Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.
5 Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. 6 Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli. (Kol 3,1-7)
Kristjan je oseba, ki je razpeta med "že" in "še ne". Ko je Jezus Kristus vstopil v življenje posameznega kristjana, je slednji skupaj s Kristusom vstal od mrtvih. Zato pravi sv. Pavel s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu." (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po svoji milosti. To je tisti "že", o katerem sem govoril na začetku. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga.
Toda tisti, ki je živ Bogu, je mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu. To še ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1) Zato pravi apostol, naj omrtvimo vse, kar nas tlači k tlom. Gre za stvari, ki jih počnejo sinovi, oziroma otroci nepokorščine, kar smo nekoč tudi mi. To mrtvenje ni mučenje samega sebe, kakor še danes delajo razni spokorniki, oziroma asketi, kajti naše fizično telo ni nič krivo, kriv je greh. Kakor ne moremo teme izgnati z bičem, ampak tako, da prižgemo luč, tako lahko tudi grešna nagnjenja izženemo samo z zavedanjem, da nismo več sami svoji, ampak Kristusovi ter s pomočjo Svetega Duha, ki biva v vernikih. Toda, moramo se zavedati tega, kar pravi odgovor na 114. vprašanje v Heidelberškem katekizmu, da ne bodo niti tisti najzvestejši nikoli popolnoma izpolnjevali Božje postave, ampak bodo glede tega ostajali kot nekakšni začetniki. Kristus je namesto nas izpolnil vse zahteve postave.
Kaj pa pomeni tisti "še ne"? Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim, ko bo poveličal tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegova obuditev od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost. Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi.
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!
Ni komentarjev:
Objavite komentar