30. november 2014

Kako se je spremenil moj svet

Svet se je od mojih malo mlajših let popolnoma spremenil. Skoraj si upam reči, da se je obrnil na glavo. Še trideset let nazaj, torej leta 1984, so bile vse stvari videti dokaj predvidljive, bila sta dva bloka, v zahodnem bloku je imel glavno besedo Ronald Reagan, igralec med politiki, Sovjetska zveza pa je v tistem letu po malo več kot  letu dni spet zamenjala voditelja: namesto umrlega Andropova so dobili Černjenka, ki je potem plesal eno samo poletje in zimo, nakar ga je naslednje pomlad odnesla odjuga.  Gerontokracija na čelu vzhodne velesile je bila neke vrste jamstvo zacementiranosti režima, ki je bil menda naravnan proti svetli bodočnosti. 

Ronald Reagan je ob obisku meje med Korejama  svojim vojakom razlagal, da "mi" na tej strani (južni) verujemo v Boga, medtem ko "oni" tam čez (severni) ne verujejo. Njegov najznamenitejši epitet za svet Sovjetske zveze  pa je bil "imperij zla".  Kakorkoli,  zunanji opazovalci nismo mogli predvideti stvari, ki so sledile. Nekaj let poprej je bilo sicer nekaj težav na Poljskem, a problem je rešil general Wojciech Jaruzelski, ki je svojo domovino spet trdneje povezal z mamico Moskvo. Večji problem je predstavljala vojna v Afganistanu, ki si ga je poskušala podrediti prva socialistična država sveta. Znotraj tega problema pa se je kuhal še en problem, to je bila podpora Združenih držav afganistanskim upornikom, ki so bili islamistično naravnani. Islamisti šiitskega tipa so nekaj let poprej zavladali v Iranu, kar ni bilo ravno preveč spodbudno. In še bi lahko našteval. Potem pa se je zgodilo...

V letih 1989 do 1991 so kot domine popadali socialistični režimi v Evropi in začela se je era splošne demokratizacije. V nekdanjem "imperiju zla" so znova ustoličili pravoslavje, cerkve so se v vzhodni Evropi bolj ali manj vrnile na  pozicije, kakršne so bile značilne za demokratični svet.  Istočasno pa je začel svoj pohod islam.

 V mnogih muslimanskih državah so vladali sekularni režimi, ki so se šli neke vrste socializem. Te države so bile naslonjene na Sovjetsko zvezo, niso pa si, za razliko od svoje velike prijateljice, upale zatirati islama. Dopuščale so tudi, nekatere bolj, druge manj, svobodo drugih veroizpovedi. Zlom Sovjetske zveze in še nekateri drugi faktorji korupcija, nasilje itn.)  so ljudi v teh državah odvrnile od sekularnih ideologij, kot je socializem. Zrasla so  islamistična gibanja, ki so postala na globalnem nivoju zelo nepredvidljiva. Nekatere od teh skupin so vzredile ZDA v svojem boju proti "imperiju zla" (Al-Kaeda, afganistanski talibani). Razočarani  potomci muslimanskih priseljencev na razvitem zahodu postajajo goreči muslimani, mnogi med njimi se vključujejo v teroristične skupine. Zahod se ob tem obnaša kot kokoš brez glave. 

Tisti svet, o katerem je svoje dni govoril predsednik Reagan, da veruje v Boga, je bil že tedaj močno sekulariziran. Sedaj je še bolj. Cerkve so postale posvetnjaške in prenašalke posvetnih vrednot. S tem, ko se v nasprotju s Pavlovim svarilom prilagajajo ideologiji tega sveta (cf. Rim 12,2), postajajo irelevantne. Kdo še potrebuje cerkev, ki govori isto, kot večina oblikovalcev javnega mnenja? Na zahodu je danes  "smrtni greh" reči, da je homoseksualnost greh.  celo na uradnem nivoju  se je  zgodilo Nietzschejevo prevrednotenje vseh vrednot. Ko je bilo treba konkretno zaščititi manjšine v tako imenovani "islamski državi", pa  je postal zahod zelo mlačen. Proženje protirežimskih revolucij v arabskem svetu, ne glede na to, kakšni so bili ti režimi, je sprožilo  kaos, kar je mnogokje še slabše kot je bilo prejšnje stanje. 

Na drugi strani imamo nekdanji "imperij zla",  kjer homoseksualcem niso naklonjeni, so pa zato naklonjeni cerkvi. Predsednik Putin hodi na liturgije, poljublja ikone, prižiga sveče in prejema blagoslov svjatejšega patriarha. Mnogi naši domači levičarji, ki sicer prezirajo krščanstvo in so zelo naklonjeni tako imenovanim manjšinam,  zagovarjajo Putina in njegovo politiko in to kljub temu, da Rusija ni naklonjena homoseksualcem ter da Putin nastopa kot zagovornik tradicionalnih družinskih vrednot, nekateri ruski homoseksualci pa celo prosijo za  azil v ZDA (VIR>>>)!    Rusija se v zadnjem času pojavlja tudi v vlogi možne zaščitnice krščanskega življa na Bližnjem Vzhodu, kolikor ga je še  tam ostalo. Putinov odnos do družine in religije vzbuja tudi občudovanje v vrstah  ameriških tradicionalističnih  krogov.  Kdo bi si kaj takega drznil misliti pred tridesetimi leti?

Potem je tu še Kitajska, država, v kateri je bilo danes na nedeljskem bogoslužju več ljudi, kot v vseh evropskih cerkvah skupaj. Tudi česa takega si pred 30 leti nisem upal predstavljati.

Pa naj še kdo reče, da se svet ni spremenil! Kar je bilo zgoraj, je spodaj in obratno. Stvari torej še utegnejo biti zanimive. Jaz pa zaključujem z besedami preroka Habakuka, ki se je veselil v GOSPODU, ne glede na okoliščine, ki so ga obdajale:
"Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve."    (Hab 3,17.18)  

Ni komentarjev: