprejel. Očitno se je zavedel, da ima opraviti s posebnim človekom, saj je naš Gospod celo vedel, kako se imenuje skrivač na drevesu. Ljudje pa so začeli godrnjati, kot je bila navada v podobnih primerih: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" (ibid. v. 7) Moralizem je res huda mora, proti kateri nihče ni cepljen. Toda kaj pravi Zahej? Rekel je: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." (ibid. v. 8) Od kod ta nenavadna odločitev? Očitno je  spoznal, da stoji pred njim tisti, ki ima tudi oblast odpuščati grehe. Odpuščanje, ki ga je bil deležen, je rodilo sadove. Sam Gospod pa je o sebi rekel, da je prišel iskat tisto, kar je izgubljeno. Ob podobni priložnosti je Gospod vsem moralistom tega sveta povedal: "Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mt 9,13b)  

Greh je osnovni človekov problem. Še večji problem je nezavedanje ali nepriznavanje greha. Tisti, ki so Jezusa kritizirali, da se druži s cestninarji in grešniki (Lk 2,16), so videli samo grehe drugih, zlasti takih, bolj izpostavljenih, svojih pa ne.  Kdor hoče priti v večno življenje, mora najprej priti v duhu k Jezusu in spoznati ter iskreno priznati svoje grehe. To je prvi pogoj. Zahej je ta pogoj izpolnil. Jezus, Božji Sin,  je namreč prišel na svet, živel popolno in brezgrešno življenje in bil usmrčen za naše grehe, njegovo vstajenje pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. On sam pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal." (Jn 6,37.38)  Jezus ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. 

Da pa ima to njegovo silno odpuščanje res  veliko moč, nam dokazuje Zahejevo spremenjeno življenje.  Ni več mislil le nase in na svojo korist, ampak tudi na druge.

Naš Oče to zmore!

Je kdo,  ki pozna vse naše padce in nas še vedno ljubi? Je kdo, ki lahko osmisli naše brezupno življenje? Je kdo, ki lahko obriše naše solze?  Naš nebeški Oče to zmore!

~ Dustin Benge

Kako Bog rešuje grešnika (primerjava z utopljencem)

Bog ne meče utopljencu rešilnega obroča, ampak se spusti na dno morja, potegne truplo z dna, ga položi na breg, vanj vdihne dih življenja in ga oživi.

~ R. C. Sproul

"Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom 

oživil." (Ef 2,4.5a

Postava (slaba novica) in evangelij (dobra novica)

SLABA NOVICA: Bog zahteva popolno pravičnost od nepopolnih grešnikov.

DOBRA NOVICA: Bog je sklenil odpustiti in sprejeti grešnike SAMO PO VERI v Jezusa Kristusa.  

Avtor: N.N. 

Povej!

Povej mladim, povej ubogim, povej starejšim, povej nevednim, povej bolnim, povej umirajočim. Povej jim VSE o Kristusu!   

~ J. C. Ryle

Jezus, naš tempelj, veliki duhovnik in žrtev

Jezus ni le resnični tempelj, ampak bistvo vsega, kar tempelj predstavlja.  Zato ni le kraj večne Božje prisotnosti,  ampak tudi naš veliki duhovnik (Heb 9,11), ki je enkrat za vselej "prek svoje žrtve odpravil greh." (Heb 9,26)  

~ Shane Rosenthal

Kritična teorija - vojna svetovnih nazorov

 

 Čas, v katerem živimo, je čas, v katerem se spopadata dva svetovna nazora. Na eni strani je večna Božja resnica, na drugi pa nevarna ideologija, ki spodbuja prebujenjski (woke) aktivizem in kulturo preklica (cancel culture).  Ti pojavi danes na veliko pljuskajo tudi v naše slovensko okolje.

Ciarán Kelly in dr. Sharon James sta v zgornjem videu predstavila korenine kritične teorije, njen vpliv na družbo in cerkev ter kakšen bi moral biti krščanski odziv na ta pojav.

Skala ali pesek?

"Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?' 23 In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!'

24 Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. 27 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik."

28 Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, 29 kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.   (Mt 7, 21-29

Pričujoči odlomek predstavljajo zadnje vrstice znamenitega Jezusovega Govora na gori (vv. 21-27) ter evangelistove besede, ki zaključujejo celoten dogodek (vv.28-29).

V prvem delu (vv. 21 - 23) je naš Gospod poučil navzoče, kdo lahko pride v nebeško kraljestvo. Podvojitev imena: "Gospod, Gospod," sicer kaže na osebni odnos z nekom, v našem primeru z Jezusom. Toda dejstvo, da ima nekdo občutek osebnega odnosa z Jezusom, je premalo. Občutek še ni  jamstvo za dejansko stanje. Tudi sklicevanje na različna čudežna dejanja, ki jih nekateri ljudje  izvajajo v Jezusovem imenu, ne šteje. V določenih evangelijskih krogih, predvsem tistih bolj karizmatično obarvanih, nekateri radi govorijo: "Gospod mi je položil na srce to in to," ali: "Gospod mi je rekel, naj naredim to in to." Ampak te reči so vprašljive, ker ne vemo, kateri gospod je tej osebi tisto položil na srce, ali rekel, da  naredi tisto. Zato je lahko prazno govorjenje: "Gospod, Gospod,"  zelo nevarna stvar, ki uspava tistega, ki tako govori. Apostol Pavel pravi:  "Če si kdo domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati. Če pa kdo ljubi Boga, ga je on spoznal." (1Kor 8,2.3) Domišljanje še ni spoznanje. Ni dovolj domišljanje, ampak izpolnjevanje Božje volje: "Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj." (1Jn 2,17)

O pomenu izpolnjevanja Božje volje govori Mt 7,24-27. Jezus nam tu govori o dveh hišah. Obe sta lahko na zunaj enako sezidani in dajeta vtis trdnosti. Resnično vprašanje pa je, na kakšni podlagi sta zgrajeni. V Jezusovi domovini Palestini so vodne ujme redke, so pa zato zelo hude.  Če je podlaga, na kateri je zgrajena hiša,  skala, potem se ni  bati, da bi neurje in povodenj zgradbo uničila. Če je podlaga pesek, je stvar drugačna. Deroča voda odnese podlago in hiša se sesuje. Podobne stvari so se dogajale ob lanskih povodnjih na Slovenskem. Tu seveda ni šlo nujno za podlago, ampak tudi za bližino vodotokov. Gospod pravi, da  je tisti, ki ne le posluša, ampak tudi spolnjuje Božjo besedo, podoben človeku, ki gradi hišo na skali. Kdor besedo samo  posluša, a jo ignorira, je kot tisti,  ki gradi hišo na pesku. Takega čaka katastrofa. Pa smo spet pri začetku: v nebeško kraljestvo pride vsak, kdor uresničuje voljo nebeškega Očeta (Mt 7,21). Tak je kot  tisti, ki gradi na skali, prava skala pa je Kristus (cff. 1Kor 10,4. 1Pt 5,8).

V zaključnih dveh vrsticah pravi evangelist, da so množice strmele nad njegovim naukom, ker je učil, kot nekdo, ki ima oblast, in ne, kakor so to počeli pismouki. Pismouki so se namreč pri svojih naukih in razlagah sklicevali na svoje predhodnike, slavne rabine. Jezusu se ni bilo treba sklicevati na nauke ljudi, kajti bil je Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, ki je prišel na zemljo uresničit Očetovo voljo (Jn 6,38). Zato je učil kakor nekdo, ki ima oblast.

Žal ljudje tega sveta danes povečini gradijo na pesku. Gradijo na človeških religijah in  filozofijah, o čemer piše apostol Pavel: "Izdajajoč se za modre, so postali nespametni." (Rim 1,19 CHR) In na drugem mestu: "Kajti modrost tega sveta je neumnost pri Bogu. Pisano je namreč: 'On zasačuje modre v njih lastni zvijači.'" (1Kor 3,19 CHR)  Žal danes premnogi cerkveni voditelji in cele krščanske denominacije utemeljujejo svoj nauk na človeški modrosti, filozofiji in ideologiji, ne pa na Kristusu, na njegovem dokončanem delu in evangeliju. Ti se imajo za pametnejše od Jezusa in apostolov, saj se je vendar treba prilagajati "modernim časom", kajneda? Svoj nauk in življenje gradijo na pesku in se bo tisto, kar gradijo, ob primernem času porušilo do tal, oni pa bodo pogubljeni, z njimi vred pa tudi vsi, ki sledijo njihovim pogubnim naukom. 

Toda, kdor gradi svoje življenje na  Kristusu, gradi na skali. On sam pravi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,4)

Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar!  +

O prepirih

Krščanstvo, ki se izogiba prepiru, ni novozavezno krščanstvo. Nova zaveza je polna  prepirov  v obrambo vere.         

~ John Gresham Machen

Sola fide - samo po veri

Če si pošten, ne moreš prebrati Rim 3 - 5, ne da bi prišel do drugačnega zaključka, kot da je lahko človek odrešen samo po veri.  

~ Hans Fiene

KLIK za dostop do 3., 4. in 5. poglavja Pisma Rimljanom >>>

Prihodnost po Tomu Hollandu

Tom Holland je zgodovinar, ki je zaslovel s svojo knjigo Dominion (v slovenskem prevodu je izšla pod naslovom Vladavina), ki je izšla leta 2019. Za to delo sem izvedel leta 2020, o čemer sem pisal tukaj.  

Ni naloga zgodovinarja, da bi napovedoval prihodnost, se je pa Holland vseeno odločil, da poskusi odgovarjati na vprašanje, kakšna prihodnost čaka krščanstvo na zahodu. Tako imamo na eni strani progresizem ali naprednjakarstvo, ki si je izposodilo določene Jezusove nauke (enakost, sočutje), zavrglo pa vero, na drugem mestu  je silen odpor proti woke ideologiji, na tretjem pa možnost krščanskega preporoda. 

O teh stvareh je podal svoje razmišljanje Glen Scrivener v zgornjem videu.

Vsi dobri?

"V bistvu smo dobri. Seveda obstaja nekaj falotov in grešnikov, toda sámo srce je dobro." Tako pravi Jorge Maria Bergoglio, znan kot papež Frančišek. 

Toda Sveto pismo govori drugače: "[N]i ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,12). Tako Pavel, sklicujoč se na Ps 14,1.3.  Jezus pa je rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18. Lk 18,19)

Na srečo imamo rimskega škofa Bergoglia, ki ve več kot Pavel ali sam Gospod Jezus Kristus, kajti rimski škofje znajo biti po definiciji nezmotljivi. 

Zato se je Xavier Hmong upravičeno pošalil: "Zato potrebujemo papeža, da nam razlaga Biblijo. Da nam pojasni, da pomeni ravno nasprotno od tistega, kar pravi."

Ah, ta magisterij cerkve!     

Temelj sprejetosti pri Bogu

Če naj bi bil Bog pravičen, mora opraviti z našim grehom. Tudi to je naredil za nas v Jezusu. Jezus je za nas izživel sveto Božjo postavo in za nas popolnoma odplačal kazen, ki nam jo je ta naložila. To življenje Kristusa za nas - to in nič drugega - je podlaga naše sprejetosti pri Bogu.    

~ Graeme Goldsworthy

Iz: Graeme Goldsworthy, Evangelij in kraljestvo, Krščanska interpretacija Stare zaveze. Reformirana evangelijska cerkev, Komenda 2013. S. 92.

Ključ do teologije

Ključ do celotne teologije je človek in njegova grešnost ter Bog, ki opravičuje grešnika.   

~ Martin Luther

Kaj je bilo tako posebnega na Jezusu?

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. 2 Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. 3 Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!"  4 Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali. 5 Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. 6 In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, 8 Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. 9 Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. 10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. 11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.  (Mr 3,1-12)

Judovstvo Jezusovega časa je bilo, podobno kot danes,   zelo daleč od tistega, ki ga poznamo iz Svetega pisma Stare zaveze. Rabini so bili mojstri razlaganja postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa do onemoglosti zapletali.  Vse to je še danes značilno za ortodoksno rabinsko judovstvo. Ena od  zapovedi, katere izpolnjevanje so močno zakomplicirali, je  zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.

Toda Jezus se ni dal. Bolne je ozdravljal, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem.  Ko  je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je  ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, saj je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so na njegovo vprašanje umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo (tako imenovana ustna Tora), ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Bodimo pošteni do farizejev in se vprašajmo, če je sedaj kaj drugače, ko ljudje s svojo zakonodajo sprevračajo in celo bolj maličijo Božje postave kot stari rabini ter preganjajo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Sodobnih postavodajalcev pri tem tudi čisto nič ne zanima, ali morda preganjani ne opravljajo dobrih del, koristnih za vso družbo.

"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Kjerkoli se je Jezus pojavil, se je okrog njega zelo hitro zbrala množica ljudi. Kaj je bilo na njem tako posebnega? Nekateri so hiteli k njemu po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Zagotovo je šlo tu za najrazličnejše motive. Toda še ena stvar jih je privlačila: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ti spet na druge itn. Tako je nastala in se množila  obsežna rabinska literatura. Jezusu  se ni bilo treba sklicevati na katerokoli od zemeljskih avtoritet, ker je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)

Jezus danes ne hodi več po zemlji, a še vedno vznemirja s svojo celotno osebnostjo. Pa vendar ni najbolj pomemben zaradi svojega nauka. Niti ni najbolj pomemben zaradi tega, ker je izzival farizeje, ozdravljal bolnike in izganjal zle duhove. Najpomembneje pri njem je, da se je kot Božji Sin učlovečil,  živel popolno življenje v izpolnjevanju zapovedi, bil umorjen zaradi naših grehov,  s svojim vstajenjem pa je potrdil, da so vsem, ki vanj verujemo, po njem  odpuščeni vsi grehi. Z vsem svojim življenjem in delom je dokazal, da je popoln Odrešenik. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je tisto posebno in najpomembnejše!

Zato je pri vsem skupaj najusodnejši odgovor na vprašanje: "Ali mu zaupaš in se zaneseš nanj?"  

Nemoralnost nekoč in danes

Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno.       

- John Vernon McGee

Božja milost

Bog mi ni milosten, ker je Kristus umrl za me, ampak je Kristus umrl za me,  ker je Bog milosten.  

~ Sinclair Ferguson

Bog spreobrača

Kadar moliš za nespreobrnjene, to delaš pod predpostavko,  da je v Božji moči to, kar jih privede k veri.  

~ J. I. Packer

Kot berač

Vernik se veseli, ko prihaja kot berač v svojih lastnih cunjah, saj ve, da nima Bogu ponuditi ničesar drugega.   

~ Jonathan Edwards

Pomemben poduk

"Kristus je umrl,"  to je zgodovina. "Kristus je umrl za naše grehe," to je nauk.  Brez teh dveh elementov, zedinjenih v popolnoma neločljivo zvezo, ni krščanstva.  

~ John Grasham Machen      

Kaj je odrešenje

Odrešenje niso tvoja dobra dela, religija, ali obredi, ampak Božje delo na križu.    

~ J. C. Ryle

O molitvi

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: "Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence." 2 Rekel jim je: "Kadar molite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

4 in odpústi nam naše grehe,

saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,

in ne vpelji nas v skušnjavo!"

5 In rekel jim je: "Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, 6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' 7 in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' 8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. 9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo."     (Lk 11,1-13)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na dva dela: prve štiri vrstice se nanašajo na Gospodovo molitev, preostale pa na vztrajnost v molitvi.

Verzija Gospodove molitve, kot je zapisana v Lukovem evangeliju, je nekoliko krajša od tiste pri Mateju 6,9-13. Obenem jo oba evangelista podajata v različnem kontekstu: Matej jo navaja v sklopu znamenitega Govora na gori, Luka pa kot odgovor na vprašanje enega od učencev. Menim, da gre za dve varianti iste molitve, ki ju je Jezus povedal na dveh različnih krajih in ob različnem času. Mnogi kristjani danes trdijo, da je Jezus posredoval to molitev le kot vzorec za osebno molitev. S to trditvijo se v grobem strinjam, a brez prislova "le". Luka nam je namreč ne podaja kot vzorec,  ampak navaja: "Kadar molite, recite..."  Matej se v tem pogledu drugače izraža: "Vi torej molite takole[...]" (Mt 6,9a) Gospodovo molitev torej smemo vzeti kot vzorec za   molitev, ki jo sami oblikujemo, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejevo" verzijo očenaša najdemo tudi v starokrščanskem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'" To pomeni, da so to molitev kristjani molili že v 1. stoletju, zato ne vidim nobenega razloga, da je ne bi smeli na enak način moliti tudi danes.

Jezus nam je razodel prvo osebo Svete Trojice z imenom Oče. Gre za izraz, ki ustreza aramejskemu "Abba", kar je bil tistem času običajen naziv, s katerim so v krogu družine klicali očeta. Ime je nekaj, kar predstavlja osebo kot celoto, posvečevanje Božjega imena torej pomeni izražanje spoštovanje do Boga. Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," izrazimo željo, da bi ljudje globoko spoštovali Stvarnika nebes in zemlje. Ko prosimo za prihod kraljestva, prosimo za dve stvari. Najprej, da bi moč kraljestva zavladala v srcih vseh ljudi, obenem pa tudi za prihod Božjega kraljestva v njegovi polnosti, ko se bo naš Gospod Jezus Kristus vrnil v vsej svoji slavi. Ko prosimo za vsakdanji kruh, pravzaprav prosimo za vse svoje vsakdanje potrebe. Ko prosimo za odpuščanje, prosimo za nekaj, kar potrebujemo vsak dan. Ne glede na vse, smo še vedno grešniki, kajti še vedno grešimo. Žal se tega nekateri kristjani premalo zavedajo. Kristjan je, kot je rekel Luther, "simul iustus et peccator," ali po domače: istočasno pravičen in grešnik. Pravičen, ker je opravičen po milosti, ki jo prejema po veri v Jezusa Kristusa, grešnik pa zato, ker žal še vedno greši. Toda pri tem, ko prosimo za odpuščanje, smo dolžni tudi mi odpuščati svojim dolžnikom, v nasprotnem primeru nismo s svojo prošnjo naredili nič. Če ne odpustim in rečem, naj mi Bog odpusti, kakor sem to jaz storil, potem je ta prošnja nična. Zato je odpuščanje tako zelo pomembno. Lukova verzija Gospodove molitve se končuje z: "In ne vpelji nas v skušnjavo." Izraz, ki  ga pri nas prevajamo kot skušnjavo, bi lahko prevedli tudi kot preizkušnjo. V tej prošnji torej prosimo, naj  Bog ne dopusti, da bi zapadli v okoliščine, ki bi jim lahko podlegli. Bog dopušča preizkušnje (Mt 4,1), a ne preko naših zmožnosti, ampak nam ob njih omogoči izhod, da bi jih mogli prestati (1Kor 10,13). Vseeno pa si jih naj nihče  ne želi.  Še na nekaj opozarjam pri Gospodovi molitvi, in sicer, da je napisana v prvi osebi množine,  gre torej za zborno, občestveno molitev.

V drugem delu našega odlomka nas Jezus uči, kako vztrajni moramo biti pri svojih molitvah in prošnjah. V enoprostornih hišah tistega časa je vsa družina spala na nekakšnem podiju. Če si  prišel ponoči po karkoli k prijatelju, si pri spanju zmotil celo družino, ne le osebo, ki si jo prišel prosit za pomoč. V takih primerih prijateljstvo najbrž ne bi bil zadosten razlog za to, da bi oni znotraj vstal in ti dal, česar si ga prosil. Pomembnejši razlog je vztrajnost. Bog včasih odlaša z izpolnitvijo naših prošenj. Ne vemo točno, zakaj je tako. Zato je pomembno, da vztrajno prosimo, vztrajno iščemo in vztrajno trkamo. Seveda moramo prositi stvari, ki so po Božji volji. Zanimiv je zaključek tega odlomka, kjer pravi: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo." (Lk 11,13) Zakaj uporablja Jezus izraz hudobni? Odgovor najdemo v že omenjeni Luthrovi misli, da smo obenem pravični in grešniki. S tem torej ni mišljena neka specifična hudobija, ampak splošna grešnost, ki smo jo podedovali od svojega praočeta. Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi nam dal po svoji smrti na križu popolno opravičenje od vsega greha in hudobije ter nam podelil novo življenje. Mi še vedno grešimo, toda greh ni več naše naravno stanje. Čeprav grešimo, znamo dajati dobre darove otrokom. Tako tudi Bog, ki je vir vse dobrote, daje Svetega Duha tistim, ki vztrajno prosijo.

Bogu hvala za darove, ki nam jih daje!   

Razbremenitev

 Od daleč sem prispel obložen s svojim grehom;

nikakor nisem mogel si olajšati gorja, v katerem sem tičal,

dokler da nisem sem prišel: Kakšen kraj je vendar to!

        Mora tu se res začeti moja blaženost?

      Je moralo odpasti breme s hrbta šele tu?

 So morale se tu raztrgati vezi, ki so me prej vezale?

Blagoslovljen križ in blagoslovljen grob! In še posebej

  mož, ki tam bil darovan v nečast zavoljo mene!   

                                                                John Bunyan

John Bunyan, Božjepotnikovo napredovanje, Prev. Vinko Ošlak. Ignis, Ljubljana 2015. S. 39-40.

Največje veselje

Največje veselje, ki ga lahko nekdo premore, je v tem, da je njegovo ime vpisano v Jagnjetovo  knjigo življenja, da je odrešen in bo večno živel s Kristusom.  

~ R. C. Sproul

Kaj mi pravi evangelij

Kaj mi govori evangelij?

Govori mi, da če resnično verujem v Gospoda Jezusa Kristusa, in če mu zaupam, potem počiva nad mano njegova pravičnost.

Moji grehi so izbrisani, kot da nisem zagrešil niti enega samega v svojem življenju.

Bog me razglaša za pravičnega.   

~ Martyn Lloyd-Jones

Calvin o islamu in cerkvi

Dokler cerkev ne najde srca in volje, da z upanjem ki ga daje evangelij, poskrbi za duše, izgubljene v vezeh islama, dotlej smo v nevarnosti. 

~ Jean Calvin

Uzakonjenje greha

"V sodobnem svetu, v  katerem živimo, smo priča temu, kako vodi upor mnogih ljudi proti Bogu v uzakonjenje  in  uveljavitev greha kot norme  za  človeško družbo." (Daniel, patriarh Bolgarije)

Ni moja navada, da bi na tem spletniku citiral izjave poglavarjev pravoslavne cerkve, a sem tokrat naredil izjemo, ker je nanovo ustoličeni bolgarski patriarh Daniel (Daniil) s tem izrekom zadel žebljico na glavico. Živimo v čudnem svetu, kakršnega si pred tridesetimi ali štiridesetimi leti nismo mogli zamišljati. Tu ne mislim tehnološkega napredka, ampak nazadovanja v smislu vračanja k idejnemu/ideološkemu monizmu in enoumju (pravzaprav brezumju) v imenu tolerance, ki to ni.    

Dostop do vira navedka >>>

Lokacija problema

Problem je srce. Ljudje, kraji in situacije ne povzročajo tega, da grešim. So tam, kjer se razkriva greh mojega srca.  

~ Paul David Tripp