Odpad in rešitev

 Rekel sem jim: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: 21 Povej Izraelovi hiši: Tako govori Gospod BOG: Glejte, oskrunil bom svoje svetišče, ponos vaše moči, radost vaših oči in hrepenenje vaše duše. Vaši sinovi in vaše hčere, ki ste jih morali zapustiti, bodo padli pod mečem. 22 Tedaj boste storili, kakor sem storil jaz: ne boste si zakrivali brade ne jedli kruha sosedov. 23 Svoja pokrivala boste imeli na glavah in obuvala na nogah, ne boste žalovali ne jokali, temveč boste propadali zaradi svojih krivd in stokali drug pred drugim. 24 Ezekiel vam bo za znamenje, kajti vse, kar je storil, boste storili tudi vi, ko pride to. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod BOG."    

 (Ez 24,20-24)

Prerok Ezekiel je izhajal iz duhovniške družine.  Ko so leta 597 pr. Kr. Babilonci zavzeli Jeruzalem, so odpeljali v svojo deželo kralja Jojahina in kakih deset tisoč Judov, med katerimi je bil tudi mladi Ezekiel. Babilonci so postavili na prestol njegovega strica  Sedekija.  Ker se je le-ta uprl Babiloncem, je babilonska vojska odkorakala proti Jeruzalemu in ga znova obkolila. Iz tistega časa je tudi zgornji odlomek (januar 588 pr. Kr.).

V prvem delu 24. poglavja (vv. 1-14) je Bog razodel Ezekielu usodo Jeruzalema, na začetku drugega dela (vv. 16-18)  pa mu je dal navodila, kako naj ravna ob ženini smrti: "Sin človekov, glej, z nenadnim udarcem ti bom odvzel radost tvojih oči. A nikar ne žaluj, ne jokaj in ne pretakaj solz!  Tiho vzdihuj, a žalovanja za mrtvimi ne opravljaj! Nadeni si pokrivalo, natakni si obuvalo na noge, ne zakrivaj si brade in ne jej kruha sosedov.  Zjutraj sem še govoril ljudstvu, zvečer pa mi je umrla žena. Naslednje jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano."  Podobno, kot je pozneje Gospod Jezus Kristus govoril ljudstvu v prilikah, je Ezekiel deloval kot neke vrste "živa prilika". Njegovo ravnanje je zbujalo pozornost izgnancev, kar je potem lahko izkoristil za posredovanje preroške besede. V našem primeru je napovedal uničenje Jeruzalema, skupaj s templjem.  Oskrunjenje in uničenje templja se je zdelo starozavezni cerkvi nekaj najbolj nemogočega.  Toda Bog ni bil tisti, ki je prvi oskrunil svoje svetišče.  V  Ez 8 beremo, da je ljudstvo, ki bi moralo biti sveto Božje ljudstvo,  sámo oskrunilo tempelj s svojim malikovanjem.  Po drugi strani Bog ne potrebuje nikakršnega  templja, potrebovalo ga je njegovo ljudstvo, saj je bil tam Bog prisoten na poseben način. Toda ta posebna Božja prisotnost je zapustila tempelj (cf. Ez 10,18 ss.) in Jeruzalem (cf. ib. 11,22 ss.).  Bog pa ni po preroku napovedal le oskrunjenje templja, ampak tudi poboj sinov in hčera, ki so ostali v Jeruzalemu in niso šli skupaj s starši v izgnanstvo. 

Kadar cerkev zapusti Boga, zapusti Bog svojo cerkev. Danes je velik del nekdaj cvetoče cerkve v Evropi, Severni Ameriki in v drugih razvitih in vsega sitih (res vsega?) delih sveta v stanju odpada od vere. Gre za denominacije, ki so sklenile pakt s svetom in ravnajo v skladu s posvetnjaško filozofijo, ne pa z Božjo besedo.  Pozabljajo na razodeto besedo, ki pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)  Njihova žetev se je že začela. Ljudje jih množično zapuščajo, tako da so denominacije prisiljene prodajati cerkvene zgradbe. Toda Bog ves čas vabi svoje ljudstvo.  Po preroku Joelu mu je spregovoril takole:  "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega. " (Jl 2,13)  Ta poziv velja tudi sodobni cerkvi. V starih časih so ljudje v znamenje kesanja pretrgali oblačila. Toda ta zunanji znak je premalo. Bog zahteva dejansko spremembo, ki pa jo lahko izvede le on.  To je navidez nemogoče. Toda, kadar Bog rešuje, tedaj dejansko rešuje.

Bog    danes vabi ljudi vseh prepričanj, iz vseh ras, narodov in jezikov, k spreobrnjenju od njihovih grešnih poti in v svoje občestvo ter v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom.  Ta je umrl zaradi naših grehov in vstal zavoljo našega opravičenja. Kdor resnično veruje vanj, je že tukaj in zdaj  deležen večnega življenja. Ali veruješ vanj?