15. november 2014

Peter Orr: Kaj sedaj dela Jezus?

V Novi zavezi imamo presenetljivo veliko gradiva, ki govori o tem, kaj dela Jezus sedaj, sam pa se hočem osredotočiti na dve stvari, ki nam bosta pomagali premisliti o preteklih in prihodnjih vidikih našega odrešenja.

Jezus sedi na desnici svojega Očeta

Morda se zdi, da sedenje ni ravno kakšna posebej pomembna dejavnost. Le v koliko filmih glavni junak sedi skozi celotno predstavo? Toda eden od najpomembnejših vidikov, ki se nanašajo na Jezusovo trenutno aktivnost, je ravno njegovo sedenje. Dejstvo, da Jezus sedi, potrjuje dejstvo, da je njegovo delo odkupitve končano.

Bolj kot katerakoli druga knjiga je Pismo Hebrejcem tisto, ki nam pomaga to videti. V 10. poglavju tega pisma nam avtor govori, da je Jezus »sédel na Božjo desnico.« (v. 12), ker je »z eno samo daritvijo […] za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.«  Za razliko od ves čas zaposlenih duhovnikov  je nato Jezus sedel, kajti potrebna je bila le ena žrtev. Žrtev, ki jo je daroval Jezus, je bila njegova kri, ki je svoje prejemnike naredila popolne za vselej. Ni storil, in mu tudi ni treba narediti nič drugega, s čimer bi zagotovil našo odkupitev, zato je lahko sédel.

Ideja, da smo postali z Jezusovo enkratno daritvijo za vselej popolni, je močna. »Toda, ali ni res, da še vedno grešim in se moram spremeniti?«  Tako je! Toda z Božjega gledišča si zaradi Jezusove ene same žrtve »popoln« in ti nič ne manjka.  Glede na tvoj odnos z njim si dovršen. Ničesar, kar bi te spravilo z Bogom ni več treba narediti. Ničesar, kar bi poplačalo tvoj greh ni več treba storiti. Ničesar več ni treba narediti za pomiritev  Božje jeze. Kot kristjani se moramo neprenehoma spominjati križa, spominjati pa se moramo tudi tega, da Jezus sedi na Božji desnici, kajti ravno to dejstvo nas na vso moč  spominja na dejansko učinkovitost njegove smrti na križu, in da smo sedaj popolni v Božjih očeh.

Jezus za nas posreduje na Očetovi desnici

V 7. poglavju Pisma Hebrejcem primerja pisec Jezusa s starozaveznimi duhovniki. Bistvo te primerjave je, da so vsi starozavezni duhovniki pomrli, medtem ko Jezus živi na veke. To pomeni, da tudi njegovo duhovništvo ostaja na veke. Posledica tega je po piščevih besedah, da lahko Jezus »dokončno […] odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.« (v. 25)
25. vrstica nas lahko malce zmede. Ali nismo malo poprej rekli, da smo že bili »narejeni popolni«? Zakaj pravi pisec, da moramo biti »do skrajnosti« odrešeni? Kako se to tekoče delo sredništva ujema z mislijo, da je Jezus dovršil svoje delo in sedi na Božji desnici?

Najprej, ali že nismo odrešeni? Kot mlad kristjan sem pripadal cerkvi na Severnem Irskem. Vsak božič je nek starejši moški na veroučni božični zabavi igral Božička. Bil je zelo pobožen mož in zainteresiran za duhovno stanje otrok. Ko so mu jih dali v naročje, ni vprašal otrok, kaj si želijo za božič, ampak, ali so odrešeni. Vedno sem se  spraševal, če je kdo zaradi tega človeka zares postal kristjan, in če so lahko delili pričevanje, da jih je h Gospodu privedel Božiček. Menim, da bi morali oni o tem, kaj se je dejansko zgodilo, izvesti skrben teološki razmislek. Stvar je v tem, da je povsem legitimno, da nekoga vprašaš glede tega, kajti Nova zaveza govori, da smo že odrešeni (cf. Ef 2,8).

Kakorkoli že, toda Nova zaveza govori tudi o odrešenju kot o prihodnjem dogodku. V Pismu Hebrejcem 9,28 pravi avtor, da se bo Kristus »drugič […] prikazal […] v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.« Ta knjiga, Pismo Hebrejcem, ki toliko govori o Jezusovi edini daritvi za greh, s katero je dovršil svoje delo, pripoveduje o našem odrešenju tudi kot o prihodnem dogodku.

Ali ni to v nasprotju s tem, ko smo rekli, da nas je Jezusova smrt naredila popolne v Božjih očeh?  Ne, kajti kristjan živi v nenehnem zaupanju v Jezusa. Mi ne zaupamo vanj le enkrat samkrat za vselej.

 Jezus prosi za nas. Toda on ne posreduje za nas, da bi bili spravljeni z Bogom, ne posreduje za odpuščanje naših grehov, kajti njegovo delo na križu nam je že vse to priskrbelo. Ne, on prosi, da bi bili dokončno odrešeni, torej odrešeni do konca, in to  je nekaj, kar spada v prihodnost. Jezus prosi, da bi vztrajali na krščanski poti.

To pomeni, da Jezus prosi v nebesih enako, kot je prosil na zemlji. V Evangeliju po Luku 22,32 je Jezus molil za Petra, da ne bi njegova vera opešala. V 17. poglavju Evangelija po Janezu je molil, da bi bili njegovi učenci obvarovani Hudobnega (cf. Jn 17,15). Jezus torej moli za stanovitnost svojih učencev v veri.

V veliko spodbudo je imeti krščanskega prijatelja, ki moli za nas. Koliko več pomeni imeti Jezusa, ki moli za nas na Božji desnici!  Odgovor na to ni udobno sesti in gledati brzinomer. Odgovor je v tem, da po njem stopamo k Bogu (cf. Heb 7,25), vedoč da on ni le tisti, ki nas lahko spravi z Bogom, ampak tudi tisti, ki nam lahko zagotovi stanovitnost do konca.

Ko grešimo, se moramo zavedati, da Kristus sedi, da je torej njegovo delo dokončano in da sedi na Božji desnici.

Kadar se borimo na svoji poti  in pademo v skušnjavo, da bi odnehali, se moramo spomniti, da nekdo neprenehoma moli za nas. In ta nekdo ni kdorkoli, ampak od mrtvih vstali in povzdignjeni Gospod Jezus.

Jezus je tisti, ki nenehno prosi, da bi bili dokončno rešeni.


dr. Peter Orr je profesor Nove zaveze na Moore Collegeu v Sydneyu.




Poslovenil: Dizma

Ni komentarjev: