Mené tekél

Rembrandt: Belšacárjeva gostija. Vir: Wikipedia

Ta zapis je nastal na temelju 5. poglavja Danielove knjige. V njem je Daniel razložil babilonskemu  kralju Belšacárju pomen skrivnostnega pisanja, ki se je pojavilo na zidu kraljeve palače v Babilonu. Odlomek pa seveda pripoveduje  tudi o vzrokih tega preroškega pisanja in o njegovi izpolnitvi.

Vse skupaj se je začelo z razkošno gostijo, ki jo je pripravil kralj Belšacár svojim velikašem, in se je je udeležilo nekaj tisoč ljudi. Take gostije niso bile v Babilonu nobena izjema, izjemno pri tej požrtiji je bilo to, da je dal kralj, ko je bil že pijan,  prinesti iz zakladnice zlato in srebrno posodje, ki ga je v jeruzalemskem templju zaplenil kralj Nebukadnezar (cf. Dan 5,2). Iz teh posod so nato kralj, njegove žene in velikaši pili vino in nazdravljali svojim malikom (cf. ib. vv. 3-4). Nenadoma pa se je na zidu kraljeve palače pojavila nekakšna roka in začela pisati po steni. Kralj se je močno prestrašil prikazni: "Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo." (Dan 5,6) Poklicati je dal vse mogoče strokovnjake za kultne in okultne zadeve, da bi mu razložili pomen pisanja, a vse zaman. Nazadnje je na predlog kraljice matere poklical učenega judovskega pregnanca  Daniela, da mu razloži pomen zapisanega (cf. ibid. vv. 10-13). Daniel je  pojasnil kralju, da sta razlog za to pisanje kraljeva domišljavost in bogokletno ravnanje s svetimi predmeti, namenjenimi čaščenju Boga Najvišjega, ne pa babilonskih malikov. Njegovo ravnanje je primerjal z ravnanjem Belšacárjevega mogočnega predhodnika Nebukadnezarja, ki se je ob neki priložnosti ponižal po svoji predrzni prevzetnosti: 

Tudi ti, njegov sin Belšacár, nisi ohranil v ponižnosti svojega srca, čeprav si vse to vedel, 23 ampak si se vzdignil proti Gospodu nebes. Posode iz njegove hiše si dal prinesti predse in si pil iz njih vino, ti, tvoji velikaši, tvoje žene in tvoje stranske žene. Slavil si bogove iz srebra in zlata, brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in nimajo razuma. Nisi pa častil Boga, v čigar roki je tvoj življenjski dih in vse tvoje poti.  (Dan 5,22-23)

Belšacár je v bistvu poznal Božjo voljo, zaradi česar je bil  neopravičljiv svojem neumnem dejanju. Zato so sledile posledice:

To pa je pisanje, ki je bilo napisano: mené, mené, tekél, uparsín. 26 To pa je pomen besed:  mené: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; 27 tekél: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; 28 perés: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem. (ibid. vv. 25-28)

Še isto noč je bil kralj Belšacár  umorjen, Babilon pa so zavzeli Perzijci (cf. Dan 5,30. 6,1).

Arogantnost babilonskega kralja Belšacárja ni pravzaprav po svoje nič posebnega. Ker je bil kralj velike države, je zganjal aroganco v velikem merilu, medtem ko to isto reč ljudje na nižjih ravneh počnejo v manjšem merilu.  Apostol Pavel je nekoč zapisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Na drugem mestu pa pravi:  "Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,21.32)  Belšacár je le eden od številnih posameznikov, ki so želi sadove svoje nespameti. Bil je le eden od tistih, ki so vedeli za Božjo voljo, a so ravnali v nasprotju z njo. Danes obstajajo celo "krščanski" teologi in "cerkveni dostojanstveniki", ki pritrjujejo tistim, ki počenjajo stvari, za katere pravi apostol, da so vredne smrti!  Toda, kot pravi Pavel: Bog se ne da zasmehovati. To je možno početi nekaj časa, morda tudi zelo dolgo časa, toda na koncu pride žetev. 

Če smo pošteni, moramo priznati, da ni med človeškimi otroki nikogar, ki bi se lahko pohvalil s popolnostjo pred Bogom, o katerem je pisano, da se ne da zasmehovati.  Vsi smo dedno okuženi z grehom prvega človeka. Zato pravi Pavel: "Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto." (Rim 2,1)  Ljudje smo zelo prizadevni, ko je treba soditi drugim, čeprav počnemo v pomanjšanem merilu isto, kar delajo drugi, ki imajo  možnost, da to isto počnejo v večjem merilu. Farizejstvo ni le stvar zgodovine, ampak tudi sedanjosti.  Božji mené tekél tudi ni le stvar nekega davno umorjenega babilonskega kralja, ampak je zelo aktualen še danes. 

Stvari pa niso povsem črne, kajti Bog je po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil izhod iz navidezne peklenske brezizhodnosti. Bog je poslal svojega Sina, da se je učlovečil ter s svojo popolno poslušnostjo namesto nas izpolnil vse zahteve Božje postave. S svojo smrtjo na križu je poplačal ves naš dolg za grehe in tistim, ki vanj verujejo odprl vrata večnega življenja.  Sam Jezus je rekel: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,39.40)  Tistemu, ki se naslanja na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno popolno delo, ne grozi več noben mené tekél. Za takega veljajo Jezusove besede:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje."  (Jn 5,24) 

Naj Bog v svoji milosti vsem podari  to vero!