Nenavadni Božji služabniki

Vir slike: Wikipedia

GOSPOD, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. 16 Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni GOSPODOV srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja. 

 (2Krn 36,15.16)

Kot sem že zadnjič zapisal, je bil Jošíja zadnji judovski kralj, ki je bil v celoti zvest Bogu in njegovi postavi. Toda njegovi nasledniki so nadaljevali z neslavnimi tradicijami tistih Jošijevih predhodnikov, ki so lazili za tujimi bogovi. Bog je svojemu ljudstvu pošiljal preroke, ki so opozarjali na posledice, a jih je le redkokdo poslušal. Prišel je čas, ko je Bog svoje ljudstvo prepustil babilonskemu kralju Nebukadnezarju. 

 Tedaj je pripeljal nadnje kralja Kaldejcev in ta je v hiši njihovega svetišča z mečem pobil njihove mladeniče. Prizanesel ni ne mladeniču ne mladenki, ne staremu ne sivolasemu; vse mu je dal v roke. 18 Tudi vse posode Božje hiše, velike in majhne, zaklade GOSPODOVE hiše ter zaklade kralja in njegovih velikašev, vse je spravil v Babilon. 19 Zažgali so Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. 20 Kar jih je preostalo meču, je odpeljal v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva.           (2Krn 36, 17-20a)

Ko je ljudstvo odpadlo od Boga, ga je Bog predal v roke tujcem.  Bog kot tak ne potrebuje templja, tempeljskega posodja, ceremonij, če je vse bogoslužje v bistvu pokvarjeno. Nobeno zanašanje na religijo, obrede in navade ni pomagalo. Nebukadnezar je bil, ne da bi se zavedal, Božji služabnik, ki je na Božjem ljudstvu opravil določeno  delo. Sedemdesetletno babilonsko suženjstvo je namreč prečistilo starozavezno cerkev in jo vrnilo na Jahvejevo pot.

Velik del današnje cerkve je v podobnem stanju, kot je bila njena starozavezna prednica v času pred babilonskim suženjstvom. Namesto da bi svetu prinašala postavo, kot ogledalo, v katerem bi videl svoj pravi obraz in evangelij milosti, ki prinaša odrešenje,  je začela ravnati po navadah sveta okoli sebe, podobno kot  je starozavezna cerkev delala po navadi in običaju narodov okrog sebe.  A Božja beseda  nas opominja: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Toda, ko začne udarjati Božja šiba, pade vsevprek in po vseh, brez razlike. Vsi smo namreč soodgovorni za tako dogajanje. Tega se je zelo zavedal pravični Daniel, ko je  v babilonskem suženjstvu molil takole:

"Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se in odstopili od tvojih zapovedi in od tvojih sodb. 6 Nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim knezom, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele." (Dan 9,5.6)

Daniel ni bil udeležen v grehih, ki jih je navedel v svoji molitvi, a je bil del Božjega ljudstva.  Ni molil na način: "Poglej, kako je grešilo to hudobno in  brezbožno  ljudstvo, odstopilo je od tvojih zapovedi, ni poslušalo prerokov..."   Ne, Daniel se je poistovetil s tem ljudstvom, ko je  zanj molil. Rekel je: "Mi smo grešili. Mi smo krivično ravnali."  Tudi Daniel je bil izgnan v Babilon, čeprav se  ni udeleževal malikovalskih šeg in navad. Tudi nanj je padla kazen, in je priznaval grehe ljudstva kot svoje grehe. 

Rešitev za Božje ljudstvo je prišla po sedemdesetih letih. 

"V prvem letu perzijskega kralja Kira je GOSPOD – da se je izpolnila GOSPODOVA beseda v Jeremijevih ustih – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: 23 "Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal GOSPOD, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji."  (2Krn 36,22-23a)

Bog si je skozi zgodovino izbiral za svoje služabnike prav čudne patrone. V našem primeru si je najprej izbral Kaldejca Nebukadnezarja, v drugem pa perzijskega kralja Kira.  Nebukadnezar je dal porušiti jeruzalemski tempelj, Kir pa ga je dal ponovno zgraditi. 

Tako govori GOSPOD svojemu maziljencu Kiru[...] Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. (Iz 45.1a.4) 

Bog je torej že v naprej izbral Kira, da bi po njem rešil svoje ljudstvo sužnosti.  Čeprav Perzijec ni poznal Jahveja, ga le-ta  v prerokbi označuje kot maziljenca.  Za razliko od zasužnjevalca in rušitelja Nebukadnezarja, je dobil Kir vlogo osvoboditelja in graditelja.

Kir je na nek način predpodoba Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Maziljenca.  Kot je poganski kralj  Kir osvobodil Božje ljudstvo telesne sužnosti, tako je Gospod Jezus Kristus odrešil svoje ljudstvo, ki se sestoji tako iz Judov kot poganov, duhovne sužnosti.  Kir je dal obnoviti jeruzalemski tempelj, enako je Jezus Kristus s svojim vstajenjem v treh dneh znova postavil tempelj svojega telesa (cf. Jn 2,18-22)  Med njima pa obstajajo tudi pomembne razlike. Kir je nevede spolnjeval Božjo voljo, Kristus je vede izpolnil vso Božjo voljo. Kir je bil vladar pomembne velesile, Kristusu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (cf. Mt 28,18). Glavna razlika pa je v tem, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.  Česa takega ni zmožen izvršiti noben smrtnik. In še nekaj: po veri v Jezusa Kristusa se daje večno življenje vsem, ki vanj dejansko verujejo. Bogu hvala za to milost!