Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 "Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu." 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: "Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: 'Jaz sem' in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,3-13)
Zgoraj opisani dogodek sodi v diskurz na Oljski gori, kamor se je po vroči debati s tempeljsko elito, ki je sledil Gospodovemu triumfalnemu vstopu v Jeruzalem in očiščenju templja, napotil Jezus s svojimi apostoli. Tisto, kar je zanimalo apostole, je bil pravzaprav čas porušenja jeruzalemskega templja, ki ga je Jezus napovedal v Mr 13,1-2, ko so zapuščali tempelj. Toda on se ni ustavil pri tej temi, ampak je svoj odgovor razširil na čas svojega drugega prihoda, kajti porušenje templja in strahote okoli tega, so nekakšna predpodoba dogodkov ob koncu časov.
Naš Gospod je v svojem odgovoru, zapisanem v zgornjem odlomku, navedel kar nekaj znamenj svojega drugega prihoda:
- nastop lažnih mesij ali kristusov,
- vojne,
- naravne katastrofe in lakote,
- preganjanja,
- širjenje evangeljskega oznanila po vsem svetu.
Wikipedija ima kar lep nabor lažnih mesij. Ti so se pojavili dokaj zgodaj, med judovskimi je najbrž najbolj znan Simon bar Kohba, ki je v prvi polovici 2. stol. vodil upor proti Rimljanom, a so ga le-ti zatrli. Med krščanskimi mesiji izpostavljam tri, to so Sun Myung Moon (1920-2012), Laszlo Toth (roj. 1938) in David Koresh (1959-1993). Moon je ustanovil Združitveno cerkev, ki deluje tudi
v Sloveniji, Toth je postal slaven, ko se je v Vatikanu s kladivom lotil Michelangelove Pieta, Koresh pa, ker je njega in pripadnike njegovega kulta zaradi nezakonitih poslov preganjala policija in je padel v spopadu z njo. Obstaja še več zanimivih lažnih mesijanskih cvetk, med njimi so tudi ženske in en Hrvat. O tem več
tukaj. Pred leti je bilo tudi govora o pojavitvi Maitreje, ki naj bi tudi bil nekakšen mesija, celo fotografirali naj bi ga, potem pa je izpuhtel.
Od Kristusovih časov je svet videl veliko vojn. Prejšnje stoletje je videlo kar dve svetovni in plejado lokalnih vojn. Slednje še vedno potekajo in ne vemo kdaj in kako se bodo končale. Toda, kot pravi Gospod, to še ni konec.
Naravne katastrofe, kot so potresi, so naslednje znamenje časov. Poleg teh obstajajo suše in poplave, ki povzročajo lakoto po raznih delih sveta. Gre za pojave, ki se vseskozi ponavljajo, smo pa v zadnjem času o njih redno in zelo dobro obveščeni. Ampak tudi to še tudi ne pomeni konca, ampak šele začetek stisk.
Preganjanje kristjanov se je dogajalo skozi vseh malo manj kot dva tisoč sto let, odkar obstaja cerkev, toda mislim, da še nikoli ni bilo tako intenzivno, kot je danes. Po poročilih organizacije
Open Doors je to preganjanje najhujše v petih državah: Severni Koreji, Somaliji, Libiji, Eritreji in Jemnu. Prisotno je v vsem islamskem svetu, pa tudi v Indiji in v nekaterih državah Latinske Amerike. Toda tukaj še vedno velja znameniti Tertulijanov izrek: "Kri mučencev je seme cerkve." Cerkev je najbolj oslabela tam, kjer živi v udobju, najbolj žilava pa je tam, kjer jo preganjajo. Evangelij prodira tja, kjer ga niso poznali.
Širjenje veselega oznanila je globalni pojav. Evangelij danes prodira v kraje, kot sta Tibet in Afganistan. Na Kitajskem je, kljub hudim pritiskom režima, ob nedeljah več kristjanov pri nedeljskem bogoslužju kot v Evropi. V muslimanskem svetu je opustitev islama marsikje kaznivo dejanje, kjer se strogo držijo šeriatskih predpisov, pa celo smrtno nevarno. Toda temu navkljub tudi v teh državah raste število kristjanov, da celo v Pakistanu, Maroku, Alžiriji Iranu, Afganistanu in Saudski Arabiji. To je za nekatere dober, za druge slab znak, kajti, ko bo dopolnjeno število izvoljenih, bo nastopil konec časov.
Jezus svojim učencem ni obljubljal najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot to počnejo pridigarji lažnega evangelija prosperitete, ampak nekaj podobnega kot Churchill Britancem na začetku druge svetovne vojne: kri, znoj in solze, oziroma preganjanja, aretacije, vlačenje pred sodišča in sovraštvo sveta, da celo sovraštvo s strani svojcev. Toda tudi glede tega je obljubil dve stvari, ki sta kristjanu v spodbudo: nadnaravno pomoč Svetega Duha pred človeškimi sodišči, za stanovitnost pa delež v Božjem kraljestvu.
Živimo v zanimivem času. Dogaja se vse, kar je Jezus napovedal v odlomku iz Mr 13,3-13. Znamenja časa so torej tu, ni pa rečeno, kdaj bo nastopil konec časov. Vemo le to, da takrat, ko se bo dopolnilo število izvoljenih, tega števila pa ne poznamo. Zato zaključujem s Calvinovimi besedami, ki se nanašajo na naš odlomek: "Kristus nam svetuje, da vržemo vse svoje skrbi v naročje našega Očeta, tako da bomo lahko, računajoč na njegovo obljubljeno pomoč, vedro hodili po naši poti."