Boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"

Ne bahaj se pred kraljem,

ne postavljaj se na mesto veljakov.

7 Kajti boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"

kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim,

ki so ga videle tvoje oči.

                                                  (Prg 25,6.7)  

Zgornji pregovor je, ne glede na to, da so danes kralji že bolj redek pojav kot kočevski medvedje, še vedno veljaven. Prav je, da  se znamo pravilno oceniti, in da zasedemo mesto, ki nam pripada. Nekaj podobnega je povedal Jezus, ko je  na nekem obedu opazil, kako so se gostje prerivali za imenitnejše sedeže:

"Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, 9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."  (Lk 6,8-11)

Zgornje besede so za "sodobnega človeka" pohujšljive, kajti danes nas različni priročniki za "duhovni" razvoj in samopomoč učijo, da se moramo samouresničevati, da imamo take in drugačne pravice, pravijo nam: "Bodi zvezda," skratka, učijo nas narcizma in egoizma. V nobeni knjigarni pa še nisem videl priročnika, ki bi nas učil ponižnosti. O ponižnosti ima danes svet zelo slabo mnenje. Za to je v veliki meri kriva napačna predstava o tem, kaj naj bi bila ponižnost. Nietzsche si je to stvar predstavljal takole: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  Benito Mussolini, ki mu Nietzschejeva filozofija ni bila tuja, je rekel: "Boljše je živeti en dan kot lev, kakor vse življenje životariti kot ovca."  Ne vemo, kaj bi rekel, če bi se videl, kako po smrti visi obešen za noge na  bencinski črpalki na Piazzale Loreto v Milanu. 

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej. 

Jezus Kristus, se je navkljub temu, da je posedoval Božjo naravo, globoko ponižal, vse do smrti na križu. Zato je nebeški Oče postavil njegovo ime čez vsa imena (cf. Flp 2,6-9).  Nam se ne bo treba nikoli tako ponižati, ker je kaj takega nemogoče, saj smo samo človeška bitja. Obstaja verjetnost, da bomo imeli s tem težave, ker smo tudi v tem pogledu nepopolni. Pri tem se moramo zavedati, da nas ne rešuje ponižnost, ampak Kristus, ki je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.  Kakor je njegova pravičnost po veri naša pravičnost, tako je njegova ponižnost tudi naša ponižnost.

____________________________________________

 *Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.