Binkošti 2011

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel."  Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 

To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.  Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." (Jn 14, 15-31a)

V svojem govoru  ob zadnji večerji je Jezus svojim učencem na več mestih obljubil, da bo poslal Svetega Duha, kar se je zgodilo na binkošti, torej petdeseti dan po pashi. V zgornji evangeljski perikopi, ki se po starem lekcionarju bere na binkoštno nedeljo je Gospod povedal kar nekaj pomembnih stvari.

Kdor ima Jezusa res rad, se bo trudil, da bi izpolnjeval njegove zapovedi (cf. vv. 15.21.23). Pristno znamenje ljubezni do Odrešenika je torej izpolnjevanje njegovih zapovedi (cf. v. 21). Kdor Jezusa nima rad,  mu tudi ni mar za njegove zapovedi (v. 24). 

Za vse, ki ga ljubijo, je šel Jezus pripravljat bivališče v nebesih, oziroma pri nebeškem Očetu (v.23). Kdor ljubi Jezusa, tega ljubi tudi Bog Oče (v. 21).

Jezus je obljubil apostolom, da bo prosil nebeškega Očeta, da pošlje nanje Svetega Duha, in da bo le-ta ostal z učenci do konca (v.16). "Svet", torej tisti, ki niso Jezusovi in tudi nikoli ne bodo,  ne more prejeti Svetega Duha, saj ga niti ne more poznati (v.17).  Seveda je Sveti Duh deloval v vernikih že pred tem časom, toda od prvih binkošti deluje še z večjo močjo.

Naloga Svetega Duha, Tolažnika (kot sem že pisal, bi bil ustreznejši prevod grškega samostalnika parakletos Branitelj ali Pomočnik) je bila, da uči in spomni apostole vsega, kar je učil Jezus (v.26). To ne pomeni, kot trdijo v rimski cerkvi, da bi Sveti Duh cerkvi še kar razodeval nove "resnice", saj pravi apostol Juda, da je bila vera "svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3c) Cerkev torej ne more širiti zaklada vere, ker se zaklad vere ne izroča več cerkvi. Vse, kar je bilo pomembno, so učenci zapisali v evangelijih in drugih spisih. To je zanesljiv zaklad vere, brez kakršnihkoli dodatkov. 

Sveti Duh je oseba, ne Božja moč ali energija, kot trdijo pripadniki raznih unitarijanskih verskih skupnosti. To dejstvo dokazuje "napačna" uporaba osebnega zaimka on v originalnem besedilu v. 26, ko pravi "On vas bo učil." V slovenščini je osebni zaimek on povsem logičen, kajti samostalnik duh je pri nas moškega spola, v grškem originalu pa ni tako. Grški samostalnik pnevma (duh, dih) je srednjega spola, torej bi moralo v izvirniku pisati ono, ne on. Naj se s tem problemom ukvarjajo Jehovove priče in unitarijanci vseh vrst, mi  problema z osebo Svetega Duha nimamo.

Jezus je ob tej priložnosti  bodril učence, ko jim je rekel, da jim daje svoj mir, a ne miru, kakršnega daje svet (v.27). Mir je zlasti v času od prve svetovne vojne naprej sen mnogih ljudi, a še vedno neizsanjan sen. Po vsaki vojni so ljudje govorili: "Nikoli več!" a je ta "nikoli" trajal le do naslednje vojne. Jezus daje notranji mir, kakršnega lahko da edino Bog. To je mir, ki so ga doživljali sveti celo sredi najtežjih okoliščin, stisk, vojn in nemirov. O te vrste miru govori starozavezni prerok Habakuk (Hab 3,16-19):

Poslušam in telo mi trepeta,

ustnice mi glasno drgetajo;

trohnoba prihaja v moje kosti;

tresem se na svojem mestu.

Odpočiti se moram za dan stiske,

kateri bo prišel nad ljudstvo, ki nas napada. 

Kajti smokva ne bo cvetela

in na trtah ne bo grozdja,

pridelek oljke bo odpovedal

in polja ne bodo dajala živeža,

drobnica bo izginila iz staj

in v hlevih ne bo živine.

Vendar se bom veselil v GOSPODU,

se radoval v Bogu moje rešitve.

Gospod BOG je moja moč,

dela mi noge kakor košutam

in mi daje stopiti na moje višine. 

Prerok ves trepeta zaradi nesreče, ki prihaja, vse hudo se zgrinja nad ljudstvo in državo, a vendar je v njem veselje, kajti njegova moč je v Bogu, ne v zunanjih okoliščinah. Tak mir je Jezus obljubil apostolom: mir sredi preganjanj, stisk, nadlog, ječ in eksekucij. Jezus ni obljubil, da bodo njegovi učenci živeli srečno, veselo, zdravo in zadovoljno življenje, kakor govorijo pristaši plitve "health and wealth" "teologije", ampak jim je obljubil notranji mir, četudi se bodo znašli sredi stisk. V prvi stiski so se znašli že ob njegovi aretaciji, ko niso opravili izpita in so se vsi prestrašeni razbežali. No, na začetku so sicer nekaj poskušali, Peter je celo klatil naokrog z mečem (cf. 26,51.52. Jn 18,10.11). Toda vse, kar so počeli, so delali iz lastne moči. O tem, kaj doseže človek z lastno močjo pa je neka preprosta ženska Ana iz Stare zaveze povedala naslednje: "[P]o svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b CHR) 

 Ko so se apostoli lotili naloge s svojo lastno močjo in sposobnostjo, so doživeli popoln polom. Po prihodu Svetega Duha se je skupinica, ki je bila še maloprej čisto prestrašena, lotila težkega in navidez nemogočega dela, evangelizirati svoje ljudstvo in svet.  Tako se je na binkoštni dan okoli leta 30 rodila Kristusova Cerkev. Že po prvi  pridigi, ki jo je na ta dan imel Peter takoj po prihodu svetega Duha, se je apostolom pridružilo kakih tri tisoč ljudi. Vladar tega sveta je Kristusovi Cerkvi mnogokrat skušal zmešati štrene, a ni bil uspešen. Apostol Janez je napisal: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4).  Ta beseda govori sama zase, zato z njo tudi končujem.