Največja zapoved je še vedno samo zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: "Katera je prva od vseh zapovedi?" ²⁹Jezus je odgovoril: "Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. ³⁰Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. ³¹Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved." ³²Pismouk mu je rekel: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, ³³in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." ³⁴Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.  (Mr 12, 28-34)

Rimski škof je predvčerajšnjim takole "začivkal" na Twitterju, Radio Ognjišče pa je to sporočilo posredoval naprej: "Kristjan je po naravi usmiljen; to je srce evangelija."  Na to sem odgovoril: "To je prej zahteva postave." S tem sem hotel reči, da je izjava o tem, da je kristjan po naravi usmiljen, prej zahteva postave kot evangelij.  Res je, kristjan bi moral biti usmiljen, a ne le on. Po drugi strani je tudi res, da  sploh ni treba biti kristjan, da bi bil po naravi usmiljen. Lahko si karkoli. Zato ta stvar nima take zveze z evangelijem, kot je bilo "čivknjeno".

Mnogi ljudje menijo, da je bistvo krščanstva ljubezen do Boga in do bližnjega. To naj bi bil po njihovem evangelij. Toda, ko je pismouk v zgornji pripovedi priznal, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega več kot vse žgalne daritve in žrtve, mu Jezus ni rekel: "Ti že sodiš v Božje kraljestvo," ampak: "Nisi daleč od Božjega kraljestva".  Kdor je blizu Božjega kraljestva, ni državljan Božjega kraljestva. Kdor živi v Gorici in je samo italijanski državljan, je ravno tako brez slovenskega državljanstva kot njegov sodržavljan v Neaplju ali Palermu. Tisti iz Gorice najbrž velikokrat pride na slovensko ozemlje, morda celo dopustuje na Bledu ali v Kranjski Gori, toda še vedno ni slovenski državljan. Enako je z državljanstvom v Božjem kraljestvu.  Lahko si blizu, morda celo pokukaš vanj, a vseeno ne sodiš noter. Zapoved ljubezni ni niti evangelij niti bistvo krščanstva.  Gre za zapoved, ki pokriva obe plošči desetih zapovedi, od katerih se prva  nanaša na naše dolžnostido Boga, druga pa na naše dolžnosti do soljudi. Ravno zato, ker pokrivata celoto, ni nobena zapoved večja od teh dveh.  Če prav premislimo, bomo hitro ugotovili, da naša usmiljenost, naša ljubezen do Boga in do bližnjega nista taki, kot to od nas zahteva Božja zapoved. 

Tisto več, kar pomeni resnično bistvo krščanske vere in evangelija, niso lepi nauki in njihovo spolnjevanje, s katerim bi nekako dosegli Božje usmiljenje, ampak dejstvo, da nas je Bog sam poiskal in nam po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil odrešenje. Religije tega sveta učijo, da se moramo truditi, da bi se morda nekako dokopali do Boga in odrešenja, evangelij pa pravi, da je Bog tako vzljubil svet, "da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Naše opravičenje ima vir v Božji milosti, ki smo je deležni po veri v Kristusa. V tej luči dobi največja zapoved in vse iz nje izhajajoče zapovedi nov, bogatejši smisel.