24. junij 2011

Že spet ta država!?

Vir slike: Wikipedija
Tega zapisa sem se lotil ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Pri tem me zlasti zanima, kakšen odnos naj bi imel kristjan do institucije, imenovane država. Tu ne mislim države v smislu državnega ozemlja s pripadajočim prebivalstvom, ampak odnos do upravljanje z državo ter do državne oblasti. 

Od kod in zakaj država?  O tem obstaja več teorij. Ena od njih je marksistična. Po njej je država orodje izkoriščevalskih družbenih razredov, s katerim si pomagajo pri eksploataciji podrejenih in izkoriščanih družbenih razredov. Engels pravi, da je država oficielni predstavnik družbe, ko pa bo postala dejanski predstavnik vse družbe, naj bi samo sebe naredila za odveč. Tisti, ki smo živeli v državi, ki so jo vodili s pomočjo marksistične ideologije, smo se lahko iz prve roke prepričali, da država ni ravno odmirala, ali postajala odveč, ampak je zlezla v vse pore družbe.

Rimski komediograf Plavt je rekel, da je človel človeku volk, kar je pozneje ponovil tudi Thomas Hobbes. Ta trditev je po mojem mnenju kar ustrezna diagnoza dejanskega človeškega stanja, ki se ji v svetopisemskem jeziku reče greh. Država ne bi bila potrebna edino, če bi bili ljudje brezgrešni, pa niso, torej je obstoj države ena od posledic greha, ni pa nujno ena hujših posledic.

Glede kristjanovega odnosa do oblasti, oziroma države, je apostol Pavel  v Rim 13, 1-7 zapisal naslednje: 
"Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast" 

 Zdaj pa secirajmo zgornji sestavek.
  1. Vsaka oblast je od Boga. V času, ko je Pavel pisal pismo Rimljanom, se rimska oblast ni kaj prida ukvarjala s kristjani. Rimska država je z razvejano mrežo cest in z vojsko skrbela za varnost državljanov, kar je tudi omogočalo razširjanje evangelija po obsežnem cesarstvu. Po drugi strani se je Pavel zavedal, da je tudi slaba oblast boljša od nikakršne oblasti, oziroma brezvladja. Kot primer lahko vzamemo trenutno stanje v Somaliji ali stanje nekaj let nazaj v Liberiji, kjer so v stanju popolnega brezvladja mladoletniške milice terorizirale prebivalstvo. 
  2. Kdor se upira oblasti, se upira Božjemu redu in si nakoplje obsodbo (v. 2). Celo slab red je boljši od nobenega reda (o čemer je bilo govora v 1. točki), saj "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14,33) Apostol odvrača kristjane od uporništva, ker jih lahko le-to privede do obsodbe. Rimska oblast pa glede teh reči ni bila ravno nežna.
  3. Oblast je Božja služabnica in se je ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak, kadar delamo hudo. Kot sem že prej omenil, kristjani v najzgodnejšem obdobju še niso imeli posebnih težav z rimsko oblastjo. Namen oblasti naj bi bila skrb za red in pravičnost, za kar so Rimljani dokaj dobro poskrbeli. Pavel kot rimski državljan je užival zaščito rimskega prava in se je mogel s ponosom sklicevati na dejstvo: "Romanus sum," ki mu je to zaščito tudi omogočalo. Mestni redarji v Filipih so ob neki priložnosti pretepli Pavla in Sila ter ju vrgli v ječo. Ko so prišli po njiju, se je Pavel skliceval na svoje državljanske pravice:  "Toda Pavel je sporočil redarjem: 'Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!' Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.  Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta." (Apd 16, 37-39) Kristjanu se torej v odnosu do oblasti ne sme napravljati kot neka tutka, ampak se sme upravičeno sklicevati na svoje pravice. Ko so ob neki drugi priložnosti hoteli prebičati Pavla, se je spet skliceval na svoje rimsko državljanstvo (cf. Apd 22,21-29). 
  4. Plačevati je treba davke in izpolnjevati obveznosti. Kristjan je dolžan plačevati davke in biti poslušen oblasti v čisto zemeljskih stvareh. Tudi Jezus je v zvezi s plačevanjem davkov rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mr 12,17) Mi sicer nimamo cesarja, ampak smisel je isti: cesar simbolizira državno oblast. Toda ta poslušnost ni absolutna, kadar gre za zadeve, ki so v nasprotju s Kristusovim verskim in etičnim naukom. V teh primerih je kristjanova dolžnost, da pove državi enako, kot je oblastnikom povedal apostol Peter: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29) Nobena država se nima pravice postavljati nad kristjanovo vestjo! Država ne sme delovati kot malik. Iz bližnje preteklosti poznamo tri totalitarne sisteme, ki so malikovali državo: fašistični, nacistični in realsocialistični. Država še zdaleč ni nekaj absolutnega, kajti države prihajajo in odhajajo. Kdor ne verjame, naj si ogleda zgodovinske karte Evrope leta 100, 1000, 1500, 1900, 1930, 1960 in 2010. Lahko tudi katero od naštetih opusti, ali si pogleda take iz drugih let.
Kaj pa demokracija? O tem sistemu je Churchill nekoč povedal, da je sicer zelo slab sistem, a boljšega da še nismo iznašli.  S tem mnenjem se zelo strinjam. Seveda pa tudi demokracija ni ravno vsemogočna, kakor bi si mnogi želeli. Modri Salomon je rekel: "Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja." (Prg 11,14) s tem izrekom se kar strinjam, pred "svetovalcev" pa bi še za vsak primer  dodal: modrih in poštenih. Na drugem mestu pa je zapisal: "Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec." (Prg 29,16) Res je, tudi to se dogaja, čeprav včasih na daljši rok, kot bi si kdo želel. Tudi v demokraciji upravljajo nepopolni ljudje, zato ne more biti popolna. Volitve v demokraciji pa vsaj omogočajo menjavo zakonodajne in izvršilne  oblasti, ko se le ta "iztroši", kar takim družbam omogoči večjo dinamičnost.

Sv. Pavel pa nam vsem skupaj polaga na srce še nekaj: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Glede na to, da so danes kralji v glavnem  nekako iz mode, lahko ta samostalnik v praktičnem življenju nadomestimo s predsednikom ali s kom podobnim, pomen pa ostane isti: kristjan naj moli za oblastnike, ne glede na to, kakšni so. 

Kristjani smo razpeti med dvema domovinama, ena je v nebesih, oziroma, kakor je pisano: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20), ker pa bivamo v telesu, imamo tudi zemeljsko domovino. Za slovenskega kristjana je ta domovina Slovenija. Svojim bližnjim in naši zemeljski domovini smo dolžni po svojih močeh služiti duhovno in materialno. Ob njeni dvajsetletnici naj Bog blagoslovi Slovenijo in vse, ki v njej prebivajo! Da ne bomo sebični: naj se ta Blagoslov razlije na vse narode in  ljudstva sveta!




Ni komentarjev: