Duh in meso

Karl J. Volk: Duh in meso

"Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenjem mesa." (Gal 5,15)

V pričujočem odlomku obravnava  apostol Pavel nasprotje med  življenjem  v duhu in poželenjem mesa. Sam odlomek je videti na prvi pogled zelo "duhoven" in manihejski, kot da gre za nasprotje med duhovnim počelom, ki naj bi bilo dobro in materialnim svetom, ki naj bi bil hudoben. No, resnica je malo drugačna. 

Živeti v Duhu pomeni, da nas usmerja Sveti Duh. Kristjan  ni odrešen, ker živi v Duhu, ampak živi v Duhu, ker je odrešen. Šele odrešeni, nanovorojeni kristjan lahko živi v Duhu. Življenje v Duhu pomeni osnovno usmerjenost  vsega našega dejanja in nehanja. Sv. Pavel piše na drugem mestu: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To seveda ne pomeni, da smo zamenjali svoje telo in vse kar spada zraven. To pomeni novo smer našega življenja. 

Kristjani zelo hitro pozabljamo, da smo nova stvar, nova identiteta. Ker pa ta identiteta še vedno živi v stari embalaži, ki ji sv. Pavel pravi meso, se zelo radi spozabimo, kdo smo in premnogokrat kaj naredimo po starem. Materialno telo, meso in narava niso sami po sebi nič slabega. Meso, o katerem govori Pavel, je  sistem mišljenja, volje, čustev, ki še vedno sobiva v našem telesu, zato Pavel spodbuja kristjane h konsistentnosti v življenju in ravnanju. Jezus je rekel v govoru na gori: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Če je Kristus največ, kar premorem, potem je moje srce pri njem in z njim. To sicer ne pomeni, da ne morem zgrešiti, toda kristjan je kakor ovca. Če pade ovca v blato, bo poskrbela, da  čim prej zleze iz njega, kajti ovca ne uživa v blatu. Prašiči se radi valjajo v blatu, ovce pa ne. Blato ni ovcino naravno okolje, enako tudi greh ni kristjanovo naravno okolje.

 Kristus je predal svoje  življenje v odkupnino za nas in za mnoge (cf. Mr 10,45. 14,24). Zato smo Kristusovi, življenje v Duhu pa je kristjanovo naravno okolje.