Moč križa

 

Svoje strasti napolni s Kristusovim križem, da ne bo prostora za  greh.

~ John Owen

Delo cerkve

Celotno delo celotne cerkve je oznanjevanje celotnega evangelija celotnemu svetu.

- Charles H. Spurgeon

Čigava suverenost?

Večina kristjanov pozdravlja  suverenost Boga, verjame pa v suverenost človeka. 

~ R. C. Sproul

Oznanjevanje po Jezusovo

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi 8 in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, 9 obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. 10 Govoril jim je: "Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. 11 Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje." 12 In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. 13 Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.  (Mr 6,7-13)

Teoriji mora slediti praksa. Ko so apostoli preživeli dovolj časa z Jezusom, da so se od njega naučili, kako z besedo in znamenji oznanjati Božje kraljestvo,  je še njih poslal oznanjevat evangelij. 

Pri tem so morali narediti vse tisto, kar je on sam delal. Poslal jih je po dva in dva, kajti po starozaveznem pravilu je bilo določeno pričevanje veljavno, če je bilo narejeno na izpovedi vsaj dveh prič (4Mz 35,30. 5Mz 17,6.19,15). V zvezi z oznanjevanjem pa jim je naročil tri stvari.

1. Oznanjajo naj spreobrnjenje, tako da bi mogli tisti, ki  se bodo spokorili, oziroma spreobrnili, prejeti odpuščanje grehov. 
2. Dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da so jih mogli izganjati.
3. Naročil jim je, naj ozdravljajo bolne. 

Zanimivo je  navodilo za sam način potovanja. Kruh, popotna torba, rezervna obleka in kar je še takega, so pomenili stvari, ki so popotniku zagotavljale materialno varnost. Toda Jezus je rekel, naj apostoli teh stvari ne jemljejo s seboj. Ta način je bil ljudem, ki so jim Jezusovi učenci oznanili evangelij, znamenje miroljubnosti, zaupanja v Boga in nujnosti njihovega sporočila. Apostole bodo na poti  z vsem potrebnim oskrbeli tisti, ki se bodo spreobrnili ob poslušanju veselega oznanila. 

Posebej je treba izpostaviti, da tu ne vidimo nobenega spodbujanja k nasilju, sveti vojni ali čemu podobnemu. Če so cerkve kdaj pozneje to počele, so to delale v jasnem nasprotju z Gospodovim naukom. Edino, kar naj bi apostoli storili, kjer jih niso hoteli poslušati, je bilo to, da si na tistem mestu otresejo prah s svojih nog. Gre za običaj, ki so ga sicer opravljali pravoverni Judje, kadar so na svoji poti prečkali pogansko ozemlje.

Takšen je torej Jezusov način, preprost in prav nič nastopaški, predvsem pa se zanaša na Boga in njegovo moč ter voljo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Oznanjevanje je naloga cerkve, reševanje je Božje delo. 

Različne prioritete

Sodobna religija se osredotoča na polnjenje cerkva z ljudmi. Resnični evangelij poudarja polnjenje ljudi z Bogom. 

-A. W. Tozer

Komu bolj zaupati

Svoji vesti in svojim občutkom ne smeš verjeti bolj kot Božji besedi. 

- Martin Luther

Milost in dela

Milost nam ni dana zato, ker smo opravljali dobra dela, ampak zato, da bi jih bili zmožni opravljati.

~ Avrelij Avguštin

Pravi problem

Problem ni nikoli Sveto pismo, ampak naše srce, ki ni voljno, da bi verovalo, kar Pismo jasno uči. 

~ Dustin Benge

Kristus in politika

 Kristus ni član nobene politične stranke. On je izven in nad vsako stranko. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

- A. W. TOZER

Pod postavo milosti

To, da smo kristjani pod postavo milosti, ne pomeni, da nebrzdano tavamo izven postave,  ampak da smo vcepljeni v Kristusa, po čigar milosti smo osvobojeni prekletstva postave in imamo po njegovem Duhu postavo vtisnjeno v  srce.

~ Jean Calvin

V izogib pohujšanju

Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: "Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?" 25 "Seveda plačuje," je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: "Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?" 26 "Od tujcev," je dejal. Jezus mu je rekel: "Torej so sinovi oproščeni. 27 Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase."   (Mt 17,24-27)

V Mojzesovi postavi (2Mz 30,11-16 )  je bilo predpisano, da mora vsak moški Izraelec, star dvajset let in več, plačevati posebno dajatev v znesku pol šekla, ki je bila namenjena za vzdrževanje shodnega šotora. Ko so pozneje zgradili v jeruzalemu tempelj,  so to dajatev prenesli na vzdrževanje le-tega.  V Jezusovem času so znesek pol šekla preračunali v dve drahmi. 

Ni znano, zakaj so prišli pobiralci tempeljskega davka k Petru, ne pa k Jezusu. Morda je bil razlog njihovo spoštovanje do Jezusa kot znanega učitelja. Kakorkoli, poanta zapisanega je, da so Jezus, kot Božji Sin in z njim vred vsi, ki mu pripadajo, prosti tega davka. Tu pa se je pojavilo vprašanje, kako bi pobiralci tempeljskega davka to stvar razumeli, če Jezus  ne bi hotel plačati te dajatve. Ker bi lahko takšno ravnanje zbudilo nerazumevanje in celo pohujšanje, je Jezus rekel Petru, naj plača statêr  (kovanec, vreden štiri drahme), ki ga bo našel v ustih ribe. 

Apostol Pavel pravi, da nam je sicer dovoljeno, a ni vse koristno (cf. 1Kor 6,12. 10,23). So stvari, s katerimi lahko pohujšamo svoje bližnje,  zato se jih je dobro v takih primerih malo zdržati in iti po poti legalizma (cf. Apd 16,3. 21,26). Tega seveda ne bomo delali zaradi nas, ampak zato, da ne pohujšamo bližnjih (cf. Rim 14,13 ss.).  Seveda pa tako ravnanje ne sme biti v nasprotju s tistim, kar zapoveduje Bog v svoji besedi.

Nepotrebna skrb

Ne razmišljaj toliko o neurju nad morjem, kadar je Kristus na ladji.

~ Samuel Rutherford

Vsi sveti

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Pred nami je še en praznični dan, s civilne strani poimenovan dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa piše, da gre za praznik vseh svetih. 

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.