
Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.
14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.
(Ef 3,13-21)
Pismo Efežanom, iz katerega je vzet zgornji odlomek, je apostol Pavel napisal v zaporu, kar dokazujejo različna mesta v pismu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko povzročilo v efeški cerkvi negotovost in malodušje, zaradi česar je apostol prosil Boga, da bi dal efeškim kristjanom moč in spoznanje (v. 13). Kot je razvidno iz vsebine, apostol kljub zaporu ni delil malodušja z naslovniki pisma. Da je šlo res za nujno zadevo, je jasno iz Ef 3,14, kjer govori, da upogiba kolena pred nebeškim Očetom itn. Judje so namreč običajno molili stoje, kleče pa le, kadar so hoteli posebej izraziti ponižnost, oziroma, ko je šlo za kakšno nujno zadevo (cff. Ezr 9,5. Apd 7,59.60).
Ko Pavel govori o utrditvi v notranjem človeku (Ef 3,16), je pri tem mislil človeka, ki živi iz vere in po veri. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj pravi na drugem mestu: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak prosi apostol v molitvi, naj živi Kristus v srcih naslovnikov, kamor ne sodijo le Efežani, ampak posredno kristjani vseh časov, z vso svojo silno in dejavno močjo. Ljubezen je namreč naravna posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti.
Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Apostol Peter pravi, da smo kristjani živi kamni in kot taki sestavljamo duhovno stavbo, sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve (cff. 1Pt 2,5). Pri duhovništvu ne gre za posebno kasto, ampak smo tega deležni vsi Božji otroci.
Spoznanje Kristusove ljubezni (Ef 3,19) je naš poseben privilegij, ki na koncu vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo. Sam Bog pa zmore v nas ustvariti neskončno več, kot smo si mi sami zmožni predstavljati in prositi.
Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka in po njem oblikovali lastno molitev?