27/06/2025

Potrpežljivost

Potrpežljivost pomeni živeti iz vere, da Bog določa vse, kar je v duhovno korist njegovih otrok.
~ J. I. Packer

26/06/2025

Neobhodni pogoj za poznavanje človeka

Človeka ni mogoče spoznati, nam reč prav spoznati zgolj z vedami, kakor so antropologija, psihologija in sociologija, čeprav so nam vse te vede poleg velikih zmot odkrile tudi marsikaj koristnega. V vsej njegovi globini ga lahko spoznamo le, če prej spoznamo Boga.
~ Vinko Ošlak

25/06/2025

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara štiriintrideset let. Poglejmo si, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo tako grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" 
 
Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tak sistem ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo prosto po Trubarju: "Vsem Slovencem in ostalim državljanom Slovenije želim milosti, usmiljenja in miru po našem Gospodu Jezusu Kristusu!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 


24/06/2025

Odpuščanje

Odpustiti drugim pomeni umreti:
- umreti našemu ranjenemu egu,
- umreti našemu maščevanju,
- umreti našemu sovraštvu,
- umreti sebi.
Zato je to tako težko.
zato je to tako nujno potrebno.

Bog umori, da bi oživil. 
Vodi nas v smrt, da bi nas 
dvignil v mir odpuščanja.
~ Chad Bird


23/06/2025

Jezus in prešuštnica

Ko je Jezus srečal žensko, zasačeno v prešuštvu (Jn 8), ji je sicer rekel: "Ne obsojam te," ni ji pa rekel: "Pojdi živi svojo resnico in bodi svoj pravi jaz," ampak: "Pojdi in ne greši več!"

Jezus ne pritrjuje ljudem v njihovem grehu, temveč  jih kliče k spreobrnjenju. 

~ Shane Pruitt

22/06/2025

Bratska ljubezen v cerkvi

Obravnavana perikopa je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21

V tem odlomku spodbuja apostol Janez   kristjane k pristni in dejavni medsebojni ljubezni. Tukaj seveda ni mišljena tista vrsta "ljubezni", o kateri govorijo politiki in svet na raznih paradah ponosa, kot temu pravijo. Gre za  bratsko ljubezen med kristjani, ki je  eno od zunanjih znamenj njihove  odrešenosti in novega rojstva.

Ta vrsta ljubezni ni  nekaj, kar bi zmogli mi sami proizvesti iz lastnih moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zadeva je torej takšna: Bog nas je prvi vzljubil in svojo ljubezen do nas izrazil ter dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Privoščila si ga je tudi visoko rangirana slovenska političarka, in sicer na način, kot da so vse ljubezni enake. To je tipična govorica današnjega sveta, v resnici pa je to laž. Tukaj ne gre za nikakršno erotično ljubezen ali sentimentalnost, ki jo mnogi zamenjujejo z ljubeznijo agapé, oziroma s krščansko ljubeznijo. Tisti, ki to vrstico jemljejo izven konteksta,  pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) Da je to res, dokazuje  evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju

Da smo res v Bogu, spoznavamo po Svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, kdor veruje vanj in kdor mu zaupa, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pa pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos, ki ga gojimo do  naših bratov in sester v Kristusu.

Zapoved ljubezni ni evangelij, ni dobra novica. Zapovedi sestavljajo in predstavljajo postavo, zakon. Evangeljsko sporočilo je tole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Bog nas ni vzljubil, ker bi bili tako dobri in popolni, da bi si to zaslužili. Kristus ni umrl za popolne, ampak za brezbožne (cf. Rim 5,6). Da, za brezbožne grešnike: "Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki."  (Rim 5,7.8)  Ko se zavemo, v kakšnem stanju smo bili, ko nas je Bog poklical v občestvo s seboj, potem tudi ljubezen do brata in sestre v Kristusu ni več nekaj tako težkega.  

21/06/2025

Najpredrznejša laž

Najpredrznejša laž med vsemi je tista, ko si ljudje govorijo:  "Ni mi treba biti zaskrbljen zaradi  Božje jeze, kajti moj Bog  je Bog ljubezni." Če tako mislite, potem je vaš bog malik.
~ R. C. Sproul

20/06/2025

Sodobni svet

Noben kristjan ne bi smel biti presenečen nad našim današnjim svetom. To bi moral pričakovati. 

-Martyn Lloyd-Jones

19/06/2025

Milost

Milost je tisto delovanje roke vsemogočnega Boga, ki ga nobena stvar ne more ovirati ali zadrževati. 
~ Pashazij Quesnel (k Mt 20,34)