Po milosti

Odrešeni po milosti! Osvobojeni jeze, krivde, prekletstva, propadljivosti in smrti, vse po milosti! Oblečeni v pravičnost, svetost, življenje in slavo, samo po milosti! Prestavljeni v luč,  iz smrti v življenje, iz sramote v slavo, iz pekla v nebesa,  vse v moči Božje čudežne milosti! Vse to pa zaradi večne suverene ljubezni Njega, ki je izbral to, česar ni, da uniči to, kar je, da se pred njim ne bi ponašalo nobeno meso!

~ Herman Hoeksma

Vir: Herman Hoeksma, The Wonder of Grace. Reformed Free Publishing Association, Grand Rapids (MI) 1982. S.15. Prev. Dizma

Luther o skušnjavah

Skušnjavam se seveda ne da izogniti.  Toda,  kakor ne moremo pticam preprečiti, da letajo nad našo glavo, tako tudi ni nobene potrebe, da bi jim dovolili  gnezditi v naših laseh.

- Martin Luther

Kaj je vera

Kadar razmišljamo o veri, po navadi mislimo na dejavnost verovanja in zaupanja v Boga ter v njegovega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa. Vera je verovanje in zaupanje, toda pred tem je še nekaj več. Vera je v svoji najgloblji resničnosti in bistvu zedinjenost s Kristusom. 

~ Ronald Hanko

 

Vir: Ronald Hanko, Doctrine according to Godliness, A primer of Reformed Doctrine. Reformed Free Publishing Association, Grandville (MI) 2004. S. 193. Prev.: Dizma.

Sodobni dialog z zaključkom ad hominem

POSVETNA OSEBA:  Hočem delati x.

KRISTJAN:                Nihče ti ne brani, da delaš x.

POSVETNA OSEBA:   Toda ti meniš, da je delati x narobe.

KRISTJAN:                Ja.

POSVETNA OSEBA:   To je zato, ker me hočeš  nadzirati.

KRISTJAN:                Ne, lahko delaš, kar hočeš.

POSVETNA OSEBA:  Toda ti meniš, da je delati x narobe. 

KRISTJAN:               Ja, zato, ker ti želim, kar je zate  najboljše.

POSVETNA OSEBA:  Ampak hočem, da rečeš, da je delati x dobro.

KRISTJAN:              Tega ne morem reči.

POSVETNA OSEBA:  Zakaj si tak sovražen, nestrpen svetohlinec?

Avtor: N.N. Poslovenil Dizma. 

Od kod resnica?

Kultura ne diktira resnice. Evangelij diktira resnico. 

-  Voddie Baucham

Calvinova spodbuda

Vse, ki spoštujejo Gospodovo besedo, spodbujam, da jo berejo in si jo pridno vtisnejo v spomin. 

~ Jean Calvin

O resnici, ki osvobaja

Ernest Wante, Quid Est Veritas. Klik za dostop do vira slike

Od Kajfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti pashalno jagnje. 29 Pilat je prišel ven k njim in rekel: "Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?" 30 Odgovorili so in mu rekli: "Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne izročili." 31 Tedaj jim je Pilat dejal: "Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi." Judje so mu rekli: "Mi ne smemo nikogar usmrtiti." 32 S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je označil, kakšne smrti bo umrl. 33 Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: "Si ti judovski kralj?" 34 Jezus mu je odgovoril: "Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?" 35 Pilat je odvrnil: "Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?" 36 Jezus je odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." 37 Pilat mu je rekel: "Torej si ti vendarle kralj?" Jezus je odgovoril: "Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas." 38 Pilat mu je rekel: "Kaj je resnica?"  (Jn 18,28-38)

Religija je zelo nevarna stvar. Da je to res, dokazuje že dejstvo, da so Jezusa izročili Rimljanom verski voditelji in tisti, ki so veljali za Božje izvoljeno ljudstvo.  Ljudje, ki so privedli Jezusa k Pilatu, so bili  globoko religiozni, oziroma pobožni. To, da so  obtožili človeka po nedolžnem in zanj zahtevali smrtno kazen, se jim je zdelo manj hudo, kot to, da bi vstopili v prostor, ki je bil zanje obredno nečist. Njihova religiozna navada je bila zanje vseskozi in v vseh stvareh prednostna stvar. 

Da bi mogel izvedeti, česa obtožujejo Jezusa, je moral Pilat  stopiti  iz pretorija in tam povprašati zbrano množico glede obtožb. Ker  Judje niso mogli spraviti skupaj nobene takšne obtožbe, ki bi po rimski zakonodaji zahtevala kazen, jim je Pilat odvrnil, naj ga sodijo po svoji postavi. Toda Judje  pod rimsko okupacijo niso imeli pravice izvrševati tistega, kar so hoteli izvršiti nad Jezusom, torej smrtne kazni. Zato so morali najti nekaj, kar bi zadostilo zahtevam rimske justíce. Obtožili so ga torej, da se dela kralja (cf. Lk 23,2).  Zato ga je Pilat vprašal: "Si ti judovski kralj?"  (Jn 18,33)  Jezus mu je na to vprašanje odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Ibid. v. 36)  S tem je posredno priznal, da je kralj, toda njegovo kraljestvo je drugačno od drugih. Tega kraljestva se ne da širiti s silo, čeprav so pozneje mnogi  poskušali tudi na tak način. Toda vsa tovrstna prizadevanja so na koncu končala v razvalinah. Njegovo kraljestvo deluje vzporedno z vladavinami tega sveta. Deluje v svetu, a ni od sveta.  Je kot čoln, ki plava po vodi: plava na vodi, a ni niti voda niti ni pod vodo. Čoln, ki ga zalije voda, se potopi. Če v kak del Jezusovega kraljestva prodre duh tega sveta recimo temu Zeitgeist, se ta del podre in je kot čoln, ki se je potopil. Čoln spada v vodo, voda pa ne spada v čoln. Jezusovo kraljestvo deluje v tem svetu, duh tega sveta pa ne sodi v to kraljestvo. Gre torej za nekaj, kar je kvalitativno čisto drugačnega od sveta. Tako bi vsaj moralo biti.

Kakorkoli, Pilat je hotel izvleči iz Jezusa jasen odgovor, če se ima za kralja. Jezus mu je to potrdil na zelo zelo dober način, ko mu je rekel: "Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas."  (Ibid. v. 37) Jezusovo kraljestvo je kraljestvo resnice. Pilatovo vprašanje, ki je temu sledilo: "Kaj je resnica?" (Ibid. v. 38) je tipično postmodernistično vprašanje, ki hoče ostati neodgovorjeno. Resnica s tem postane nekaj, okoli česar se sicer zelo radi sučemo, po drugi strani pa se bojimo cene, ki jo prinaša, zato hodimo okoli nje kot mačka okrog vrele kaše, vanjo pa ne vstopimo. Za Pilata in njemu podobne, ki jih zanima le trenutna korist, resnica ni pomembna. Enako ne zanima skeptikov, ki so nad njo raje obupali. 

Jezus Kristus je Resnica sama. On je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Na drugem mestu pa je izjavil: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32) Naš Gospod Jezus Kristus je torej resnica, ki osvobaja. Da bi odrešil človeštvo, se je utelesil in postal pripadnik vrste Homo sapiens. Je edini predstavnik te vrste, ki je živel brezgrešno življenje, na koncu pa bil predan v smrt s strani zelo religioznih ljudi. Umrl je zaradi naših grehov in bil obujen za naše opravičenje. Po njem in v njem imamo odprto pot v večno življenje, saj je On sam tudi pot in življenje. Kdor mu pripada in  je z njim zedinjen, je zedinjen z resnico, ki osvobaja. 

Kratek opomnik

Bog ima svoje načine, na katere nas opominja, da nimamo nadzora nad vsemi stvarmi. 

~ Darrell Bernard Harrison

Dela opravičenja

Edina pravična dela, ki me bodo kdaj koli opravičila, so Kristusova dela.

~ R. C. Sproul

Konec greha

Vsi naši grehi so bili potopljeni v Rdečem morju krvi našega Odrešenika. 

-  Charles Spurgeon

Kratko in jedrnato pričevanje

Islam sem zapustil, ker sem proučeval Mohamedovo življenje. Evangelij sem sprejel, ker sem proučeval Jezusovo življenje.

~ Nabeel Qureshi

Nevarnost vplivništva

Ena od največjih groženj evangeljski zvestobi je, da se kristjani predajo vplivniškemu mitu, hoteč narediti na svet vtis, v strahu, da bi sicer izpadli kot bedaki  zavoljo Kristusa.  

- Burk Parsons

O svetiščih in žrtvovanju

Mislite torej, da skrivamo, kar častimo, če nimamo svetišč in oltarjev? Kakšno podobo Boga bom namreč oblikoval, če je človek sam podoba Boga, če prav premisliš? Kakšen tempelj mu bom zgradil, ko ga ves svet, delo Njegovih rok, ne more zaobseči? In naj zaprem v eno samo majhno stavbo moč takega veličastva,  ko sam kot človek živim bolj prostorno? [...] Naj mu darujem darove in žrtve, ki jih je on prinesel meni za upora-bo, da mu vržem nazaj Njegov dar? [...] Kdor torej časti nedolžnost, moli Boga, kdor pravičnost, izliva Bogu daritev, kdor se vzdrži prevar, priklicuje naklonjenost Boga, kdor človeka odtegne nevarnosti, zakolje najboljšo žrtev. To so naša žrtvovanja, to so naši obredi Bogu[...]

~ Minucij Feliks

Vir: Mark Minucij Feliks: Oktavij. Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih apologetov. Mohorjeva družba, Celje 1998. S. 545-546.

Znamenja časa

 

Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 "Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu." 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: "Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: 'Jaz sem' in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mr 13,3-13)

Zgoraj opisani dogodek sodi v diskurz na Oljski gori, kamor se je po vroči debati s tempeljsko elito, ki je sledil Gospodovemu triumfalnemu vstopu v Jeruzalem in očiščenju templja,  napotil  Jezus s svojimi apostoli. Tisto, kar je zanimalo apostole, je bil pravzaprav čas  porušenja jeruzalemskega templja, ki ga je Jezus napovedal v Mr 13,1-2, ko so zapuščali tempelj. Toda on se ni ustavil pri tej temi, ampak je svoj odgovor razširil na čas svojega drugega prihoda, kajti porušenje templja in strahote okoli tega, so nekakšna predpodoba dogodkov ob koncu časov.

Naš Gospod je v svojem odgovoru, zapisanem v zgornjem odlomku, navedel kar nekaj znamenj svojega drugega prihoda:

• nastop lažnih mesij ali kristusov,
• vojne,
• naravne katastrofe in lakote,
• preganjanja,
• širjenje evangeljskega oznanila po vsem svetu. 

Wikipedija ima kar lep nabor lažnih mesij. Ti so se pojavili dokaj zgodaj, med judovskimi je najbrž najbolj znan Simon bar Kohba, ki je v prvi polovici 2. stol. vodil upor proti Rimljanom, a so ga le-ti zatrli. Med krščanskimi mesiji izpostavljam tri, to so Sun Myung Moon (1920-2012), Laszlo Toth (roj. 1938) in David Koresh (1959-1993). Moon je ustanovil Združitveno cerkev, ki deluje tudi v Sloveniji, Toth je postal slaven, ko se je v Vatikanu s kladivom lotil Michelangelove Pieta, Koresh pa, ker  je njega in pripadnike njegovega kulta  zaradi nezakonitih poslov preganjala policija in je padel v spopadu z njo. Obstaja še več zanimivih lažnih mesijanskih cvetk, med njimi so tudi ženske in en Hrvat. O tem več tukaj. Pred leti je bilo tudi govora o pojavitvi Maitreje, ki naj bi tudi bil nekakšen mesija, celo fotografirali naj bi ga, potem pa je izpuhtel. 

Od Kristusovih časov je svet videl veliko vojn. Prejšnje stoletje je videlo kar dve svetovni in plejado lokalnih vojn. Slednje še vedno potekajo in ne vemo kdaj in kako se bodo končale.  Toda, kot pravi Gospod, to še ni konec.

Naravne katastrofe, kot so potresi, so naslednje znamenje časov. Poleg teh obstajajo suše in poplave, ki povzročajo lakoto po raznih delih sveta. Gre za pojave, ki se vseskozi ponavljajo, smo pa v zadnjem času o njih redno in zelo dobro obveščeni. Ampak tudi to še tudi ne pomeni konca, ampak šele začetek stisk. 

Preganjanje kristjanov se je dogajalo skozi vseh malo manj kot dva tisoč sto let, odkar obstaja cerkev, toda mislim, da še nikoli ni bilo tako intenzivno, kot je danes. Po poročilih organizacije Open Doors je to preganjanje najhujše v petih državah: Severni Koreji, Somaliji, Libiji, Eritreji in Jemnu. Prisotno je v vsem islamskem svetu, pa tudi v Indiji in v nekaterih državah Latinske Amerike.  Toda tukaj še vedno velja znameniti Tertulijanov izrek: "Kri mučencev je seme cerkve." Cerkev je najbolj oslabela tam, kjer živi v udobju, najbolj žilava pa je tam, kjer jo preganjajo. Evangelij prodira tja, kjer ga niso poznali.

Širjenje veselega oznanila je globalni pojav. Evangelij danes prodira v kraje, kot sta Tibet in Afganistan. Na Kitajskem je, kljub hudim pritiskom režima, ob nedeljah več kristjanov pri nedeljskem bogoslužju kot v Evropi. V muslimanskem svetu je opustitev islama marsikje kaznivo dejanje, kjer se strogo držijo šeriatskih predpisov, pa celo smrtno nevarno. Toda temu navkljub tudi v teh državah raste število kristjanov, da celo v Pakistanu, Maroku, Alžiriji Iranu, Afganistanu in Saudski Arabiji. To je za nekatere dober, za druge slab znak, kajti, ko bo dopolnjeno število izvoljenih, bo nastopil konec časov. 

Jezus svojim učencem ni obljubljal najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot to počnejo pridigarji lažnega evangelija prosperitete, ampak nekaj podobnega kot Churchill Britancem na začetku druge svetovne vojne: kri, znoj in solze, oziroma preganjanja,  aretacije, vlačenje pred sodišča in sovraštvo sveta, da celo sovraštvo s strani svojcev. Toda tudi glede tega je obljubil dve stvari, ki sta kristjanu v spodbudo: nadnaravno pomoč Svetega Duha pred človeškimi sodišči, za stanovitnost pa delež v Božjem kraljestvu.  

Živimo v zanimivem času. Dogaja se vse, kar je Jezus napovedal v odlomku iz Mr 13,3-13. Znamenja časa so torej tu, ni pa  rečeno, kdaj bo nastopil konec časov. Vemo le to, da takrat, ko se bo dopolnilo število izvoljenih, tega števila pa ne poznamo. Zato zaključujem s Calvinovimi besedami, ki se nanašajo na naš odlomek: "Kristus nam svetuje, da vržemo vse svoje skrbi v naročje našega Očeta, tako da bomo lahko, računajoč na njegovo obljubljeno pomoč, vedro hodili po naši poti."

Mir posebne vrste

Obstaja mir, ki presega vsak um in nam ga politiki ne morejo vzeti. 

~ John Newton

Kristjan, ki moli

Kristjan, ki moli, je stalna grožnja za satanovo vladavino. Kristjan je na svetu svoboden upornik, ki ima dostop do Božjega prestola.

~ A. W. Tozer

Ena pot

Čeprav je samo ena pot do Boga, je to še vedno več, kot si ti in jaz zasluživa. 

~ Darrell Harrison

Moč križa

 

Svoje strasti napolni s Kristusovim križem, da ne bo prostora za  greh.

~ John Owen

Delo cerkve

Celotno delo celotne cerkve je oznanjevanje celotnega evangelija celotnemu svetu.

- Charles H. Spurgeon

Čigava suverenost?

Večina kristjanov pozdravlja  suverenost Boga, verjame pa v suverenost človeka. 

~ R. C. Sproul

Oznanjevanje po Jezusovo

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi 8 in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, 9 obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. 10 Govoril jim je: "Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. 11 Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje." 12 In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. 13 Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.  (Mr 6,7-13)

Teoriji mora slediti praksa. Ko so apostoli preživeli dovolj časa z Jezusom, da so se od njega naučili, kako z besedo in znamenji oznanjati Božje kraljestvo,  je še njih poslal oznanjevat evangelij. 

Pri tem so morali narediti vse tisto, kar je on sam delal. Poslal jih je po dva in dva, kajti po starozaveznem pravilu je bilo določeno pričevanje veljavno, če je bilo narejeno na izpovedi vsaj dveh prič (4Mz 35,30. 5Mz 17,6.19,15). V zvezi z oznanjevanjem pa jim je naročil tri stvari.

1. Oznanjajo naj spreobrnjenje, tako da bi mogli tisti, ki  se bodo spokorili, oziroma spreobrnili, prejeti odpuščanje grehov. 
2. Dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da so jih mogli izganjati.
3. Naročil jim je, naj ozdravljajo bolne. 

Zanimivo je  navodilo za sam način potovanja. Kruh, popotna torba, rezervna obleka in kar je še takega, so pomenili stvari, ki so popotniku zagotavljale materialno varnost. Toda Jezus je rekel, naj apostoli teh stvari ne jemljejo s seboj. Ta način je bil ljudem, ki so jim Jezusovi učenci oznanili evangelij, znamenje miroljubnosti, zaupanja v Boga in nujnosti njihovega sporočila. Apostole bodo na poti  z vsem potrebnim oskrbeli tisti, ki se bodo spreobrnili ob poslušanju veselega oznanila. 

Posebej je treba izpostaviti, da tu ne vidimo nobenega spodbujanja k nasilju, sveti vojni ali čemu podobnemu. Če so cerkve kdaj pozneje to počele, so to delale v jasnem nasprotju z Gospodovim naukom. Edino, kar naj bi apostoli storili, kjer jih niso hoteli poslušati, je bilo to, da si na tistem mestu otresejo prah s svojih nog. Gre za običaj, ki so ga sicer opravljali pravoverni Judje, kadar so na svoji poti prečkali pogansko ozemlje.

Takšen je torej Jezusov način, preprost in prav nič nastopaški, predvsem pa se zanaša na Boga in njegovo moč ter voljo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Oznanjevanje je naloga cerkve, reševanje je Božje delo. 

Različne prioritete

Sodobna religija se osredotoča na polnjenje cerkva z ljudmi. Resnični evangelij poudarja polnjenje ljudi z Bogom. 

-A. W. Tozer

Komu bolj zaupati

Svoji vesti in svojim občutkom ne smeš verjeti bolj kot Božji besedi. 

- Martin Luther

Milost in dela

Milost nam ni dana zato, ker smo opravljali dobra dela, ampak zato, da bi jih bili zmožni opravljati.

~ Avrelij Avguštin

Pravi problem

Problem ni nikoli Sveto pismo, ampak naše srce, ki ni voljno, da bi verovalo, kar Pismo jasno uči. 

~ Dustin Benge

Kristus in politika

 Kristus ni član nobene politične stranke. On je izven in nad vsako stranko. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

- A. W. TOZER

Pod postavo milosti

To, da smo kristjani pod postavo milosti, ne pomeni, da nebrzdano tavamo izven postave,  ampak da smo vcepljeni v Kristusa, po čigar milosti smo osvobojeni prekletstva postave in imamo po njegovem Duhu postavo vtisnjeno v  srce.

~ Jean Calvin

V izogib pohujšanju

Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: "Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?" 25 "Seveda plačuje," je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: "Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?" 26 "Od tujcev," je dejal. Jezus mu je rekel: "Torej so sinovi oproščeni. 27 Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase."   (Mt 17,24-27)

V Mojzesovi postavi (2Mz 30,11-16 )  je bilo predpisano, da mora vsak moški Izraelec, star dvajset let in več, plačevati posebno dajatev v znesku pol šekla, ki je bila namenjena za vzdrževanje shodnega šotora. Ko so pozneje zgradili v jeruzalemu tempelj,  so to dajatev prenesli na vzdrževanje le-tega.  V Jezusovem času so znesek pol šekla preračunali v dve drahmi. 

Ni znano, zakaj so prišli pobiralci tempeljskega davka k Petru, ne pa k Jezusu. Morda je bil razlog njihovo spoštovanje do Jezusa kot znanega učitelja. Kakorkoli, poanta zapisanega je, da so Jezus, kot Božji Sin in z njim vred vsi, ki mu pripadajo, prosti tega davka. Tu pa se je pojavilo vprašanje, kako bi pobiralci tempeljskega davka to stvar razumeli, če Jezus  ne bi hotel plačati te dajatve. Ker bi lahko takšno ravnanje zbudilo nerazumevanje in celo pohujšanje, je Jezus rekel Petru, naj plača statêr  (kovanec, vreden štiri drahme), ki ga bo našel v ustih ribe. 

Apostol Pavel pravi, da nam je sicer dovoljeno, a ni vse koristno (cf. 1Kor 6,12. 10,23). So stvari, s katerimi lahko pohujšamo svoje bližnje,  zato se jih je dobro v takih primerih malo zdržati in iti po poti legalizma (cf. Apd 16,3. 21,26). Tega seveda ne bomo delali zaradi nas, ampak zato, da ne pohujšamo bližnjih (cf. Rim 14,13 ss.).  Seveda pa tako ravnanje ne sme biti v nasprotju s tistim, kar zapoveduje Bog v svoji besedi.

Nepotrebna skrb

Ne razmišljaj toliko o neurju nad morjem, kadar je Kristus na ladji.

~ Samuel Rutherford

Vsi sveti

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Pred nami je še en praznični dan, s civilne strani poimenovan dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa piše, da gre za praznik vseh svetih. 

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.