Job je v nasprotju z "evangelijem" prosperitete

Joyce Mayer pravi: "Če ubogaš Boga, se ti bo dobro godilo." Naše blagostanje na tem svetu naj bi bilo torej odvisno od naše poslušnosti. Pravični Job jo demantira, ko pravi: "Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka. Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo, moja koža se grbanči in razpada."  (Job 7,4.5) Oznanjevalci lažnivega evangelija prosperitete so krivi preroki. 

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Spodbuda iz ječe

Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, 4 in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse 5 zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. 6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. 7 Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. 8 Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. 9 Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

(Flp 1,3-11) 

Apostol Pavel je Pismo Filipljanom napisal iz zapora v Rimu. Lahko si predstavljamo, da so bile okoliščine, v katerih se je nahajal  vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati  s sodobnimi zapori v naši državi ali drugod po državah, kjer so upoštevane človekove pravice.

Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je apostol Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf.  1,7).  Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kakšen problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel v svojem pismu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja k boljšemu ravnanju. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj."  (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Današnji svet nam ponuja in vsiljuje kot ljubezen ponaredke vseh vrst, celo zastrupljanje bolnih, starih in nemočnih. Pravijo, da je to napredno, mi pa smo menda nazadnjaški, ker da se držimo nekih pravil iz knjige iz bronaste dobe. Pri tem seveda nočejo vedeti, da so se takšne in podobne "napredne" stvari dogajale že v predkrščanskih kulturah, tudi v bronasti dobi. 

Ker je Bog toliko storil za nas, je logična posledica, da tudi mi   izkazujemo  ljubezen do bratov in sester v Kristusu. To vsekakor ni vedno lahko, saj smo vsi skupaj v bistvu še vedno grešniki, toda Bog je večji od naših ovir, problemov in grehov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, in ravno zato  je molil za Filipljane ter jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo in molimo za brate in sestre v njihovih potrebah, stiskah in težavah.

Hrana vere

Preizkušnje, težave in občasni porazi, vse to je hrana za vero. 

~ George Müller

Dvomite, da vas ima Bog rad?

V luči križa je največja žalitev, s  katero lahko  razžalite Boga, dvom v njegovo ljubezen do vas. 

~ J. C. Ryle

Zakaj hrumijo narodi? (Ps 2,1)

Predstavljajte si, da se razburjate zaradi nekoga, ki trdi, da je Bog,  v katerega ne verjamete, rekel v knjigi, ki je ne berete, da boste prišli, v kolikor se ne spreobrnete od svojega greha, za katerega se ne menite, na kraj, za katerega mislite, da ne obstaja. 

~ Ben Davis

Da ne bi preveč pričakovali...

Kristusovi učenci ne morejo  pričakovati  od sveta lepše obravnave, kot je je bil deležen njihov Učitelj. 

~ Matthew Henry

 

Ali se spomnite...

Ali se spomnite, kdaj je Savel sprejel Jezusa v svoje srce?  Tudi jaz se ne spominjam. 

Avtor:  N. N. 

Res, kaj pomaga?

Kaj pomaga cerkvi, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? 

~ Magnus Persson