27/06/2025
Potrpežljivost
26/06/2025
Neobhodni pogoj za poznavanje človeka
25/06/2025
Ob dnevu državnosti
Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj." Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.
Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo tako grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov. Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7) Babilon še zdaleč ni bil neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država, imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.
Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse! Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno. Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"
24/06/2025
Odpuščanje
23/06/2025
Jezus in prešuštnica
Jezus ne pritrjuje ljudem v njihovem grehu, temveč jih kliče k spreobrnjenju.
22/06/2025
Bratska ljubezen v cerkvi
Ta vrsta ljubezni ni nekaj, kar bi zmogli mi sami proizvesti iz lastnih moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zadeva je torej takšna: Bog nas je prvi vzljubil in svojo ljubezen do nas izrazil ter dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b). Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Privoščila si ga je tudi visoko rangirana slovenska političarka, in sicer na način, kot da so vse ljubezni enake. To je tipična govorica današnjega sveta, v resnici pa je to laž. Tukaj ne gre za nikakršno erotično ljubezen ali sentimentalnost, ki jo mnogi zamenjujejo z ljubeznijo agapé, oziroma s krščansko ljubeznijo. Tisti, ki to vrstico jemljejo izven konteksta, pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) Da je to res, dokazuje evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju.
21/06/2025
Najpredrznejša laž
20/06/2025
Sodobni svet
Noben kristjan ne bi smel biti presenečen nad našim današnjim svetom. To bi moral pričakovati.
-Martyn Lloyd-Jones
19/06/2025
Milost
18/06/2025
Kaj šteje na koncu?
17/06/2025
Luther o sv. zakonu
16/06/2025
Greh in svetost
15/06/2025
Sveta, večna in nedeljiva Trojica
aseitéta -e ž [lat. a se esse biti od sebe] 1. nastanek iz samega sebe, avtogeneza (po krščanskem nauku lastnost Boga, ki ga ni nihče ustvaril) [...]
14/06/2025
Contra mundum
13/06/2025
Strah Božji
12/06/2025
Cilj evangelija
11/06/2025
Luthrov nasvet pridigarjem
10/06/2025
09/06/2025
Sveti Duh in oznanjevanje besede
08/06/2025
Na binkošti
Kaj veruješ o Svetem Duhu?
Prvič, da je tudi večni Bog z Očetom in Sinom (1 Mz 1,2; Iz 48,16; 1 Kor 3,16; 6,19; Apd 5,3). Drugič, da je dan tudi meni (Mt 28,19; 2 Kor 1,21) ter me na podlagi prave vere naredi deležnika Kristusa in vseh njegovih dobrih del (Gal 3,14; 1 Pt 1,2; 1 Kor 6,17), me tolaži (Apd 9,31) in ostane vedno z menoj (Jn 14,16; 1 Pt 4,14).
Kot pravi katekizem, je Sveti Duh dan kristjanu, da ga
naredi deležnega Kristusa in vseh njegovih dobrin, oziroma blagodati.
V svojem pogovoru z Nikodemom je Jezus rekel: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5) S tem je poudaril vlogo Svetega Duha pri novem rojstvu kristjana. Novo rojstvo je delo Svetega Duha v izvoljenih, oziroma, kot je rečeno v Dordrechtskih kanonih:
Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo besedo in Duhom pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. (I. pogl., 7. člen. Poudaril Dizma)
Apostol Pavel pa pravi: "Zdaj ni torej nobene
obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v
Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti." (Rim 8,1.2) Novo
rojstvo, ki nam ga je daroval Bog nas je torej osvobodilo stare postave greha
in večne smrti, ki smo ji bili podvrženi s svojim naravnim, telesnim rojstvom.
Novemu rojstvu sledi življenje po Duhu. Z novim rojstvom smo
namreč dobili novo identiteto, oziroma, kot je rekel starozavezni prerok
Ezekiel: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.
Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha
denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se
držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Pavel se je v
osmem poglavju Rimljanom precej ukvarjal z življenjem po Svetem Duhu. Tu ne gre
za neko teorijo, ki bi visela v zraku, ampak za zelo praktične stvari.
Življenje, oziroma mišljenje po Duhu je nasprotno od starega, mesenega
življenja in mišljenja, saj prinaša mišljenje po Duhu življenje in mir, medtem
ko prinaša staro, meseno mišljenje smrt in pogubo. (prim. Rim
8,3-13)
Kristjan ne bi smel zapadati v strah, kajti "Bog nam ni
dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti." (2Tim 1,7)
Sveti Duh ni duh suženjstva, ampak duh posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba,
Oče." (prim. Rim
8,15) Božjemu otroku se ni treba ničesar bati, kajti "njim, ki ljubijo
Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem
načrtu." (Rim 8,28) Bati se moramo le greha, ki seveda spada v področje
Božjega strahu, le-ta pa nima ničesar skupnega s paničnim strahom, ki obvladuje
svet.
Sveti Duh tudi moli in prosi, oziroma posreduje za nas, kot
je pisano: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti
ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z
neizrekljivimi vzdihi." (Rim 8,26) Sami mnogokrat ne vemo, kako izraziti
svoje prošnje Bogu. Sveti Duh je tisti, ki naše molitve oplemeniti in jim da
pravo učinkovitost pred prestolom milosti. "Duh posreduje za svete, v
skladu z Božjo voljo." (Rim 8,27b) Sveti v bibličnem smislu niso neka
posebna kategorija v nebesih ali ljudje, ki bi odražali posebno obliko
svetosti, ampak je to novozavezni izraz za vse izvoljene. Sveti Duh nam torej
pomaga hoditi skozi življenje in nam daje, da napredujemo v posvečenem
življenju. Še vedno smo namreč v fazi učenja in še vedno hodimo v starem
telesu.
Jezus je imenoval Svetega Duha Parakletos, kar pomeni
Srednik, Zagovornik, Odvetnik, Tolažnik (po Strongu). Slovenski prevodi
Svetega pisma uporabljajo izraz Tolažnik . Beseda pomeni v izvirniku nekoga, ki
je pozvan na stran drugega na sodišče, da bi ga branil (po Easton's Bible
Dictionary). Torej bi bil Zagovornik, ali Odvetnik primernejši izraz.
Sveti Duh ima tudi posebno vlogo v času preganjanja. Sam
Jezus je rekel: "Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej,
kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč
govorili vi, temveč Sveti Duh." (Mr 13,11) Mislim, da v vseh
2000 letih, odkar obstajamo kristjani, ni bilo obdobja brez preganjanj. Seveda
preganjanja nikoli niso potekala povsod in z enako intenziteto. Res je tudi, da
so tudi taki in drugačni kristjani preganjali drugače misleče, mnogokrat
resnične kristjane. Za te zadnje velja beseda iz Mr 13,11.
Sveti Duh torej spremlja kristjana od novega rojstva, ki je pravzaprav njegovo delo v posamezniku, in potem skozi vse življenje. Blagoslovljeno binkoštno nedeljo voščim!
Ob dnevu Primoža Trubarja
Današnji praznik, dan Primoža Trubarja, se ujema z binkoštnim praznikom, ko se spominjamo prihoda Svetega Duha na apostole, ki jih je opolnomočil za oznanjevanje evangelija vsem narodom.
07/06/2025
Za spodbudo
06/06/2025
Milost
05/06/2025
04/06/2025
03/06/2025
02/06/2025
01/06/2025
Med že in še ne
Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem
ni hotel reči, da bo vsak čas napočil konec sveta, ampak, da se je do
trenutka, v katerem je pisal, že izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega
načrta in so jih že prej napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na
njem je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, na križu je umrl
zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v
nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha.
Mi živimo v vmesnem času, v katerem se srečujeta "že" in
"še ne". Jezus je s svojo eno, edino in popolno žrtvijo na
križu izvršil popolno odkupitev, kar je izrazil, ko je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn
19,30b) To je tisti "že". Po drugi strani pa še ni napočil čas,
ko bo Bog "vse v vsem". (1Kor 15,28) To je tisti "še
ne". V vmesnem obdobju, ki je nam na razpolago, moramo biti
kristjani on vsakem času pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem
je bistvo misli, izražene v 1Pt 4,7.
V nadaljevanju nam apostol. Peter nam polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: "Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake." Znotraj Božji cerkve ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju težav, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji in tako v našem medsebojnem ravnanju pokriva napake ter pomanjkljivosti. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. "[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako." (cf. 1Kor 7,7b) Darov nimamo zato, da bi jih porabili zase, ampak za izgradnjo občestva. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo.
Toda pozor! Cerkev znotraj časa, ki ga ima na razpolago, nikoli ni bila in nikoli ne bo popolna družba, oziroma klub popolnih, temveč je in ostane sanatorij za grešnike. Dejstvo je, da smo še vedno na tej strani večnosti. Jezus je tisti, ki nas dela popolne pred Božjim obličjem, saj je on edini, ki je na tem svetu živel popolno in brezgrešno življenje. On za nas živi, kraljuje in posreduje, njemu pripada vsa slava na veke!