Ko Bog deluje...

Človek se upira, dokler ga Bog ne obvlada. Beži, dokler  ga ne dohiti milost.

~ Anthony Burgess

Jezo na stran!

[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 

 19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.  (Jak 1,17-21)

 

Jakobovo pismo je zelo praktično in nam daje konkretne nasvete za konkretne situacije. Zgornji odlomek lahko razdelimo na dva dela: prvi del govori o Božji nespremenljivosti in dobrotljivosti, v drugem pa nas svari pred jezo.

 

Ena od glavnih Božjih lastnosti je nespremenljivost. Čas nima nanj nobenega vpliva, kajti čas je skupaj s prostorom del Božjega stvarjenja. Koledar, leta, meseci in dnevi nimajo na Boga nobenega vpliva, on je večno isti, zato pravi po Izaiju: "Kdo je to storil in naredil? On, ki kliče rodove od začetka: Jaz, GOSPOD, ki sem prvi in sem pri poslednjih še isti."  (Iz 41,4) On je tisti, od katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo. Tu niso mišljeni samo pozemski darovi, ampak taki, ki imajo večno vrednost. 

Največji dar, ki ga je poslal Bog, je njegov Sin Jezus Kristus. Po njem smo prejeli še en dar, to je dar opravičenja in odrešenja: "Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,6-9) Mi uporniki, brezbožniki in grešniki smo po njem prejeli popolno opravičenje in odrešenje vseh naših grehov. To se ni zgodilo, ker bi bili kaj boljši od ostalih ljudi, ali zato, ker bi si to bolj zaslužili kot drugi, ampak je to čisti dar. Beseda resnice, ki nam je bila povedana nas je prerodila tako, da smo, kot pravi sv. Jakob, postali nekakšna prvina njegove stvaritve. To se ni zgodilo zaradi kakih posebnih kvalitet, ki bi jih posedovali, ampak, ker je bila taka volja Očeta luči. 

 

Ravno zato nas apostol opominja, da pazimo na svoje obnašanje. Opominja nas, naj bomo hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, saj ima vsak človek dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot bi bilo ravno obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Svet nas nenehno bombardira s tem, da se moramo  "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami, ki ne služijo ničemur drugemu, razen  spodbujanju napuha.  Ob takšnih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!" Hitrica pri govorjenju nikoli ni dobra, bolje je temeljito poslušati. Nepremišljeno govorjenje, ki velikokrat izhaja iz jeze, je slaba popotnica za Božjo stvar, ki naj bi jo zagovarjali. 

 

Posvečenost, v kateri naj bi živeli, ni enkratno dejanje, ampak proces, v katerem smo podvrženi Božjemu delovanju. Nismo več pod oblastjo greha, a greh, tudi greh jeze, še vedno rovari v nas in proti nam. Toda beseda, ki je  vrojena v nas, to je beseda evangelija milosti, ima moč, da nas ob vsakem času, tudi, ko nam spodleti, podpira in privede  v večno življenje. Bogu hvala za ta njegov dober dar in popolno darilo!

 

Razmerje Scriptura : izročilo

 Sola Scriptura ne pomeni "Sveto pismo in nič drugega" (nuda Scriptura), kot da bi bilo izročilo brez vsake vrednosti.  Dejansko pomeni, da je  Pismo najvišja avtoriteta, standard, po katerem se morajo meriti vse druge avtoritete. 

~ Michael Horton

Eisegeza proti eksegezi

 

NAROBE:                                                                                     PRAV:

Katero zamisel hočem podati?                                                      O čem govori ta odlomek?

Kako ta odlomek ustreza temu, kar mislim?                                 Kaj ta odlomek pomeni?

Dajanje smisla besedilu.                                                                Smisel izhaja iz besedila.

Predispozicija.                                                                                Dejstva.

  Avtor: @mrsjgarwood                                                                                

Njegovo papeško veličanstvo

Posnetki, predstavljeni v videu, so nastali proti koncu 19. stoletja. Na njem  vidimo papeža Leona XIII., pred katerim so poklekovali dostojanstveniki in mu poljubljali "ribičev" prstan. Sedaj pa primerjajmo to ravnanje z obnašanjem apostola Petra, ko je prišel v hišo rimskega stotnika Kornelija:  

Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.  Peter mu je vêlel vstati z besedami: "Vstani! Tudi jaz sem samo človek." (Apd 10, 25.26)

 Razlika je očitna, kajne? 

Božje delo v posamezniku

Bog naredi  iz brezbožnega človeka pobožnega, in sicer zato,  da bi lahko slednji vztrajal  v pobožnosti  in pravičnosti. Kajti človek je opravičen, da bi lahko bil pravičen, ne zato, da bi mislil, da je prav grešiti.

~ Sv. Avguštin

Naš milostni Gospodar

Služimo milostnemu Gospodarju, ki zna v svojo slavo in v našo lastno korist izničiti naše napake.

~ John Newton

Kristusova graja cerkvi

Kristus je prijazen celo  do umirajoče cerkve. Njegove graje so poziv k oživljenju, ne k uničenju. 

~ Obadiah Sedgwick

Tujci in priseljenci

"Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte."  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je zapisal v zvezi z zgornjo perikopo, ki se bere na tretjo  nedeljo po veliki noči, da je tema pričujočega odlomka opominjanje k opravljanju dobrih del, ki se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas namreč apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  kako naj se obnaša. Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. Zato  pravi Luther:

  "Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen."

Dejstvo je, da je kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20) Smo torej kot ladjica sredi bolj ali manj razburkanega morja. Ladjica spada v vodo, voda pa ne spada v ladjico. Tako živimo v nenehni skušnjavi, da bi se  poistovetili s posvetnim življenjem, s kulturo ter šegami, navadami in miselnostjo tega sveta in vsega, kar je z njim povezano.  Toda krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak  predstavlja  njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki prebujajo v naši notranjosti   stara poželenja. Zato nas apostol Peter opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Pravijo, da je danes vse drugače. V resnici se spreminja zunanja pojavna oblika problemov, njihovo notranje bistvo pa ostaja ves čas isto. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem "kraljestvu"  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19), oziroma svet.  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo. 

Kristjan ima v svojem življenju opraviti z oblastjo, kakršna koli že je,  čemur se ne da izogniti. Pri nas sicer  nimamo cesarja, kot ga omenja zgornji svetopisemski odlomek, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj zelo podobne funkcije in naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu. Sem spada med drugim tudi skrb za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zato je v vsakem času možno, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. To je tudi razlog, da apostol opominja kristjane, naj  izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Seveda pa so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan, sad Božje milosti, res pa je tudi,  da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Zato prosimo Boga,  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo mogli vselej živeti kar se da njemu v slavo. 

Prava vera

Prava vera vidi Kristusa v Besedi, ga sprejme v srce in mu služi z življenjem. 

~ John Ball

Kaj pa verni rajni?

Verni ne čakajo na vstajenje v pozabi, ampak v zavestnem občestvu s svojim Kraljem.

~ Jean Calvin

Pomembna resnica

Duša, ki se najbolj zaveda svojega greha, je najbolj pripravljena ceniti Kristusa. 

~ John Owen

Glava cerkve

Edino Kristus je glava cerkve. Noben človek, noben koncil, noben papež si ne more uzurpirati njegovega prestola.  

- Jan Hus

Svet in krščanstvo

Nikoli ne bodite zadovoljni s posvetnimi merili glede krščanstva!

~ J. C. Ryle

Reformatorji in tradicija

Konec koncev, dela Bucerja, Calvina, Vermiglija, Zanchija in Beza prekipevajo od citatov iz cerkvenih očetov, koncilov in srednjeveških mislecev. Reformatorji so bili daleč od poskusa  prekinitve s tradicijo, ampak so jo hoteli obnoviti*. To je zapuščina, ki jo moramo znova usvojiti in posnemati v naših dneh. 

~ Chris Castaldo

* V originalu (angleško): recover

Zgledni pastir

[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,

22 on, ki ni storil greha

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25)

Zgornjo perikopo, ki je tradicionalno namenjena za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu odlomka nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, v drugem  pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi to počeli.

Pred kakšnimi petindvajsetimi leti, ko so na spletu še delovali forumi RKC, me je neka pobožna rimskokatoliške duša opozorila na Jezusov rek iz Mt 16,24, kjer pravi: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Vprašala me je, če si kot protestant dobesedno nalagam križe. Takšno je bilo pač njeno razlaganje principa sola Scriptura. Po njenem zgrešenem mnenju naj bi ta princip pomenil dobesedno razumevanje vsega, kar piše v Svetem pismu.    Odgovoril sem ji, da si jih ni treba nalagati, kajti križi in težave nas bodo kar same še prehitro našle. 

Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pri Bogu pridobili kakšne posebne zasluge.  Jezus pravi : ¨Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'" (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21).  Križ torej ne pomeni nečesa, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju, za kar  zgled v osebi Jezusa Kristusa. Sami sebe so mučili  razni "svetniki" rimske cerkve, da bi se  st em odkupili za svoje grehe. Toda tako dejanje pomeni pljunek na Kristusov križ in na popolnost in zadostnost Kristusove žrtve na njem. 

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  "Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:

"On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni." (Iz 53,3)

On je priskrbel svojemu ljudstvu popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi "Škof")  naših duš. Da, Jezus Kristus je dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

Ali je na tej strani večnosti možno stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Vprašanje je povsem na mestu, kajti doslej  še nobenemu kristjanu ni kaj takega uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor  je prav, da delujemo in si prizadevamo v tej smeri. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti!

Izročilo (tradicija) - Rim : reformacija

Razlika med pogledoma Rima in reformacije na izročilo se sestoji iz naslednjega: Rim je hotel, da bi šlo izročilo po neodvisnem  vzporednem tiru s Svetim pismom, oziroma Sveto pismo ob izročilu. Edino izročilo, ki ga pozna reformacija, temelji na Svetem pismu in izhaja iz njega. 

~ Herman Bavinck

Evangeljska resnica

Evangelij nas ves čas spominja, da naša vsakdanja sprejetost s strani Očeta ne temelji na tem, kar mi delamo za Boga, ampak na tem, kar je Kristus naredil za nas.

~ Jean Calvin

Blagoslovljen 1. maj!

Zahodna cerkev se je na prvi maj od nekdaj spominjala apostolov Filipa in Jakoba. Pod Pijem XII. je Rim na ta dan uvedel nov praznik sv. Jožefa Delavca.  V luteranskem in anglikanskem koledarju prvega maja še vedno vztrajata Filip in Jakob. 

Ko je ekipa okoli Thomasa Cranmerja ustvarila novo Knjigo skupne molitve (Book of Common Prayer), so  berilo iz srednjeveškega misala, vzeto iz apokrifne Knjige modrosti, zamenjali z odlomkom iz Jakobovega pisma 1, 1-12. Avtor omenjenega pisma je bil sicer neki drugi Jakob (med apostoli sta bila dva Jakoba), toda deli Jakobovega pisma gredo zelo lepo v kontekst mednarodnega praznika dela. Najprej si poglejmo krajši odlomek iz berila:

Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, 10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. 11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.  (Jak 1,9-11)

Skupni problem revnega in bogatega je, da oba usmerjata svojo pozornost na svet, ne na Kristusa. Toda pred Bogom  so stvari drugačne: revež, ki je v Kristusu, je bogat, bogatašu pa njegovo bogastvo pred Bogom ne more prav nič pomagati (cf. Lk 12,13-21). Cerkev je v bistvu  kontrakulturna skupnost, ki ima vrednote tega sveta (z njegovega stališča seveda) postavljene na glavo. To je nekako tako, kot v Twainovi zgodbi o kraljeviču in beraču, ki sta za nekaj časa zamenjala vlogi: berač je postal kraljevič in obratno.

Danes pogosto živimo v iluziji, kako popolna da je bila prva cerkev. Toda če malo pobrskamo po apostolskih pismih, se lahko hitro prepričamo, da je bila marsikje in marsikdaj bolj ali manj daleč od tega. Na začetku drugega poglavja svari Jakob pred pristranostjo, oziroma pred razlikovanjem med bogatimi in revnimi, do katerega je  prihajalo tudi v tedanji cerkvi:

Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, 3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: "Sédi semkaj na udoben sedež," revežu pa rečete: "Ti stopi tja," ali: "Sédi k mojim nogam" – 4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? 5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? (Jak 2,2-7)

 Svet ima  svoja pravila. V njem so cenjeni mladi, uspešni, lepi, bogati, lepo oblečeni in podobno. Z navedenimi stvarmi ni v osnovi nič narobe, narobe pa je, če te lastnosti precenjujemo. In ravno to dela svet.  Jakob noče reči, naj se bogati postavijo v ozadje, ali   k predstojnikovim  nogam, ampak naj vsak zasede poljuben nezaseden prostor. 

Jakob poudarja v 5. vrsti zgornjega odlomka, da imajo ubogi  v Božji odrešenjski ekonomiji posebno vlogo.  Čeprav so na tem svetu revni, so po Božji izvolitvi v bistvu bogati v veri in dediči nebeškega kraljestva. Mnogi  veleposestniki, trgovci in drugi bogataši tistega časa so sramotili Kristusovo ime in zatirali revne ter jih  vlačili pred sodišča, da bi jim lahko še več pobrali. Nič tujega in novega, kajne? 

Poglejmo, kaj svetuje Jakob poslovnežem:

 Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili," 14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. 15 Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." 16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.  (Jak 4, 13-16)

 Podjetništvo samo po sebi ni nič slabega. Slabo je, če  poslovneži vse podredijo lastnemu dobičku in mislijo le na posel in profit.  Tudi v novejšem času so se mnogi ljudje po svetu zanašali na posel, gospodarsko rast in dobiček, nato pa jih je pokosila kriza. Toda, tudi tisti ki jih kriza ni prizadela, ne bodo ničesar od svojega bogastva odnesli na oni svet. Pisano je:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) neskončno pomembnejše je biti bogat pred Bogom, kot kopičiti zaklade na zemlji (cf. Lk 12,21).

V naslednjem odlomku se je  lotil še bogatih veleposestnikov:

 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 2 Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. 3 Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. 4 Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. 5 Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. 6 Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. (Jak 5,1-5)

 Biti bogat, ni greh, je pa povezano z mnogimi skušnjavami. Greh je biti bogat na napačen način. Navezanost na bogastvo je greh.  Greh je tudi goljufati ljudi pri plačilu za delo. Zahteva "Za pošteno delo - pošteno plačilo!" je stalnica v človekovi zgodovini. Vpitje prikrajšanih delavcev prihaja do Gospoda nad vojskami, ki bo prej ali slej vsakemu povrnil po njegovih delih.  Izraz "pravičnega" v v. 6 lahko pomeni nekoga iz opravičenega Božjega ljudstva, lahko pa tudi osebo, ki je bila po nedolžnem obsojena na smrt. "[N]i se vam upiral" pomeni, da se pravični ne maščuje (cf. Mt 5,38-42)! Kakršna koli misel na krvavo revolucijo tu odpade! Uresničitev ideje o nasilni ekspropriaciji ekspropriatorjev ni doslej nikjer prinesla ničesar dobrega, ampak ravno nasprotno. Jakob nadaljuje: 

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. 8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca[...] (Jak 5, 7.8a)

Ali naj torej kristjan ob krivicah, ki se godijo njemu in drugim, mirno sedi kot božji volek?  Nikakor, obstajajo namreč  zakonite in nenasilne oblike upiranja krivicam, ki se godijo. Glede maščevanja je treba poudariti,  da mora biti kristjan potrpežljiv, kajti maščevanje je v Božji domeni, ne v kristjanovi (cf. Heb 10,30). Pri tistih v Kristusu sta tudi vlogi kraljevičev in beračev temeljito premešani, to pa po zaslugi neskončne Božje milosti do njegovega ljudstva.

Božja beseda nikjer ne pravi, da bo zveličan samo tisti, ki je bogat ali tisti, ki je reven in zatiran. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešeni smo po veri, oziroma po Kristusu, ki je bil umorjen zaradi naših prestopkov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik vernih.  

 Vsem beročim  želim  lepe in blagoslovljene prvomajske praznike.