Drago Jančar je tokrat presenetil slovensko javnost z dramsko predstavo z naslovom Niha ura tiha. O predstavi je bilo govora tudi v včerajšnjem (13. 12. 2008) TV Dnevniku. Nekaj besed o vsebini sem si izposodil na spletnih straneh ljubljanske Drame:
"Dramo sestavlja sedem prizorov ali sedem enodejank (avtor jih imenuje igrice in pri tem morda aludira na Igrice Dominika Smoleta iz leta 1956), ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, v resnici pa jih povezuje čas dogajanja. Avtor v zvezi s tem pravi: »Prvi del se dogaja ob enajstih zvečer in je podoben našemu življenju. Drugi del se dogaja ob štirih zjutraj in je nekoliko nenavaden. Včasih se nam zdi, da se dogaja na kakšnem drugem svetu …« Vsi prizori so torej nočni. Noč razkriva sedem različnih obrazov sveta. Noč daje obraze pod povečevalno steklo, da postane vsaka brazgotina še bolj vidna. To je noč umazanih poslov, noč nasilja, noč bdenja, noč nespečnosti, noč izdaje, noč razkrivanja ali zatiranja resnice, z eno besedo: noč zla. Vsak človeški korak v tej noči je greh. Celo hudič se je skril v kot, od koder nemo spremlja dogajanja. Nem je, ker je izgubil svoje poslanstvo – pridobivati ljudi za svojo stvar. Ljudje so ga namreč že zdavnaj prekosili. "Režiser predstave, Eduard Miler, je v TV Dnevniku izjavil, da ga preseneča avtorjev pogled na nas Slovence, koliko gnilega je v nas Slovencih. Igralec Uroš Fürst pa je rekel: "V tej paleti grehov se znajdemo hočeš nočeš vsi že samo s tem, ker bivamo v današnjem času."Po mojem mnenju gre za dve zelo dobri ugotovitvi, oziroma diagnozi dejanskega stanja pri nas. A ne le pri nas in ne le za današnji čas.
Pa začnimo o gnilobi v nas Slovencih. Eduard Miler ugotavlja isto, kar je že davno pisal prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.Vsi smo oveneli kakor listje,naša krivda nas je odnesla kakor veter." (Iz 64,5 SSP) Izaija seveda ni vedel za Slovence, dobro pa je poznal bolezen, ki nas razjeda. Pa ne le nas. Nekoč so Jezusu "pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne." (Lk 13,1-3a SSP) Kakor niso bili določeni Galilejci (Pilatove žrtve) nič večji grešniki od svojih bolj srečnih rojakov, tako tudi v Slovencih ni več gnilobe, kot v pripadnikih drugih narodov ali ljudstev. Pa tudi manj ne. Torej se glede tega ne moremo hvaliti. Drugi pa tudi ne.
Res je tudi, kot je rekel igralec Uroš Fürst, da se v paleti grehov znajdemo vsi, že samo s tem, ker bivamo. Tu sem njegovo misel malo skrajšal in se ne bom omejeval na sedanji čas. Spet smo v staromodnem svetu greha, proti kateremu očitno ne moremo nič. Filozofi, pesniki, dramatiki in drugi se spoprijemajo v svojih delih s tem pojavom, postavljajo celo pravilne diagnoze, rešitve pa ni. Vsaj ne v okviru tega sveta. Greh je tako rekoč empirično dokazljiv. Nejeverne Tomaže vabim, da si ogledajo naslovnice časnikov ali pa spletnih novic, tam kar mrgoli vojn, zločinov, uporov, nesreč in še česa. Zlo je stvarnost vsakdana. V zlu smo udeleženi vsi, čeprav si morda zatiskamo oči, saj smo že s samim bivanjem v svetu vrženi vanj. Tehnično smo res napredovali, nravstveno pa capljamo na mestu. Toliko načrtov, lepih želja, zaobljub, mi smo pa še vedno tam, kjer smo bili, oziroma, kot je rekel prerok Jeremija: "Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!" (Jer 8,20 SSP)
Kristjani vemo, da je zlo stvarnost tega sveta. Vemo pa tudi, da zlo nima poslednje besede v svetu. Apostol Janez pravi: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3, 8b) Greh je vdrl v svet po prestopku prvega človeka in se je z njega razširil na vse njegove potomce, oziroma: "Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ..." (Rim 5, 12 SSP) Na drugi strani pa: "Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa." (Rim 5, 15b SSP) Na eni strani imamo torej stari svet greha, ki ga sicer vsi vidimo in občutimo, na drugi strani pa svet Božje milosti, ki je prišla po Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet razdejat hudičeva dela. To svojo nalogo je opravil, ko je samega sebe predal v sramotno smrt na križu, da bi tako mnoge odrešil. Tisti, ki sprejemajo njegovo žrtev niso več podložni staremu svetu greha, Adamovemu svetu, ampak so že tukaj in zdaj državljani nebes, ker so v Kristusu. Kristus je prišel umret za brezbožne in grešnike (cf. Rim 5,6). Na tem svetu se, zlasti v zadnjem času, ko smo vsi precej razvajeni, težko zgodi, da bi kdo žrtvoval življenje za drugega, celo za prijatelja; za sovražnika pa nikakor (cf. Rim 5,7). Kristus pa je prišel odkupit prav svoje sovražnike. (cf. Rim 5,10)
Seveda je potreben nek prehod iz kraljestva teme, oziroma kraljestva tega sveta v kraljestvo Božjega Sina (cf. Kol 1,13). Bog vabi po besedah preroka: "Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod BOG. Spreobrnite se torej in boste živeli!" (Ezk 18,32 SSP) Sam Jezus Kristus pa vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Evangelij pa je, najkrajše povedano, tale dobra novica: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)
Ni komentarjev:
Objavite komentar