11. februar 2012

Hvaliti se?


                                                               
V tem prispevku se bomo posvetili odlomku iz 2. pisma Korinčanom 11, 16-31. V njem Apostol Pavel v odgovarja lažnim apostolom, ki so se hvalili sami s sabo, s svojim rodom in s svojimi domnevnimi dosežki, ki so jih seveda po lastnem prepričanju in hvaličenju   dosegli predvsem s svojimi sposobnostmi in prizadevanji.  Taki so očitno rovarili tudi v korintski cerkvi, od tod  Pavlov odziv.

Ko so se že ravno drugi toliko hvalili, si je tudi Pavel privoščil, da je na ironičen način navedel precej stvari, s katerimi bi se mogel tudi sam pohvaliti. Tudi on je bil judovskega rodu in Abrahamov potomec, v čemer pa ne vidi kake posebne  zasluge (cf. v. 22). Hvalil bi se lahko tudi z naslednjimi stvarmi, ki jih je  doživel:  "Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. " (vv. 23-28)  Današnji voditelji raznih karizmatičnih cerkva in gibanj se sicer rajši hvalijo s tem, kako obilno jih je Bog blagoslovil z raznimi čudežnimi močmi in zemeljskim bogastvom v obliki nepremičnin, avtomobilov in najrazličnejših dragocenosti, te blagoslove pa naj bi   dosegli, oziroma si prislužili  s svojo vero, torej bi lahko bil Bog prav srečen, da ima take pridne služabnike.  Pavel govori popolnoma drugače kot ti silni pridigarji, ki oznanjajo predvsem sami sebe: "Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi." (v. 30)  Zakaj ravno s temi? Pavel pripoveduje na drugem mestu:  "Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: 'Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.' Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč." (2Kor 12, 7-9)  Ne vemo, kaj točno, oziroma katera bolezen je bil tisti "trn", ki je mučil sv. Pavla, toda na osnovi določenih indicev nekateri sklepajo, da so bile to težave z vidom (cf. Gal 6,11).  Kadar smo šibki, se dokazuje Božja moč, kadar pa v vsem ravnamo po svoji sebični volji, se Bog umakne in nas prepusti, da zgrmimo. Tega ne počne zato, da bi svoje otroke kaznoval, ampak, da bi nas vzgajal, tako da bi se mu bili pripravljeni izročiti.

Slabosti kot take seveda še ne prinašajo hvale.  Naša hvala je v Gospodu:  "Iz njega [Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev,  da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu." (1Kor 1, 30.31) Gospod Jezus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. V njem je vsa naša hvala.


Ni komentarjev: