Krivda

V današnjem Večeru (28. 2. 2014, str. 15) je bil objavljen zanimiv intervju z igralcem Vladimirjem Vlaškalićem. Novinarka Petra Zemljič se je z njim pogovarjala o najnovejši uprizoritvi Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Igralec je med drugim povedal: 

Tudi Prometeja so zaradi ognja kaznovali, češ da ga ljudje niso pripravljeni sprejeti, da ne vedo, kaj bi delali z njim. Skozi krščanstvo je Prometej postal Lucifer. Ljudi je treba obremeniti s krivdo, da bodo hodili k psihiatrom, ki jih bodo vodili skozi življenje.

Ob vsem dolžnem spoštovanju do g. Vlaškalića se  ne morem strinjati s povedanim. Če bi kdo v krščanstvu količkaj spominjal na Prometeja, je to Jezus Kristus, o katerem je napisano v Prologu k Janezovem evangeliju:  "Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1, 9-11) Resnična Luč, večni Logos (Beseda), je prišla na svet, a svet je ni spoznal, a ne le v tistem času, ampak se to dogaja tudi danes. Lucifer (prinašalec luči) ni krščanski "izum", ampak izhaja iz v starozaveznega judovstva (cf. Iz 14,12). Poleg tega gre tu za prevod hebrejskega izraza hêlêl v Vulgati, ki ni najbolj posrečen. Boljši prevod bi bil danica. 

Kot je že iz naslova razvidno, moj cilj ni ukvarjanje z Luciferjem in Prometejem, ampak s problemom krivde. S problemom krivde se ubadajo vsa velika svetovna verstva: hinduizem, budizem, judovstvo, krščanstvo, islam in še katero. Ne gre torej za nek specifično krščanski problem. Seveda ga, glede na različnosti navedenih verstev,  vsak rešuje po svoje. V krščanstvu, oziroma v Svetem pismu,  je krivda najtesneje povezana z grehom. Greh je počelo krivde. Toda, ali je krivda nujno nekaj slabega, kot bi lahko razbrali iz zgornje izjave? Iz zgodovine poznamo kar nekaj ljudi, glede katerih se zdi, da niso imeli nobenih občutkov krivde. Ni nam treba brskati daleč nazaj. Med take spadajo ljudje, kot so Hitler, Himmler, Stalin, Eichmann, Mao Zedong in ostalo brezkrivdno sorodstvo. V mlajšo generacijo osebkov brez tovrstnih občutkov bržkone spada Kim Jong Un. Če bi našteti poznali občutek krivde, bi najbrž ravnali drugače. Seveda imamo med takimi tudi kak zelo pobožen primerek, kot je bil Ante Pavelić, ki je svoje morebitne občutke krivde redno zdravil pri spovedi.  

Seveda je treba priznati, da obstaja tudi v krščanskem, ali bolje rečeno kristjanskem svetu,  tisto, čemur bi lahko rekli obremenjevanje s krivdo. Temu pojavu botruje v prvi vrsti dejatvo, da  v slovenskem verskem prostoru dominira Rimskokatoliška cerkev, ki bombardira svoje vernike s postavo in nezaupanjem v Božjo milost. Postava govori, kaj moramo storiti. Božja milost nam govori skozi evangelij, da je tisto že storjeno. Ljudje se znajdejo pred zidom zapovedi in prepovedi, brez jamstva, da lahko  že tukaj in zdaj  posedujejo večno življenje. Nenehno se nahajajo na poti med grehom in spovednico. Podzavestno vedo, da ne zadovoljujejo Božjih kriterijev. Spraševanje vesti in podobne "vaje" pri tem nič ne pomagajo, kajti vest je velikokrat najboljše in najbolj rafinirano satanovo sredstvo za (samo)obtoževanje. Na Slovenskem se dnevno (v manjšem formatu) pišejo zgodbe Martina Luthra, iz časov, ko je še živel kot skrupulantski redovnik, ki je uničeval svoje telo s posti, živčnimi spraševanji vesti in raznimi drugimi spokorniškimi vajami. Žal pri nas večina nikoli ne pride do prebliska, ki ga je doživel Luther, ko je v Rim 1, 17  prebral naslednjo poved: "V njem [t. j. evangeliju, op. Diz.] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere."  Od pokrščevanja do reformacije in od protireformacije naprej smo Slovenci v glavnem oropani evangelija! Pri nas poznamo ogromno pesmi, kjer se časti Marija, ne poznamo pa enostavne pesmi (vsaj jaz ne vem zanjo), ki bi govorila o evangeliju milosti, kot je recimo tale:

Čudežna milost Gospodova,

večja od greha in krivde vse.

Z Golgote se je prikazala,

ko Jagnje kri tam prelilo je.

Refren:

Milost Božja,

ki opraviči in čisti vse,

Milost Božja,

milost močnejša kot greh naš je! 

Greh in obup, kakor val morja,

nosita dušo v mračnosti kraj.

Milost je večja in silnejša,

vodi v zavetje nas križa, v raj.  

Refren: ... *

Res je, da živimo v času, ki je psihiatrom izredno naklonjen, drugod pravzaprav še bolj kot pri nas. Krivda in vest  namreč nista nekaj specifično krščanskega, Božja milost je specifično krščanska zadeva. Vse religije učijo, da moramo nekaj narediti za boga ali bogove, krščanstvo pa pravi, da je  Bog nekaj storil za nas. Kdor tega ne sprejema, bo pač letal okoli psihiatrov. So stvari, ki se zalezejo v živce, kosti in drobovje... Krivda torej ni nekaj povsem slovenskega, obstajajo pa njene tipično slovenske izrazne oblike, le da ljudje pri nas v glavnem ne marajo za zdravilo,  ki je videti takole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, milost je neskončno večja od sleherne krivde!

* Pojte Gospodu novo pesem, Word Music, Integrity Music, Nashville 2000. Št. 343.