22. september 2012

Konec in nov začetek

Babilonci uničijo Jeruzalem (iz Nürnberške kronike). Vir slike: Wikipedia

















36. poglavje 2. kroniške knjige je v glavnem žalostno poglavje. V njem se zvrstijo imena zadnjih štirih Judovih kraljev, ki so vladali v času med Jošíjem in   izgnanstvom v Babilon. To so: Joaház, Eljakím (Jojakím), Jojahín in Sedekíja. Vsem naštetim vladarjem je bilo skupno to, da so počeli, kar je hudo v Gospodovih očeh (cf. 1Kr 23,32. 2Krn 36,5. 9. 12.13) Duhovništvo in ljudstvo sta pri tem ravnala enako: "Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili GOSPODOVO hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu." (2Krn 36,14)  Vsi skupaj so živeli v varljivem prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi, zanašajoč se na svojo izvoljenost in prisotnost jeruzalemskega templja.  Prerok Jeremija jih je opominjal rekoč: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj je to.'" (Jer 7,4) Prisotnost templja ni mogla jamčiti varnosti, kajti nanj so gledali kot na nek magični predmet, ki bi  varoval pred nesrečo. Tako so zvedli Božji tempelj na nivo štiriperesne deteljice ali podkvice.

Tudi v današnji vidni cerkvi po svetu obstajajo cele denominacije in njihovi deli, ki ne ravnajo skladno z doktrino in etiko Svetega pisma, ampak posnemajo "vse gnusobe narodov". Zanašajo se na svoje programe, agende, titule in funkcije, pomembnejša se jim zdi formalna edinost in poslušnost cerkvenim zakonom, kot poslušnost svetopisemskim naukom in zapovedim. Enostransko oznanjajo Božjo ljubezen, zamolčujejo pa tisto lastnost, ki ji pravimo Božja jeza, zato je videti ljubezen, ki jo oznanjajo ena sama osladna sentimentalnost.  Tuj jim je pojem greha, Jezusa so spremenili  v zgled za posnemanje, namesto evangelija oznanjajo moralizem in samopomoč na  način, kako živeti "čim boljše" življenje tukaj in zdaj.

Bog ni prepustil svojega ljudstva samemu sebi: "GOSPOD, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni GOSPODOV srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja." (2Krn 36,15.16) Gre za zgodbo, ki se ponavlja tudi v novozavezni cerkvi. Tu ne mislim zasramovanja  s strani sveta, ampak od tistih znotraj. Podobno kot apostol Pavel so še mnogi  dosti pretrpeli od "lažnivih bratov" (cf. 2Kor 11,26): Atanazij, Janez Zlatoust, Jan Hus, Girolamo Savonarola, Thomas Cranmer, Primož Trubar, Peter Kupljenik in drugi.  

Posledica neposlušnosti Božjega ljudstva in njegovih voditeljev je bila, da je Bog dopustil, da je prišel nadnje kaldejski kralj Nebukadnezar, ki je opustošil jeruzalemski tempelj, porušil jeruzalem, pobil mnogo prebivalcev, ostale pa odpeljal v Babilon, kjer so preživeli naslednjih  sedemdeset let (cf. 2Krn 36,15-21).  Šele perzijski kralj Kir je dovolil, da so se smeli tisti, ki so to želeli, vrniti v staro domovino (cf. 2Krn 36,22.23).

Leta 1520 je Luther napisal knjigo O babilonski sužnosti cerkve, pri čemer je mislil rimsko cerkev z vsem njenim zakramentalnim sistemom. Danes bi lahko svoj spis razširil na mnoge denominacije, ki so izšle iz reformacije 16. stoletja, in na njihove na novo izumljene nauke in prakse, ki niso nič bliže bibličnemu krščanstvu kot rimski sistem 16. stoletja. 

Enako kot je izraelsko ljudstvo po koncu Jeruzalema in sedemdesetletnem premoru začelo  na novo, tako tudi prave kristjane čaka nov začetek izven babilonske sužnosti, v kateri se nahaja zelo velik  del vidne krščanske cerkve. Božja beseda pravi: 
"Pojdi iz njega*, ljudstvo moje,
da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih
in da te ne prizadenejo
njegove nadloge!
Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba
in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)

*Babilona, op. Diz.


Ni komentarjev: