Kaj je tako veselega v evangeliju?

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 

7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero. (1Kor 15,1-11)

Snojev etimološki slovar pravi o evangeliju naslednje:

evangélij -a m, evangelijski, evangeličan, evangelist. Prevzeto in prilagojeno (eventualno prek nem. Evangelium)iz clat. evangelium, to pa iz gr. euangélion, kar dobesedno pomeni 'dobro oznanilo'. Gr. beseda je sestavljena iz eu- 'dober, dobro' in izpeljanke iz angelos, 'glasnik, sel' [...].* 

V Velikem slovarju tujk pa beremo:

evangélij -a m, [nlat. evangelium iz gr. euangélion razveseljiva vest] vesela vest o zmagi na bojišču; v krščanstvu o prihodu Odrešenika 1. Novozavezni spisi o Jezusu iz Nazareta, njegovem življenju in delih, napisani v 1. stol. n. št. 2. Vsi štirje evangeliji skupaj, evangeliar 3. odlomek, oz. branje iz teh knjig 4. fig. Kristusov nauk o skorajšnjem prihodu božjega kraljestva [...]**

Kot je razvidno iz zgoraj zapisanega, beseda evangelij nima samo enega pomena. Brez pravilnega razumevanja te nadvse pomembne tematike ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16) Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega, vse to najdemo opisano v štirih evangelijih Nove zaveze, toda vse, kar piše v štirih evangelijih, ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Ali pa vzemimo Mt 7,12a: "Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" Ni potrebno preveč poglabljanja, da ugotovimo, da gre v tej povedi za zapoved, torej postavo, ne za veselo novico. Nekateri so skovali pojem evangeljska postava, kar je oksimoron, ker postava za posameznika ne more biti dobra ali vesela novica, četudi je sama po sebi, postava namreč, še kako dobra.

 Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij sicer ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija!

Na samem začetku našega odlomka (cf. 1Kor 15,1.2) sv.  Pavel opozarja Korinčane na evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili  nazaj k zanašanju na svoja dejanja, pa so vero  zaman sprejeli (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju  pravi Pavel:

V nadaljevanju našega odlomka (1Kor 15,3-11) je prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja ta, da je  Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5).  Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev stoji  na tem tudi naše odrešenje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet zaletava vanj na vse načine. Nekateri pravijo: "Vse vere  učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Obstajajo tudi taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na  področju Kristusovega minimiziranja  je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni,  bi se tem moralo reči  ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov nadvse prizadeven oznanjevalec evangelija in pričevalec za Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka. Jezus Kristus je zgodovinska oseba, zato je tudi krščanstvo zgodovinska vera. 

Evangelij je torej vesela novica, dobro ali veselo oznanilo, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13)  To je tisto najbolj veselo v evangeliju. Ali imaš v sebi veselo gotovost, da si med opravičenimi na poti v srečno večnost?

*   M. Snoj, Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga 1997. S. 119.

** Veliki slovar tujk. Ljubljana, Cankarjeva založba 2002. S. 302. 

 

 

Odkrivanje Božje volje

Božjo voljo odkrivamo s preudarno uporabo Svetega pisma v svojem lastnem življenju. 

~ Sinclair Ferguson

Kdo bo poravnal naš dolg do Boga?

Naši grehi so dolg, ki ga ne more nihče poravnati razen Kristusa.  Ne naše solze, ampak njegova kri,  ne naši vzdihljaji, ampak njegovo trpljenje nas zagovarja pred Bogom zaradi naših grehov. Kristus mora vse poravnati, sicer bomo na veke jetniki.

~ Thomas Brooks

Ni srednje poti

Če se deloma naslanjamo na Kristusovo pravičnost,  deloma pa na svojo, je tako, kot bi z eno nogo stal na skali, z drugo pa na živem pesku. Ali nam Kristus pomeni  vse v vsem ali pa sploh nič.

~ John Flavel

Le vztrajno!

Nekateri ljudje menijo, da Bog ne mara, da ga vznemirjamo, če ves čas prihajamo predenj s prošnjami. Toda vznemirjamo ga tako, da sploh ne pridemo predenj.

~  Dwight L. Moody

Naše razumevanje pravičnosti

 Naše razumevanje pravičnosti se začne in konča z Bogom.

~ Darrell B. Harrison

Čemu smo ustvarjeni? Antropološka eshatologija

 

Michael Horton v pričujočem predavanju prepoznava in razčlenjuje, da so transhumanistične sanje o nalaganju naših misli v oblak s pomočjo tehnološkega napredka v bistvu odsev starodavnih idej o tem, kaj pomeni biti človek. Zlasti si delijo skupni Platonov cilj – pobeg iz omejitev telesa. Horton to postavlja v nasprotje s pojmovanjem človeka v svetopisemskem krščanstvu kot Božje podobe ter ponuja povsem drugačen pogled na človeško dostojanstvo, problem zla in obljubo poveličanja. 

Predavanje je bilo predstavljeno na dogodku Theo Global South Asia 2025 in traja malo več kot tričetrt ure.

Zmeda z duhovnimi darovi

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. 2 Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. 3 Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: "Jezus naj bo preklet," in nihče ne more reči: "Jezus je Gospod," razen v Svetem Duhu.

4 Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. 5 Različne so službe, Gospod pa je isti. 6 Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7 Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. 8 Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. 9 Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih  moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1Kor 12, 1-11)

Kot sem že  omenil,  je v korintski cerkvi na samem začetku vladal zelo velik nered. Lahko bi torej rekli, da je bila ta cerkev zgleden primer nereda. Da bi jo spravil v red, je Pavel je tej cerkvi napisal pismo. Eno od mnogih področij, ki jih je bilo treba urediti, je bila tamkajšnja duhovnost, oziroma duhovni darovi. Nekateri pripadniki cerkve so bili deležni določenih darov Svetega Duha, drugi pa ne. Nekateri so duhovne darove uporabljali za svoj zasebni luksuz, drugi pa so z njimi javno pretiravali. Duhovni darovi, ki bi morali služiti edinosti, so tako postali sredstvo razdora, zato je bilo treba tudi to področje nekako urediti. 

Večina korintskih kristjanov je izhajala iz poganstva. Ker so se v poganskih templjih dogajala razna "prerokovanja" in podobno, so bili mnogi kristjani iz poganstva zaskrbljeni, da so določeni darovi v cerkvi, ki so bili povezani z govorjenjem, napačni. Takim je Pavel v 1Kor 12,3 lepo razložil,  kako ločimo tistega, ki govori v Duhu, od tistega, ki ne govori na tak način. Kdor reče: "Jezus je Gospod (Kyrios)," ta govori v Svetem Duhu.

V 4. vrstici poudarja, da so darovi Duha raznovrstni, eden pa je Sveti Duh. Enako je s Kristusom, čeprav obstajajo v cerkvi različne službe (v. 5), enako z Bogom Očetom, ki deluje preko različnih del (v. 6).  Ob vsej raznolikosti darov, služb in del, je povsod udeležen en in isti troedini Bog. Enako mora delovati cerkveno občestvo. Raznoliki  darovi morajo verne  povezovati, ne razdvajati. Eden je deležen besede modrosti, drugi daru spoznanja, tretji daru vere, kjer ni mišljena vera v običajnem smislu, ampak posebna vera, potrebna za izvršitev določene naloge v cerkvi.  Med darovi so našteti tudi dar ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar razločevanja duhov, dar jezikov in dar razlaganja jezikov. Dar prerokovanja ne pomeni istega kot napovedovanje prihodnosti, kot si ponavadi predstavljamo. Prerok je v Svetem pismu oseba, ki skupnost poučuje ali opominja  v zvezi s kako pomembno zadevo. Dar razločevanja duhov je dar, s pomočjo katerega so lahko razlikovali, ali je neko govorjenje, ravnanje itn. res od Boga, oziroma skladno z Božjo voljo,  ali ne. Dar raznovrstnih  jezikov je dar, ki je posameznikom omogočal govorjenje v različnih jezikih, seveda pa je bilo pomembno tudi to, da je nekdo tako govorjenje tolmačil, kar mu je omogočal dar razlaganja jezikov.  Čeprav je veliko darov, jih uresničuje en Sveti Duh in jih tudi deli, kakor hoče. Nekdo je lahko deležen enega, drugi več darov. Bog je tudi v tej zadevi suveren. Pred leti sem v neki knjigi karizmatične provenience zasledil popolnoma napačno razlago drugega dela 11. vrstice: "Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče." Pisalo je, da deli Duh tako, kot hoče prejemnik, da smo torej mi sami odgovorni za to, če prejmemo nek dar ali ne. Taka eksegeza je popolnoma zgrešena, Duh je tisti, ki  hoče (in deli skladno s svojim hotenjem), ne mi.

Pavel torej v zgornjem odlomku spodbuja korintske kristjane, naj ne gledajo toliko na darove, kot na Darovalca, ki je eden in naj duhovne darove uporabljajo tako, da v cerkvi ne bo razprtij glede tega. Darovi ne smejo biti le v korist posameznikom, ampak celotnemu cerkvenemu občestvu, tako da se le-to izgrajuje. 

 

In kakšen je praktičen nauk tega odlomka za danes? Obstajajo krščanske skupnosti, ki zelo, nekatera celo pretirano poudarjajo pomen duhovnih darov.  Spet druga pravijo, da so bili darovi namenjeni samo vmesnemu času, preden je bilo napisano Sveto pismo Nove zaveze, zdaj pa da niso več potrebni. Po mojem je resnica nekje vmes. Sv. Pavel pravi v zvezi z zlorabo daru jezikov: "Ko bi se torej sešla cerkev vsa na en kraj in bi vsi govorili jezike in bi prišli tja tudi nepoučeni ali neverniki, ne poreko li, da norite?" (1Kor 14,23) Žal je danes v različnih "karizmatskih" skupnostih veliko preveč takšnega in še hujšega norenja, kar Božji stvari ne koristi, ampak škoduje. Ljudje hlastajo po darovih, Darovalca pa obravnavajo kot duha iz Aladinove svetilke. Duhovni darovi so sredstvo, ne cilj. Cilj je Darovalec, troedini Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Njemu pripada vsa slava na veke! 

Pravi fokus

Moje oko ni osredotočeno na gostoto megle, ampak na živega Boga, ki ima pod nadzorom vse okoliščine v mojem življenju. 

~ George Müller

Ob pogledu na križ

Če pogledate na križ in ne opazite Božje jeze zoper greh, potem tudi niste tam videli Božje ljubezni. 

~ James White

Eksegeza proti eisegezi

Najboljši učitelj je tisti, ki ne vsiljuje svojega pogleda Svetemu pismu, temveč svoj pogled črpa iz Svetega pisma.

~ Martin Luther

Nanovo rojeni in mnenje sveta

Nanovo rojeni človek ne uporablja posvetnega mnenja za svoje merilo glede tega, kaj je prav in kaj narobe. 

~ J. C. Ryle

Je res vsak izgovor dober?

Srce prikriva greh. Kako ga prikriva?  Tako kot se je Adam skril pod smokvine liste, tako prikriva srce greh pod smokvinimi listi izgovorov. 

~ Thomas Watson

Bog je Bog preteklosti, sedanjosti ter prihodnosti in se ne spreminja

Bog preteklosti je izbrisal vse vaše grehe. Bog sedanjosti dela, da vam vse pripomore k dobremu.  Bog prihodnosti vas ne bo nikoli zapustil in nikoli zavrgel.

~ C. H. Spurgeon 

Zmedena cerkev

Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.

12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.   (1Kor 10,1-13)

Prvotno cerkev si radi predstavljamo kot idealno skupnost bratov in sester. Toda takšne skupnosti v resnici nikoli ni bilo. Cerkev v Korintu, ki je bil tedaj rimska kolonija,  je bila daleč od idealnega občestva vzornih kristjanov. V veliki meri je bila narobesvet.  Ravno zato, ker cerkev že od samega začetka ni bila takšna, kot bi si jo  želeli, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve ter njihove voditelje. Obravnavani odlomek ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Pisec je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz  Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi govori apostol o Izraelcih, ki so izšli iz Egipta, kot o "naših očetih". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, njim pa Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem Božjem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz egiptovskega suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) svojega popotovanja skozi puščavo.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je v resnici Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovi poti.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:

• malikovanje
• spolna nemorala
• preizkušanje Gospoda
• godrnjanje

Vzrok za vse te grehe je bila pravzaprav nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot tudi naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so temu navkljub velikokrat odpovedali na celi črti. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo tudi Sveto pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kakšne sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak da se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere. Tisto, česa bi se morali ob vsakem času zavedati je to, da je Bog neskončno večji in močnejši od naše vere, ne glede na to, kako velika, ali kako majhna je. 

Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Naša vera zna biti kot sinusoida: enkrat gre kvišku, drugič proti dnu. Toda, hvala Bogu, imamo Odrešenika, ki je neskončno večji in stanovitnejši od naše vere in je trdna Skala, na katero se lahko vedno naslonimo. 

Ena provokativna

Če je Jezus Kristus resnično Bog, potem ima vaše življenje smisel, večnost pa boste preživeli v nebesih ali v peklu. 

~ Todd Friel

O Marijinem vnebovzetju

Spet je tu rimskokatoliški praznik Marijinega vnebovzetja, ob katerem redno objavljam, oziroma ponavljam,  zgodovinska in teološka dejstva, ki so povezana z njim, zato tudi letos ne bom povedal nič novega. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke  obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Na spletni strani slovenske škofovske konference se leto za leto za letom pojavlja zapis, ki govori o tem prazniku,  sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa preverimo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je prišel po vsej verjetnosti ta Gregor  do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila  spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje   za  dogmo Rimskokatoliške cerkve.  S stališča dogme  o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh  značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."  Res je, Jezus je v njej glavna oseba, On je Zveličar, On rešuje.

Največja motnja

Največja od vseh motenj je, da misliš, da si v redu in da ne potrebuješ pomoči.

~ Thomas Watson

 

Življenje z Bogom

Življenje, preživeto v služenju Bogu in v občestvu z Njim, je najlepše življenje, ki ga lahko kdor koli živi na tem svetu.

~ Matthew Henry

Jezus - resnična vinska trta

"Jaz sem resnična vinska trta."  Splošni pomen te prispodobe je, da smo po naravi jalovi in suhi, v kolikor nismo vcepljeni v Kristusa iz katerega črpamo novo moč, ki ne prihaja iz nas.

~ Jean Calvin

Namen preizkušenj

Namen  preizkušenj je, da nas pripravijo k  razmišljanju,  da nas odvedejo od sveta, da nas pošljejo k Svetemu pismu, in da nas poženejo na kolena.

~ J. C. Ryle

Življenje po Duhu posinovljenja

"Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani."   (Rim 8,12-17)

V Rim 8,12 se ponavlja resnica o nelogičnosti greha v življenju kristjana. Kristjan torej ni dolžnik mesu, torej svojemu staremu egu, da bi živel po njem in se usmerjal po njegovi muhavosti. Kristjan sicer še vedno prebiva v starem telesu in je še vedno podvržen skušnjavam vseh vrst, toda greh ni več dominantna sila v njegovem življenju. Tisti, ki še naprej živijo izključno po mesu in pripadajo vidni cerkvi, bi morali preveriti, kako je kaj z njihovim krščanstvom, kajti, kdor živi po mesu, bo umrl. Mislim, da s tem ni mišljena telesna smrt, ki nas bo (če se Gospod prej ne vrne) prej ali slej vse doletela, ampak večno pogubljenje.

Večno življenje je obljubljeno tistim, ki z Duhom morijo dela telesa (Rim 8,13).  V tako imenovanem krščanskem svetu so prisotni mnogi primeri askeze, ko skušajo posamezniki moriti dela telesa z raznimi pobožnimi vajami ali celo s fizičnim samokaznovanjem. Kot smo lahko brali, se je tudi nekdanji rimski škof Janez Pavel II.,  bičal, da bi na tak način moril dela mesa in si s tem pridobil zaslužnost pred Bogom. Seveda je tak način samokaznovanja v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in apostolov. Moriti dela telesa pomeni, dati se voditi Božjemu Duhu (v. 14). Kristjan v lastni moči nikoli ne bo premagal svojega ega, oziroma telesa, kot pravi Pavel.  Na drugem mestu pravi o tem apostol Pavel  naslednje: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,16-18) Nekdo je napisal, da noben kristjan v boju z lastnim egom ni general, ampak čisto navaden vojak, general je lahko v tem primeru le Sveti Duh. Toda Sveti Duh ni duh suženjstva ali paničnega strahu, on je Duh posinovljenja. V Svetem Duhu smemo vpiti k nebeškemu Očetu: "Aba!" (Rim 8,15) Kristjan je Božji otrok in kot tak pripada veliki Božji družini. O tem nam pričuje tudi sam Sveti Duh (v. 16). Kot Božji otroci smo skupaj s Kristusom dediči. Kdor trpi skupaj s Kristusom, bo tudi skupaj z njim dosegel poveličanje (v. 17).

Krščansko življenje ni miren popoldanski sprehod. Krščansko življenje tudi ni nekaj nemogočega. Da, nemogoče je živeti krščansko življenje iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da moramo imeti nenehno pred očmi, da je Jezus tisti, ki je s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem dosegel zmago nad grehom, svetom in hudičem in da smo v njem, v Kristusu.  On je naš edini zmagovalec. On je že zmagal za nas in namesto nas.

Kaj je Jezus rekel in česa ne

Jezus je rekel grešnikom:  "Pridite k meni!"  Nikoli jim ni rekel:  "Pojdite k Mariji!"

~ Charles Chiniquy

Dvojno delo odkupitve

Na temelju Kristusovega dela odkupitve kristjan ni le umrl grehu, ampak tudi živi za Boga. 

~ John Gresham Machen

V Kristusu

Edinost s Kristusom je izvir vse milosti. Ločeni od Njega ne zmoremo ničesar, v Njem imamo vse. 

~ Herman Bavinck

Nevednost glede Svetega pisma

Nevednost glede Svetega pisma je isto kot nevednost glede Kristusa. 

~ John Wycliffe

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Razlika med Božjim in našim umom

 Božji um ni kakor naš . Naš um odkriva resnico. Božji um določa resnico. 

~ dr. Jason Lisle

Dobrota zna biti res sirota

Bartholomeus Breenbergh, Sv. Pavel in Barnaba v Listri

 V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi. 9 Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, 10 mu je zaklical z močnim glasom: "Vstani! Postavi se na noge!"  In mož je poskočil in hodil. 11 Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaonskem jeziku govorile: "Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas." 12 In Barnaba so imenovali Zevs, Pavla pa Hermes, ker je prvi spregovoril. 13 Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje. 14 Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila: 15 "Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. 16 V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota. 17 In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." 18 S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.

19 Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija; pridobili so množice ter kamnali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev. 20 Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Barnabom odpotoval v Derbo.     (Apd 14,8-20)

Ko je Pavel pridigal v maloazijskem mestu Listra, ki je ležalo kakih 30 km južneje od današnjega turškega mesta Konya, je bil med poslušalci tudi hrom mož. Beseda milosti, ki jo je oznanjal Pavel, je v njem prebudila vero, ki rešuje, oziroma ozdravlja. Ko ga je Pavel pozval, naj vstane in se postavi na noge,  je mož storil, kot mu je bilo naročeno.  Ker hromci ne poskakujejo kar sami od sebe, je množica mislila, da sta Barnaba in Pavel bogova, Zevsov svečenik pa jima je že pripravil žrtve. Pavel in Barnaba sta preprečila ta izliv malikovanja  in izkoristila priložnost za oznanjevanje evangelija. Pavel in Barnaba nista bila nobena bogova, sama kot taka tudi nista imela nobenih čudežnih lastnosti. Hromca je ozdravila njegova vera. 

To ozdravljenje je naredilo zelo velik vtis na množico, ni pa videti, da bi Pavlovo oznanjevanje naredilo nanje večji vtis.  Ljudje radi vidijo kaj senzacionalnega, neradi pa slišijo resnico. Javno mnenje je zelo spremenljiva stvar. V določenem trenutku te povzdignejo med bogove, že v naslednjem pa te razglasijo za kriminalca ali kaj podobnega. Naš Gospod Jezus Kristus je rekel apostolom: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20b)  Svojim učencem ni, podobno kot kakšen Joel Osteen, obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", ampak tudi preganjanja.

Kristjan lahko dela najboljše stvari, pa vseeno nima nobenega jamstva, da ne bo kakor koli šikaniran, ali celo preganjan. Zato res velja ljudska modrost, ki pravi: "Dobrota je sirota." Tako so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija (današnje Konye) ter pridobili množico, da je Pavla posula s kamenjem.  Učencev je bilo očitno premalo, da bi ga mogli obraniti, pa tudi iz množice, ki ga je malo prej razglašala za boga, ni dobil nobene podpore, ampak ravno nasprotno.  Tomaž Kempčan je v svoji Hoji za Kristusom zapisal: "Kako hitro mine slava sveta!"  Svet se zelo hitro navduši za neko stvar, nato pa se lahko navduši za nekaj popolnoma nasprotnega. Javno mnenje je spremenljivo kot aprilsko vreme.

Toda naš Bog se ne spreminja in je vedno enak. Njegova beseda je nespremenljiva, njegova resnica je večna. On je naše trdno Sidro in nelomljiva Skala  sredi spreminjajočega se sveta. Svojim vernim morda ne daje vsega, kar bi si želeli tukaj na zemlji, jim pa po žrtvi in vstajenju Jezusa Kristusa jamči večno življenje, ki ga prejmemo po veri. Bogu hvala in slava na veke! 

Je vaša vera pristna?

Dokaz pristnosti vaše vere je njena stanovitnost.

~ D. A. Carson

Pod križem

Praznih rok hitim pred te,

pod tvoj križ zatekam se.

Nagega obleci me,

reveža usmili se,

madeže operi mi,

moj edini up si ti.

~Augustus M. Toplady