Bolj tradicionalno usmerjeni rimski krogi, zlasti tisti, ki jim je pri srcu latinska maša po misalu Janeza XXIII. iz leta 1962, so se znašli v nezavidljivi poziciji. Škofovska sinoda v Rimu, na kateri so si liberalnejši krogi v cerkvenih vrhovih prizadevali, da bi cerkev do določene mere spremenila tradicionalne poglede na spolno moralo, je še posebej pretresla to kategorijo rimskih vernikov. Ti so se doslej v svoji zvestobi rimskemu škofu dokazovali kot skrajni ultramontanisti (podporniki papeštva), toda ta njihova ultramontanska navdušenost je, kot kažejo nekateri znaki, začela plahneti.
Ameriški tradicionalist Michael Voris, ustanovitelj in predsednik St. Michael's Media in izvršni producent Church Militant TV, je še malo nazaj govoril, da katoličanu rimskega škofa ni dovoljeno kritizirati. napad na papeža naj bi pomenil napad na cerkev (seveda rimsko). (Vir: >>) No, slovenski tradicionalisti so šli v zadnjem času korak dalje. Na njihovem blogu Ad Dominum so takole so ošvrknili svojega vrhovnega poglavarja:
Sodobni grešnik misli, da je pravo izkazovanje usmiljenja to, da tolerira ali celo ploska komurkoli in čemurkoli, kar kdo počne in oznanja, ker "kdo sem jaz, da bi sodil?" (Vir:>>)
Besede: "Kdo sem jaz, da bi sodil?" je namreč pred časom v zvezi s problematiko homoseksualcev izrekel sam njihov "sveti oče" Frančišek. V tem prispevku se ne spuščam v kritiko vsebine njihovega pisanja, saj gre morala, za katero se zavzemajo, popolnoma v kontekst principa Sola Scriptura, kateremu sem zavezan (glede te problematike jim moram priznati, da so se izkazali za boljše "solascripturiste" od premnogih protestantov). Bolj zanimivo se mi zdi nekaj drugega. Zanima me, kako gledajo na odnos med Biblijo, tradicijo in aktualnim cerkvenim učiteljstvom, s čimer seveda mislim predvsem njihovega papeža.
Rimski škof je po njihovi definiciji nezmotljiv, kadar ex cathedra razglasi kako novo versko dogmo ali "moralno resnico". Tradicija je v rimskem katolištvu zelo pomemben del "razodetja". Če protestanti pravimo, da je tradicija sprejemljiva, če in kolikor je v jasnem soglasju s Svetim pismom, trdijo oni z drugega brega, da je treba Sveto pismo razumeti v skladu s tradicijo, torej ravno obratno. Temu dodajajo še vlogo cerkvenega učiteljstva (zlasti papeža), ki naj bi bilo edino kompetentno za razlaganje stvari v zvezi z vero in moralo. Znana je tudi izjava Pija IX., ki jo je dal nekemu kardinalu, ko se je slednji v zvezi z nasprotovanjem razglasitvi dogme o papeški nezmotljivosti, skliceval na tradicijo: "Jaz sem Cerkev! Jaz sem tradicija!" Če bi bilo to tako, in če bi imel imel prav Voris, ko je rekel, da papeža ni dovoljeno kritizirati, so slovenski ultramontanski krogi šli s svojo izjavo zelo daleč. Poleg tega, če imata Pij IX. in Voris prav, kakšna je potem sploh še vloga tradicije? V tem primeru more papež tradicijo poljubno spreminjati (kar se v resnici že dolgo časa dogaja), ultramontanisti pa to mirno sprejemati.
Ena najpomembnejših opor tradicionalistov je kardinal ameriškega rodu Raymond Burke, ki je bil do nedavnega prefekt Vrhovnega tribunala apostolske signature. Na nedavni sinodi v Rimu je prišel v konflikt s "progresistično" strujo, nakar je bil odstavljen z mesta prefekta in bil imenovan za zaščitnika Suverenega malteškega reda, torej na nepomemben položaj, ki ga po navadi zasedajo starejši kardinali. Na to so se tradicionalisti že odzvali z negodovanjem. (Vir:>>) Glavnino puščic sicer formalno spuščajo na "liberalne" kroge okoli rimskega škofa, v resnici pa so namenjeni njemu osebno. Odstavitev in prestavitev Burka v resnici ni bilo delo Walterja Kasperja, ali koga drugega iz "progresističnih" krogov, ampak papeža. Tu so vrli ultramontanci spet na tankem ledu: ali ubogati "živo tradicijo" v osebi rimskega škofa ali ne.
Še bo zanimivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar