Na spletni strani Biblija.net se je sedaj pojavilo nekaj prevedenih novozaveznih spisov. Naslov te pilotske izdaje Nove zaveze se glasi Življenje z Jezusom. Tukaj najdete povezavo do odlomka Lk 5,27-35 v dveh prevodih: na levi je SSP, na desni pa prevod ŽJ v "sodobnem" jeziku. Pridevnik "sodobni" nalašč pišem v narekovajih, kajti tudi SSP in jeruzalemska izdaja sta napisana v sodobnem jeziku, ne v jeziku iz časov Dalmatina ali Cankarja, zaradi česar se mi zdi poudarjanje sodobnosti v primeru prevoda ŽJ popolnoma odvečno.
Naj povem, zakaj mi prevodi v "sodobni" jezik niso všeč. vzemimo primer. odlomek Lk 5, 31.32 v SSP se glasi:
31 In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 32 K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
V "sodobnem" jeziku pa je videti ta stvar takšna:
31 Odgovoril jim je kar Jezus sam:
»Zdravi ne potrebujejo zdravnika. Potrebujejo ga bolni. 32 Moje poslanstvo je, da k spremembi življenja pozivam ljudi, ki so daleč proč od Boga, ne pa tistih, ki so z njim v pravem odnosu.«
Če si pogledamo odlomek v SSP, ugotovimo, da so v njem stavki kratki, jedrnati in jasni. Za prevod v "sodobnem" jeziku tega ne morem reči. Stavki so razvlečeni, dodano je mnogo besed, tako da težko govorimo o prevodu, ampak rajši o interpretaciji izvirnega besedila. Prevajalec, oziroma razlagalec nam ne pove, kaj je Jezus dejansko rekel, ampak tisto, kar naj bi Jezus rekel po mnenju razlagalca. Tu mislim predvsem katastrofalen "prevod" 32. vrstice, ki je popolno popačenje izvirnika. Ne vem zagotovo, zakaj se je prevajalec izognil pojmoma pravični in grešnik, drznem pa si sklepati, da zaradi politične korektnosti. Potemtakem so grešniki danes staromodni, v modi so tisti, ki so "daleč proč". Le kaj je narobe z besedo grešnik? Pavel nekje pravi, da so vsi grešili in ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23). Bi moralo pisati, da so vsi daleč od Boga, ali morda celo: "Vsi so se oddaljili daleč proč od Boga neskončno število svetlobnih let?" Res je, da učinkuje izraz grešnik kot sol na rano. Mnogim se zdi ta beseda žaljiva, kajti postavi nas pred zid. Besedna zveza "daleč proč od Boga" je res lepa in politično korektna, seveda pa je tudi jalova. Pričakovani odgovor bi bil: "Sem pač daleč. Pa kaj potem? Ne zanima me tisti vaš Bog." Potem se obrne in spi naprej. Tisti pa, ki mu je padla beseda kot sol na rano, lahko odreagira na dva načina: postane agresiven in se zakrkne, ali pa pade na kolena pred Bogom, nikakor pa ne more ostati indiferenten. Je Jezus zato prišel na svet, da bi nas pustil brezbrižne?
Prevod, oziroma razlaga 32. vrstice je tudi pomensko čisto mimo. Jezus je rekel zbranim farizejem in pismoukom, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Izraz pravični deluje v originalnem kontekstu ironično, kajti, kot sem že napisal, so v bistvu vsi grešili (cf. Rim 3,23), torej so vsi ljudje grešniki, ne le "davčni izterjevalci" in drugi, ki so živcirali (samo)pravičniški judovski establišment. Obstajata dve vrsti grešnikov: opravičeni in neopravičeni. Tisti, ki so se imeli za pravične (v našem primeru farizeji in pismouki, pardon, farizeji in pravni izvedenci), so bili (vsaj v glavnem) neopravičeni. So bili torej ti neopravičeni farizeji in pismouki res v pravem odnosu z Bogom, kot nam sugerira razlagalec? So bili tisti grešniki, ki so se zavedali svoje grešnosti, res daleč proč od Boga, kot beremo v "prevodu"? To ni noben evangelij, ampak maličenje evangelija!
In še ena cvetka je, ko pravi: "K spremembi življenja pozivam." Ne vem, kaj ima razlagalec proti pojmu spreobrnjenje. Pri evangeliju namreč ne gre v prvi vrsti za spremembo življenja, ampak za spreobrnjenje. Šele spreobrnjenje privede k spremembi življenja. Ta je lahko hitrejša ali počasnejša, je pa nujna posledica spreobrnjenja.
Ne vem, zakaj so potrebni taki prevodi, oziroma interpretacije Svetega pisma. Da bi sodobnemu človeku na "sodoben" način podali Božjo besedo? Je Sveto pismo kot hamburger v restavraciji s hitro hrano? Je sodobni človek res tako neumen, da ni zmožen razumeti nekega normalnega prevoda? Če je tako, ga bomo s takimi "prevodi" kvečjemu še bolj poneumili, glede na pomenske napake v "prevodu" pa še bolj dezinformirali.
P.s.
Na zgornji sliki je nasad cvetja v arboretumi Volčji Potok. Ga niste prepoznali? Verjamem, kajti popačen je tako kot Božja beseda v zgornjem odlomku iz ŽJ.
Naj mi, prosim, snovalci ŽJ, ki bodo to besedilo morebiti prebrali, odpustijo ostre besede. Res mi ni vseeno.
9 komentarjev:
Dragi Dizma, tudi nam, snovalcem ŽJ, "ni vseeno". Zato bi bilo lepo, da bi si pred takšno silovito kritiko prebral, kaj je namen tega prevoda:
http://zivo.svetopismo.si/vec.htm
(Še posebej drugi del, »Kako bi Jezus to povedal danes«)
Po mojem preden tole prebereš debata sploh ni smiselna, ker bomo govorili eden mimo drugega.
Nikakor ne gre za prevod, ki naj bi nadomestil SSP ali katerega od drugih obstoječih prevodov, ampak gre za temeljno drugačen prevod, ki se osredotoča na pomen besedila, ne pa toliko na njegovo obliko. Gre torej za novo orodje kako se bližati grškemu izvirniku - se pravi orodje poleg SSP, ne pa namesto SSP. Pri vsakem prevodu se mnogo izgubi, zato se tisti, ki izvirnih jezikov ne poznajo, lahko vsaj kolikor toliko lahko približajo besedilu s pomočjo različnih prevodov.
(Mimogrede: take dinamične prevode imajo vsi večji svetovni jeziki - v angleščini npr. CEV, Good News Bible, ali pa še bolj radikalen The Message, ki se ga da dejansko vzeti kot nekakšen komentar.)
Glede primerov, ki jih navajaš prav tako predlagam, da si vzameš kakšen komentar ali leksikon in pogledaš pojme dikaiosyne, hamartoloi in metanoia. Debata, ali nam je uspelo prav "dekodirati" pomen teh besed, je smiselna samo, ko se človek malo poglobi in vidi kompleksnost teh izvirnih pojmov.
Lp, Matjaž
Dragi Matjaž, po siloviti kritiki, ki sem jo podal, sem prebral, kar si mi predlagal, mnenja pa nisem spremenil. Vprašanje o tem, kako bi Jezus nekaj povedal, se mi zdi zanimivo in smiselno, toda vsaj v prevodu odlomka, na katerega sem se spravil, ne vidim nič preprostega, jezusovskega, ampak prej zapletanje in celo pomensko spreminjanje enostavnih stvari.
Res je, da nisem noben ekspert za biblično grščino, ampak navaden šalabajzar, zato sem se prisiljen zanesti na zanesljivost prevodov. Tako si pač moram v danem trenutku pomagati, kakor vem in znam.
Če vzamem v roke orodje in orožje, ki se mu reče e-Sword, mi le to, prosto po Strongu, pove naslednje:
δίκαιος
dikaios
dik'-ah-yos
From G1349 -dike; equitable (in character or act); by implication innocent, holy (absolutely or relatively): - just, meet, right (-eous).
ἁμαρτωλός
hamartōlos
ham-ar-to-los'
From G264 hamartano; sinful, that is, a sinner: - sinful, sinner.
μετάνοια
metanoia
met-an'-oy-ah
From G3340; (subjectively) compunction (for guilt, including reformation); by implication reversal (of [another’s] decision): - repentance.
Vrniva se k povedi: »Moje poslanstvo je, da k spremembi življenja pozivam ljudi, ki so daleč proč od Boga, ne pa tistih, ki so z njim v pravem odnosu.«
Kaj naj bi bila ta sprememba življenja? V čem je njeno bistvo? Naj ljudje več in intenzivneje molijo? Naj bodo bolj prijazni, vsaj bolj kot jaz v tem odgovoru? Naj ne kadijo, pijejo in nečistujejo? Ali niso enako govorili farizeji, za njimi pa pelagijanci in rimski, danes pa žal mnogi, ki se imajo za evangelijske?
Kaj je pravi odnos z Bogom? Izvrševanje postave in prepevanje: »Jezus je v mojem srcu?«? Ali ni metanoia v prvi vrsti sprememba mišljenja (prioritet), ki ji šele lahko sledi sprememba življenja? Tudi Cat Stevens je spremenil življenje, verjetno je celo prepričan, da je sedaj v pravem odnosu z Bogom, v znamenje »metanoie« si je celo ime spremenil v Jusuf Islam. Toda to ni metanoia, o kateri govori Jezus. Vsaj mislim da ne, ali pa gre morda pri tem za kak razširjeni katol-evangelijski ekumenski novorek? Prevod omenjene povedi je zame dekonstrukcija evangelija, saj gre v njem za čisto postavo, pardon, Zakonik v stilu: »Spremeniti je treba življenje in bo vse v redu.«
Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj (prosto po bratu Martinu)!
Lep pozdrav,
Jože - Dizma
Dragi Jože,
Je razlika, ali v roke vzameš osnovni slovar, ki 'preslikuje' besede 1:1, ali pa kakšen resnejši komentar ali leksikon. Na spletu imaš brezplačno na voljo vsaj tole:
http://www.blueletterbible.org/search/Dictionary/viewTopic.cfm?type=getTopic&topic=Repentance&DictList=4
Tukaj glede "metanoie" med drugim lepo piše:
"The word metanoeo, expresses the true New Testament idea of the spiritual change implied in a sinner’s return to God. The term signifies "to have another mind," to change the opinion or purpose with regard to sin. ... The idea expressed by the word is intimately associated with different aspects of spiritual transformation and of Christian life ..."
Podobno pravi Kittelov Theological Dictionary of the New Testament (ki v teh zadevah velja za eno od glavnih avtoritet):
Najprej glede Janezovega klica k metanoi:
"It implies a change from within. This change must be demonstrated in the totality of a corresponding life (Mt. 3:8: ποιήσατε ὀ͂ν καρπὸν ἄξιον τῆς μετανοίας, cf. v. 10),150 a life of love and righteousness in accordance with the will of God (Lk. 3:10–14). With the preaching of conversion John connects the baptism of conversion ... The meaning is that the complete change of man’s nature for the coming aeon is God’s work in baptism. Through the eschatological sacrament of John’s baptism God fashions for Himself a community of the converted who are given a place in the coming salvation. μετάνοια is both God’s gift and man’s task. God grants conversion through baptism, man is summoned by the call thereto to let it be given him, “to maintain and authenticate it as the divine basis of his own existence so long as this aeon lasts."
Potem glede Jezusovega klica:
"μετάνοια, related to the will of God which He proclaims, is the way of salvation indicated by Jesus. It is a way which must be taken, not the theoretical description of a way. ...
It demands radical conversion, a transformation of nature, a definitive turning from evil, a resolute turning to God in total obedience (Mk. 1:15; Mt. 4:17; 18:3).156 He who does not convert falls under divine judgment (Mt. 11:20 ff. par.; Lk. 13:3, 5; 19:40 ff.; 23:28 ff.). This conversion is once-for-all. There can be no going back, only advance in responsible movement along the way now taken. It affects the whole man, first and basically the centre of personal life, then logically his conduct at all times and in all situations, his thoughts, words and acts (Mt. 12:33 ff. par.; 23:26; Mk. 7:15 par.). The whole proclamation of Jesus, with its categorical demands for the sake of God’s kingdom (the Sermon on the Mount, the sayings about discipleship), is a proclamation of μετάνοια even when the term is not used. It is a proclamation of unconditional turning to God, of unconditional turning from all that is against God, not merely that which is downright evil, but that which in a given case makes total turning to God impossible (Mt. 5:29 f., 44; 6:19 f.; 7:13 f. par.; 10:32–39 par.; Mk. 3:31 ff. par.; Lk. 14:33, cf. Mk. 10:21 par. etc.)."
Iz vseh teh citatov je jasno, da ne gre le za "spremembo mišljenja (prioritet)" ampak za celovito "transformacijo" človeka, za spremembo narave. To, da Jezus to zahteva in kliče, po svoje dokazuje, da je Bog. Nihče drug tega ne bi mogel - on pa to lahko in zahteva in izvrši v nas.
Lp, Matjaž
Zdravo, Matjaž,
hvala za linke do dodatnih pripomočkov. Nekateri smo pač amaterji in ne poznamo tako dobro vsega tistega, kar nam na tem področju nudi internet.
Vsekakor se strinjam, da je izraz celovita transformacija ustreznejši od mojega izraza "sprememba mišljenja (prioritet)". Toda, priznati je treba, da se z naše strani vse skupaj začne v glavi. Je pa po drugi strani celovita transformacija tudi kaj več kot gola "sprememba življenja". Besedna zveza "sprememba mišljenja (prioritet) pozablja na nadaljevanje, besedna zveza "sprememba življenja" pa na to, kar je bilo prej. ;)
Lep pozdrav,
Jože alias Dizma
Dragi Jože,
Imam še eno bolj splošno pripombo. Reformacijsko načelo ni le sola gratia ampak tudi sola scriptura. To po mojem skromnem mnenju pomeni, da je Sveto pismo absolutni temelj našega verovanja, in ne obratno. Načelo sola scriptura gotovo pomeni, da moramo spoštovati biblični tekst kot avtoritativen in šele na osnovi pazljivega in spoštljivega branja ter upoštevanja konteksta in značilnosti posameznih besedil priti do "dogmatičnih zaključkov" (in ti so vedno sekundarni - tekst je absoluten, naše dogme pa so relativne).
Zakaj to pravim? Ker opažam, da na mnogo mestih (ne samo v tej debati - recimo v tudi tvojem komentarju o Habakuku) Novo zavezo bereš "dogmatično". Načelo sola gratia (ki ga seveda tudi sam priznavam) želiš videti na vsakem mestu, kjer se pojavi beseda "pravičnost" ali "greh"; tudi tam, ko je poanta bibličnega teksta drugje.
Tvoje razumevanje Lk 5,32 je lep primer tega. Ne upoštevaš npr. dejstva, da Luka ne govori kakor Pavel (v Pismu Rimljanom; že v 2 Kor 9,9-10 je drugače, sploh pa v pastoralnih pismih!) in se mu čisto mirno zapiše, da sta bila Zaharija in Elizabeta "pravična pred Bogom" (Lk 1,6). Ali to spodbija solo gratio? Nikakor ne, le Luka tukaj ne debatira o tem, kako je človek odrešen, ampak uporablja starozavezno terminologijo, ki zelo posplošeno ločuje dva tipa ljudi - "pravične" in "krivične" (gl. Pregovore, mnoge psalme, še posebej 7,9; 18,21; 32,11 itn.). Luka temeljne soteriološke napetosti pač ne postavlja kot nasprotje med "pravičnostjo" in "grešnostjo".
Tako je tudi v Lk 5,27-32. Tu je kontekst še kako pomemben. V Jezusovem času so "cestninarjem", kot je bil Levi, rekli "grešniki". To je bil splošen termin za ljudi, ki zaradi različnih razlogov niso izpolnjevali celotne judovske postave (z vsemi obrednimi predpisi vred) in so zato veljali za "nečiste" in izobčene iz kroga odrešenja. Oni so to "obsodbo" tudi sprejeli in so tako mislili o sebi. Ti so bili dejansko "daleč od Boga" in od "Izraelovega občestva".
Glede "pravičnih" pa vidiš, da Luka čisto dopušča, da to ljudje tudi dejansko so. Izraz sam (o tem lahko objavim še par daljših citatov iz leksikonov) kaže na določen odnos z Bogom oziroma stanje pred Bogom. Prevod CEV ga ponavadi prevaja kot "tisti, ki jih Bog sprejema" (gl. Rim 1,17 v CEV). Seveda je tako "stanje" oziroma "odnos" čisti milostni dar, vendar vsaj Luka jasno govori, da je to tudi nekaj dejanskega, kar čisto obstaja tukaj in zdaj.
Je pa res, da obstaja možnost, da je tukaj izraz mišljen ironično. V tem primeru bi morda lahko prevedli "ne pa tistih, ki mislijo, da so blizu Bogu" ali pa "ne pa tistih, ki se jim zdi, da jih Bog sprejema". Vendar potem se izgubi poanta izreka, zato še vedno menim, da je bolje tako, kot je - tako se jasno vidi kontrast, ki je značilen za mnoge Jezusove izreke. (Zato ima CEV na tem mestu kar "good people", kar te bo verjetno še bolj razjezilo :)
Še enkrat lep pozdrav,
Matjaž
Dragi Matjaž,
res je, v evangeliju kot spisu iščem evangelij kot zadevo milosti. A ne le to, v njem iščem tudi postavo.
To, da obstaja kaka CEV, me sploh ne jezi, niti me ne zanima, kaka voda teče po njej. ;). Glavno, da "moj" ESV prevaja: >>For in it the righteousness of God is revealed from faith for faith, as it is written, “The righteous shall live by faith.”<< (Romans 1:17 ESV) http://www.esvbible.org/search/Rom+1%3A17/
Še en lep pozdrav,
Jože alias Dizma
Hm...
Je torej "zadeva milosti" (sola gratia je vseeno v končnem razmisleku le človeška dogma in v najboljšem primeru dober povzetek bibličnega razodetja) nad Svetim pismom, ki je navdihnjeno in avtoritativno Božje pričevanje o samem sebi? Je treba "zadovo milosti" posebej iskati v navdihnjenem besedilu? Ali ni največja milost ravno to da pazljivo, poslušno, z vero, zaupanjem, ponižnostjo, strahom in veseljem prisluhnemo tej nadvse milostni besedi?
Oziroma natančneje: ali je to, da Jezus reče: "Delajte!", "Bodite popolni", "Udejanjate pravičnost" ipd. nekaj bistveno drugega od Pavla, ki pravi: "Sprejemajte Božjo milost brez rezerve, zanesite se nanjo in povsem prezrite vse svoje zasluge, ker so nične" - ? Tukaj je Martin Luther naredil kolosalno napako - namreč da je svojo dogmo o "evangeliju" in "postavi" razširil tudi na novozavezna besedila in je marsikje videl "postavo". To razumevanje je dandanes preseženo tudi med večino reformiranih kristjanov, preprosto zaradi dejstva, da dela silo svetopisemskim besedilom, ki o odrešenju, pravičnosti, delih (predvsem ljubezni) ipd. pač govorijo na različne načine. (Dejansko med resnimi razlagalci prevladuje konsenz, da Pavel s "postavo" ni mislil niti starozaveznih tekstov, ampak določen sprevržen način razumevanja Božjega razodetja, ki je bilo vseskozi milostno in je v Jezusu doseglo svoj vrhunec.)
Jaz torej stojim na strani Svetega pisma ("in tako mi Bog pomagaj") in trdim, da so vsa ta izrekanja čista milost. Zato si prizadevam prisluhniti navdihnjenemu besedilu čim bolj takšnemu, kakor je, in ga ne izkrivljati po lastnih "teoloških" preferencah. To besedilo naj bi ravno oblikovalo moje "teološke preference"!!!, ne pa da me moja stališča nekako "impregnirajo" proti dejanskemu sporočilu navdihnjenega teksta.
Tako tudi ko mi Jezus reče: "Ljubi Boga z vsemi svojimi čustvi, močjo in pametjo", je to milost, saj je jasno, da tega sam ne zmorem, moč njegove besede v meni pa to zmore brez težave, če se je oklenem z vero in poslušnostjo. Načelo sola gratia je tukaj varovalka: ko se ta poslušnost zgodi, se ne smem varati in ne smem tega pripisati sebi, ampak Božji milosti (prim. 1 Kor 15,10). Bog je "avtor" vseh dobrih del, zato gre vsa slava vedno in edino le njemu.
**Jaz torej stojim na strani Svetega pisma ("in tako mi Bog pomagaj") in trdim, da so vsa ta izrekanja čista milost. Zato si prizadevam prisluhniti navdihnjenemu besedilu čim bolj takšnemu, kakor je, in ga ne izkrivljati po lastnih "teoloških" preferencah.**
Dragi Matjaž, tole je čisti subjektivizem, se ti ne zdi? ;)
Če je Luther naredil kolosalno napako na najpomembnejšem področju (opravičenje, evangelij-postava), potem jih je zagotovo tudi na vseh drugih. Iz tega sledi, da bi bilo najbolje zanj, da bi ostal v Romi. če bi bilo to najbolje zanj, bi bilo tudi za tiste, ki se imajo za protestante, a to niso.
Vem za nove teološke smeri, kot je "new perspective on Paul", ampak te teologije spodkopavajo sami sebe. Zaradi njihovih zmotnih teologij propadajo cele denominacije... Kolikor se mi zdi, je NPP zelo blizu Rome in tridentinskih kanonov.
Vem tudi, da je danes veliko reformiranih, ki so v bistvu deformirani. Če ne bi bili tako liberalni, bi čisto lepo pristajali v Romo.
Lep pozdrav,
Jože - Dizma (desni razbojnik)
Dragi Dizma (desni razbojnik)
Počasi - nisem rekel, da je Luter naredil napako pri nauku o opravičenju, ki ga je oprl na Pismo Rimljanom in na razlikovanje med "evangelijem" in "postavo", ki ga Pavel dejansko izvaja v tem tekstu. Ni torej potrebe, da mi pripisuješ "odpad od vere". Lutrova "kolosalna napaka" je po mojem v tem, da je to posplošil v splošno hermenevtično načelo za branje Nove zaveze. Iz tega je naredil kalup, v katerega je skušal stlačiti vsa novozavezna besedila. Na podobno "nasilje nad tekstom" opozarjam pri tebi - in mi je seveda tudi jasno, zakaj se ti to dogaja.
Zdaj pa mi prosim pojasni, kako je lahko "čisti subjektivizem" drža, ki je popolnoma zavezana samoizpraznjenju ob navdihnjenem besedilu in poslušanju Žive Besede, ki govori prek nje? Kako je lahko čisti subjektivizem drža, zavezana spoštovanju drugosti Drugega? (Ne rečem, da mi to vedno uspe, ampak to zagovarjam.) Kaj je bolj protestantsko kot drža, da brezkompromisno stojim na Svetem pismu, proti cerkveni tradiciji - četudi je ta "protestantska"? (Mislim, da imam tukaj Lutra 100% na svoji strani :)
Ali ni subjektivizem ravno to, da neko dogmo, ki si jo izpeljal iz določenega odlomka, povsem samovoljno razglasiš za absolutno in "vladajočo" nad vsem Svetim pismom, in potem kakor z buldožerjem razriješ vsa ostala svetopisemska besedila? Ali se s to samovoljo, ki ni osnovana na Pismu, nisi postavil nad Pismo? Ali ni ravno to greh, ki ga očitaš "Romi" - da se samovoljno postavlja na Pismo?
Naj se še enkrat vrnem k Lutrovi "kolosalni napaki": menim, da jo je zagrešil, ker mu je preprosto zmanjkalo vere, da bi videl milost, za katero se je tako zagrizeno boril (in za kar ga iz dna srca spoštujem), tudi v drugi vrsti novozaveznih besedil. S to svojo "kritiko Lutra" ravno potrjujem in še močneje uveljavljam tako njegovo solo gratio kot solo scripturo!
Lp, Matjaž (levi razbojnik? ali nadomestek za J. Iškarijota?)
Objavite komentar