Ponižanje in pogum

Naši grehi nas morajo ponižati, toda ne smejo nam vzeti pogum, da pridemo h Kristusu. 

~ Thomas Watson

Novo življenje

Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. 4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. 

8 Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.  (Tit 3,3-8)

Apostol Pavel nam v pričujočem odlomku predstavlja kontrast med starim in novim življenjem, v sredini našega navedka pa navaja vzrok za ta kontrast. 

Vrstica Tit 3,3 je nazoren prikaz življenja brez Kristusa. To je tisto, čemur pravimo popolna pokvarjenost človeka (cf. Ef 2,1-3). Ta izraz, ki spravlja humaniste vseh vrst ob živce, ne pomeni pokvarjenosti v količinskem, ampak v kvalitativnem smislu. Človek brez Boga je čisto zadosti grešen, da si ne zasluži drugega kot večno pogubljenje, ker je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 1,30).  

Toda, česar ne zmore človek v svoji naravni moči, zmore Bog v svoji milosti in ljubezni. On ne rešuje ljudi zaradi njihove, ampak zaradi svoje dobrote, torej po svoji dobroti in usmiljenju. Odrešenje je iz milosti in po milosti, nikoli in nikdar po naših delih in zaslugah (cf. Ef 2,8.9).  Kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu, ki ju omenja v Tit 3,5 pomeni duhovno očiščenje, čigar znamenje in pečat je zakrament krsta (cf. 1Kor 6,11. Ef 5,26).  Prerojenje je novo življenje, ki se začne, ko začne neka oseba verovati v Kristusa (cf. Jn 3,3-5. 1Pt 1,3. 1Pt 1.23), prenovitev pa je tesno povezana s prerojenjem in predstavlja popolno spremembo posameznikovega življenja, ki nastopi s prerojenjem. Vse to pa je delo Svetega Duha, ki deluje v posameznem človeku.

 Kar sem napisal, je videti zelo idealno, prelepo, da bi bilo res, saj vendar vemo iz vsakdanjega življenja, da življenje kristjanov v resnici ni tako brezmadežno. Dejstvo je, da je kristjan opravičen pred Bogom (cf. Tit 3,7). Biti opravičen ne pomeni, da bi po novem posedoval nekakšno inherentno pravičnost, ampak, da je razglašen za opravičenega.  Ker je razglašen za pravičnega, je torej logično, da si prizadeva živeti v luči te opravičenosti. Mi nismo Božji otroci po naravi, ampak smo posvojeni Božji otroci. Predstavljajte si, da ste posvojeni v neko kraljevsko družino. V tem primeru vaše življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo poprej. Morda nam kakšno opravilo ne bo šlo najbolje od rok, toda še vedno bomo del te družine. Isto, toda  v še večji meri  velja za družino Božjih otrok. 

V Tit 3,8 spomni  Pavel Tita, naj spodbuja verne k opravljanju dobrih del, kajti to je dobro in koristno ljudem.  Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, potrebuje jih naš bližnji."  Dobra dela  niso razlog za kristjanovo opravičenje, so pa njegov pokazatelj. So del našega novega življenja v Kristusu in  pokazatelj naše opravičenosti. 

Resnica učlovečenja

 Bolj ko to premišljuješ, bolj osupljivo postaja. Nič v domišljiji ni tako fantastično, kot je resnica učlovečenja.

 

~ J. I. Packer

Drugi dan božičnih praznikov - štefanovo

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.  

(Apd 7,55-60)

 

Ko je cerkev sestavljala bogoslužni koledar, je to očitno delala zelo premišljeno. Če smo kristjani na praznik Gospodovega rojstva kar malo evforični  ob božični idili, se naslednjega dne znajdemo v kruti realnosti, kot jo je napovedal naš Gospod: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Na ta dan se namreč spominjamo prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana. 

Ko sem na FB strani, ki tudi nosi ime Reformirana stran, objavil nek Trubarjev citat, mi je nekdo, ki samemu sebi pravi Groznji Grof, nanj podal naslednjo pripombo (citiram tako, kot piše): "In ta Jezus in ta bog sta dovolila RKC njegovo šikaniranje." Podton tega je pač bil, da bi Bog, če res obstaja, moral Trubarja obvarovati pred šikaniranjem. Mnogim je težko dopovedati, da takšno in drugačno šikaniranje ali preganjanje ni dokaz za neobstoj Boga, saj je sam Jezus svojim učencem napovedal preganjanja in to celo hujša, kot jih je bil deležen naš reformator. Konec koncev je šel sam Jezus skozi mučeniško smrt. 

Prvi po Jezusu, ki je zaradi našega Gospoda in evangelija izgubil življenje in ga rešil ter ohranil za večnost v Božjem kraljestvu, je sv. Štefan, eden od prvih sedmih diakonov jeruzalemske cerkve (cf. Apd 6,1-6). Križa si nihče ne želi, celo naš Gospod je v Getsemanskem vrtu trepetal pred njim. Toda križ je  del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  O tem danes veliko beremo in slišimo, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. O tej zadevi je v začetku tega meseca  potekal tudi tematski dogodek v Evropskem parlamentu.    Večinski mediji pretežno molčijo, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, so tudi drugi preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.

Imajo pa Božja pota to lastnost, da so drugačna od naših, zato pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami. Štefanovemu umoru je prisostvoval neki Savel, ki je storilcem služil kot garderober (cf. Apd 7,58) in je odobraval njihov zločin, nakar se je hlastno lotil zatiranja jeruzalemske cerkve (cff. Apd 8,1.3). Ker pa je imel Bog z njim diametralno drugačne načrte, je postal taisti Savel ali Pavel eden največjih oznanjevalcev evangelija. 

Jezus svojim učencem ni obljubil najboljšega življenja tukaj in zdaj, jim pa zagotavlja delež v Božjem kraljestvu. Na svet je prišel zato, da bi nas spravil z Bogom. "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja  je prišel iz nebes in se utelesil" (Nikejska veroizpoved) in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu.S svojo smrtjo na križu nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. 

Praznično voščilo

 

Ob prazniku Gospodovega rojstva

1. poglavje  Pisma Hebrejcem služi, skladno s  tradicionalnim lekcionarjem, kot novozavezno berilo za  glavno božično bogoslužje. 

Božič je zelo prijeten in prijazen praznik, ki ga imajo ljudje na splošno zelo radi, celo rajši od velike noči, ki velja za največji krščanski praznik. Razlog za to je, da se na ta dan spominjamo rojstva Otroka, otroci pa pri ljudeh zelo radi zbujajo čisto posebna čustva. Jezus, nemočni otrok v jaslih, kot ga opisuje evangelist Luka, je nadvse simpatična oseba, saj deluje tako zelo nemočno, ljudje pa imajo radi nemočnega in prisrčnega Jezuščka. Ampak to je le delček zgodbe o Jezusu, ki še zdaleč ni najbolj pomemben. O Jezusovem otroštvu nam poleg Luka nekaj malega pove  le še evangelist Matej, Marko in Janez pa se s tem obdobjem ne ukvarjata. 

Naš Bog ni neko molčeče božanstvo, ampak je Bog Besede: Bog, ki je najprej govoril po prerokih, nato pa še po svojem edinem Sinu - Besedi (cf. Heb 1,1.2. Jn 1,1-14). Bog ni le govoril po Besedi - Kristusu, ampak je po njej/njem in z njo/njim  tudi ustvarjal.  Svetopisemski Jezus ni prav nič v skladu z našimi predstavami o sladkem Jezuščku. On še zdaleč ni neko nemočno detece:  "On je odsvit njegovega (t. j. Očetovega; op. Dizma) veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse."  (Heb 1,3a) 

On je višji od angelov: "Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:

Ti si moj sin,

danes sem te rodil?

In spet:

Jaz mu bom oče

in on mi bo sin." (Heb 1,5. Cf. Ps 2,7; 1Krn 17,13) 

Malo naprej pa govori o Sinu:

"Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke,

žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.

  Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost,

zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil

z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike." (Heb 1,8.9. Cf. Ps 45,7.8) 

Vsi deli, citirani v kurzivi, so citati iz starozaveznih spisov! Jezus Kristus je po Očetovi volji  Vladar vesoljstva. Jezus - nemočni otrok, ki se je rodil hlevu,  se zdi svetu simpatičen, Jezus Kristus - Vladar vesoljstva nikakor. Že Herodu ni bila nič kaj všeč ideja, da bi se pojavil kakšen konkurent v obliki novorojenega Kralja, ki so ga napovedali starozavezni preroki (cf. Mt 2). To ni bilo všeč niti rimskim oblastnikom. Da, celo večini judovskega ljudstva ne. Janez pravi  glede nesprejetja  Božje Besede s strani Božjega ljudstva naslednje: "V svojo lastnino je prišla (namreč Beseda, Kristus kot Logos, op. Diz.), toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,11) Na koncu so ga celo obtožili uzurpatorstva, saj niso razumeli, za kakšne vrste kralja gre. 

Da bi lahko to razumeli je potrebno nekaj več kot golo branje ali poslušanje, potrebno je novo rojstvo, oziroma rojstvo, ki je od zgoraj. Tega so deležni samo tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12) Tega se ne da izsiliti, ker je to Božji milostni dar (cf. Ef 2,4 ss.).  Apostol Pavel je napisal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) S tem je kratko in jedrnato razložil namen in pomen Kristusovega prihoda na svet. Na svet je prišel kot nemočen otrok in nekaj več kot trideset let hodil po zemlji, nato pa se je vrnil k Očetu: "Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 1,3b) 

Kralji, cesarji, knezi in predsedniki tega sveta prihajajo in odhajajo. Države nastajajo in propadajo. Pojavljajo se in izginjajo različne družbene in ekonomske ureditve. Božje kraljestvo pa nikoli ne preneha: "Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod." (Dan 3,33b) Pripadnost ali nepripadnost temu kraljestvu je usodnega pomena za vse ljudi, kajti On, ki se je pred približno 2025 leti rodil kot nemočen otrok, pride nekega dne sodit živim in mrtvim. Hvala Bogu, še vedno živimo v času, ki mu sv. Pavel pravi milostni čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ker je še vedno dan rešitve, izberite večno življenje, ki je na razpolago!

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva!

Eno je res pomembno

Če nimaš nobenih daril pod božičnim drevescem, Kristus pa je odrešil tvojo dušo, potem premoreš najrazkošnejše blagoslove, kar jih pozna svetovna zgodovina. 

~ Costi Hinn 

Vse stvari služijo Božjemu ljudstvu

Odrešenje je od Boga in zagotovo  bo dovršenovse do konca! Najsi vse temne sile norijo, besnijo in vstajajo zoper živega Boga in njegovega Maziljenca, mi temu navkljub vemo, da sta celo njihov bes in silovitost podložna Bogu ter  služita njegovemu suverenemu odrešenjskemu cilju.  Peklenska  vrata ne morejo premagati cerkve! Nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu!

~ Herman Hoeksema

Napuh

Napuh rad pleza kvišku, a ne kot Zahej, da bi videl Kristusa,  ampak da bi bil opažen. 

~ William Gurnall