22. februar 2014

Padec

Idiličnemu začetku Svetega pisma, kjer je govora o stvarjenju, kar najdemo opisano v 1Mz 1 in 1Mz 2 sledi poglavje, ki govori o človekovem padcu. To je 3. poglavje 1. Mojzesove knjige. Gre za temo, ki jo potem  srečujemo skozi vse Sveto pismo, pa tudi skozi vso človeško zgodovino in skozi vse svoje življenje na tem svetu. Že na samem začetku je človek rajši poslušal in ubogal hudičevo besedo kot Božjo, s čimer se je nato okužilo vse človeško potomstvo. Kdor ne ve, kdo ali kaj je Bog, bo seveda rekel, da je zaužitje enega sadeža prava malenkost, kar je na prvi pogled res. Toda tudi drobna in neopazna razpoka v jezu neke hidroelektrarne je videti prava malenkost, dokler ne pride do hude nesreče.  Svet, kakršen je bil ustvarjen, je bil dober. Pisano je namreč: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31) Toda po prvem človekovem grehu ni bilo nič več zelo dobro. Pisano je, da je Bog ustvaril prva človeka po svoji podobi (cf. 1Mz 1,26.27). O Adamovem potomcu piše: "[R]odil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba." (1Mz 5,3) Ne pravi torej, da se je ta sin rodil po Božji, ampak po Adamovi podobi.

Pod besedo greh si danes nepoučeni predstavljajo predvsem spolnost. To je seveda zmota, kajti ni spolnost kot taka ni greh, greh je zloraba spolnosti. Greh je še marsikaj več. Je namreč tisto, kar je podedovano in prebiva v človeku, manifestira pa se na različne načine. Storjeni grehi so samo manifestacija izvirnega greha, o katerem govori Belgijska veroizpoved v 15. členu:
Verujemo, da se je izvirni greh preko Adamove neposlušnosti razširil na ves človeški rod, in sicer kot pokvarjenost celotne človeške narave in dedno zlo, s katerim so okuženi že otroci v materinem telesu. Izvirni greh je vir, ki proizvaja v človeku vse vrste greha, zato je v Božjih očeh tako pokvarjen in ostuden, da zadostuje za pogubljenje celotnega človeškega rodu. Ne da se ga odpraviti z nobenim sredstvom, niti izbrisati s krstom, kajti greh neprestano priteka iz svojega strašnega izvira, kot voda iz studenca.
Nam reformiranim se velikokrat očita, da preveč črno gledamo  na greh in na tisto, čemur se reče "popolna pokvarjenost človeka".  Sv. Anzelm je enemu takemu nekoč rekel glede greha: "Nisi doumel, kako velikansko breme je greh."  Ko govorimo o popolni pokvarjenosti, pri tem ne mislimo količinske pokvarjenosti, ampak kvalitativno. Če je za smrt nekega človeka dovolj ena kapljica strupa, bo na koncu  enako mrtev od te kapljice, kot bi bil od celega litra. Človek se sicer še vedno zmožen delati dobro, vendar se s svojim delom ne more ponašati pred svetim Bogom. John Blanchard je v svoji knjižici Spravljen z Bogom napisal, da ima človek danes prenizko mnenje o Bogu in previsoko mnenje o sebi, s čimer se popolnoma strinjam. To ne velja le za "tiste zunaj", ampak tudi za mnoge, ki se imajo za kristjane. To, da je Bog svet, pomeni, da je bistveno drugačen od stvarstva,  poseben, popoln in kar je še takega. Ne da se ga udomačiti in prilagoditi našim muham ter željam. Pred njim nismo mi tisti, ki bi postavljali pravila, kar ljudi frustrira. Sv. Pavel pravi, da so ljudje v svojem naravnem stanju mrtvi za Boga (cf. Ef 2,1.5. Kol 2,13). Tako strašna stvar je torej greh. 

Apostol Pavel je v Rim 1, 18-32 navedel nekatere hude posledice greha. Bog ni kot pozabljiv dedek, ki bi užival v neumnostih, ki jih zganjajo njegovi nadebudni vnučki, ravno nasprotno: "Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18) Upor proti Bogu ima vedno svoje posledice. Kdor ga noče slaviti in zahvaljevati kot Boga, ga bo zamenjal za stvari, torej za malike. Malik je vse, na kar se zanašamo namesto na Boga (cf. Rim 1,19-23.25). Take je nato Bog prepustil strastem vseh vrst, kamor Pavel že na začetku umesti homoseksualne odnose (cf. Rim 1,24-28). Nadaljuje pa takole: "Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja." (Rim 1,29-31) Ves ta seznam grehov seveda ne pomeni, da bi vsi počeli vse, kar je tukaj našteto.  Dejstvo je, da  ima vsak svoja šibka področja, oziroma grešna nagnjenja. Ljudje smo tudi pravi mojstri glede tega, kako  zaviti svoje grehe  v celofan in narediti očesu prijaznejše. Lakomnost se da lepo zapakirati v lično škatlico podjetnosti (seveda ni vsaka podjetnost posledica lakomnosti), zavist pa v staniol boja proti družbenim krivicam. Če rečemo hujskaštvu boj za družbeno pravičnost, postane nemudoma sprejemljivo. Če obrekujemo nekoga, ki smo ga označili za sovražnika ljudstva, je to čisto v redu. V imenu namišljene strpnosti postane celo sovraštvo do Boga in njegove besede krepost. Uzakonjen detomor v Belgiji je menda prizadevanje za otrokovo dostojanstvo. Itn., itn. Najbolj tragično pa je naslednje: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo."  (Rim 8,32) Dejstvo je, da v grobem vsi bolj ali manj poznamo Božji zakon, zato je krivda človeštva tem večja. In v tem je tragedija človeka.

Toda na koncu temnega predora je luč. Bog je dal že ob prvem človekovem grehu obljubo rešitve, ko je rekel v kačo zakamufliranemu Satanu:
 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
ter med tvojim zarodom in njenim zarodom.
On bo prežal na tvojo glavo,
ti pa boš prežala na njegovo peto.
                                                 (1Mz 3,15)
Gre za besedo protoevangelija, v katerem je Bog obljubil, da bo nekega dne nekdo iz ženinega zaroda strl oblast greha... Ta nekdo pa je bil Jezus Kristus, ki je premagal moč greha in smrti. Kaj več o tem pa, če Bog da, čez teden dni.


Ni komentarjev: