Kaj pa je tega treba bilo...

Vir slike: Wikipedia

V islamskih državah si vsake toliko cele množice ljudi vzamejo čas, da demonstrirajo proti kaki stvari, ki se zgodi na zahodu in razžali njihova verska čustva. Tovrstne demonstracije niso mačji kašelj, saj znajo biti njihove posledice zelo krvave. V teh dneh smo priča (tudi) nasilnim protestom v mnogih islamskih, pa tudi drugih državah, ki jih je menda sprožil nek abotni nizkoproračunski film Nedolžnost muslimanov na You Tubu, ki sramoti njihovega preroka Mohameda. Kot sklepa Peter Hitchens, so omenjene demonstracije bolj posledica določene dogme, ki se je držita  britanska  in ameriška vlada, skupaj z mediji, kot pa samega filma. Arabski pomladniki so po njegovem s pridom uporabili pomoč zahoda, da so se zavihteli na oblast, zdaj pa je več ne potrebujejo. Seveda pa tudi ne potrebujejo zahoda kot takega. Iz tega lahko zaključimo, da je film povod in ne vzrok protestov.

Zanimivi so politiki in mediji, ki se živčno ukvarjajo z obsodbo inkriminiranega filma. Avtor filma je nek kopt, ki živi v ZDA, kopti pa veljajo v Egiptu za precej nezaželeno človeško podvrsto. So de facto drugorazredni državljani, iz česar lahko sklepamo, da so žalitve na račun Mohameda, ki si jih je privoščil filmar,  posledica hude zamere. Krščanstvo je sicer vera odpuščanja, toda ljudje, ki se kitijo s krščanskim imenom, tega mnogokrat niso zmožni. Pred časom je ves svet trepetal pred muslimanskim ogorčenjem,  ko je  pastor neke nepomembne skupnosti v ZDA grozil s kurjenjem Koranov. Ugledni časnik New York Times z 12. 9. 2012 govori z nenaklonjenostjo o omenjenem filmu in njegovih snovalcih. Isti časnik z dne 2. 10. 1999 je branil "umetnino" Piss Christ, oziroma razpelo pogreznjeno v scalnico, pardon, urin. Dvojna merila? Predvidljivo!

Tudi iz slovenskih medijev je čutiti nelagodje in nezadovoljstvo ob omenjenem filmu.  To je bilo zelo jasno izraženo v včerajšnjem Delu. Gre za presenetljiv pojav, kajti naši mediji ne kažejo nobenega nezadovoljstva ob sliki Jezusa kot podgane, kurjenju strunjanskega križa in podobnih "umetniških" dogodkih. Še več, v takih primerih (skupaj z delom politične scene) junaško stojijo na braniku svobode govora, tiska, umetniškega izražanja in kar je še takega. Zabavno je, da njihov pogum upade, brž ko so prizadeti  tisti, ki pravijo o sebi, da pripadajo  religiji miru. Takrat postanejo zelo rahločutni do ranjenih verskih čustev. Peter Hitchens pravi, da ima v Veliki Britaniji krščanstvo nižji status od islama, to pa zato, ker sta vlada in establišment trda od strahu pred islamom. Drznem  si trditi, da velja isto za preostali "svobodni svet", vključno z našo domovino. Od tod dvojna merila. Danes se svet ne boji toliko vesoljnega socialnega punta, kot muslimanov. Oni pa tudi niso tako neumni, da ne bi ugotovili, da gre tu za znamenja duhovnega gnitja zahodne, "postkrščanske" civilizacije, ne njene moči.

Pred malo več kot šestimi leti in pol sem na tem spletniku objavil članek z naslovom Zakaj podpiram svobodo tiska.  Še danes stojim za vsako črko, ki sem jo takrat napisal, bi pa razširil temo tudi na svobodo govora in medijev nasploh. Gre za svobodo, ki jo danes skušajo omejiti s tako imenovanim preprečevanjem sovražnega govora. Ker gre za omejevalce iz čisto določene politične interesne grupacije, ki bi sama postavljala merila svobode govora, nastane vprašanje, kdo bo omejeval omejevalce. Svoboda vere implicite vsebuje tudi možnost, da se moram soočiti  z drugačnimi, včasih celo sovražnimi mnenji. To je težko, a treba je vzdržati. Če mi kaj ni všeč, mi pač tistega ni treba prebrati ali pogledati.

Problem množic v muslimanskih državah je, da ne poznajo medijske svobode, ampak jim jo preko cenzure kroji država. Zato si tamkajšnji ljudje ne morejo predstavljati, da inkriminiranega filma  (ki ga je bržkone videla le peščica muslimanov) ni požegnala ameriška država. Pojem svobode medijev jim je  popolnoma tuj in ne vedo, da v ZDA ni cenzure. Zaradi omenjenega problema se strinjam z Davidom Gusheejem, ustanoviteljem organizacije Evangelikalci za človekove pravice, da evangelijski kristjani ne bi smeli sodelovati v projektih, kot je omenjeni film. Take stvari se dajo uporabiti kot opravičilo za vsakovrstno nasilje, nenazadnje tudi nasilje nad krščanskimi manjšinami v muslimanskih državah. Jezus ni nikoli smešil takih in drugačnih prepričanj drugih ljudi, ampak je šel vedno preko tega in vsakemu na poseben  način oznanil resnico.