19/10/2009

Svetniki in grešniki (in obratno)

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti  najprej je treba definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme) lahko pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost. (cf. 2Tes 1,9)

Kakorkoli, definicija grešnika je na splošno še kar  dobro poznana, manj pa definicija svetnika. Svetnike si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki naredijo avreolo okoli glave. Biblija nam ne daje neke posebne definicije svetnika, ampak je glede tega vseeno zelo  jasna. Apostol Pavel začenja svoje Prvo pismo Korinčanom z besedami:  "Pavel, [...] Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju:  milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa." (1Kor 1,1-3) Zelo lep pozdrav, kajne? Korintske kristjane imenuje: posvečeni, poklicani in sveti. Toda, če pogledamo malo naprej, lahko zelo hitro opazimo, da je bila korintska cerkev prav čudna zdruščina, večkrat popolnoma skregana z našim pojmovanjem svetnika. V njej so vladale razprtije (cf. 1Kor 1,10-17. 3), v njej je bila prisotna prevzetnost (cf. 1Kor 4), in nečistost (cf. 1Kor 5. 6,12-20), kristjani so se med sabo tožarili po sodiščih (1Kor 6,1-11) in tako naprej. Pa vendar jih Pavel imenuje sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel tako in tako življenje in imel take in take kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. O opravičenju sem pa že tudi  nekajkrat pisal na tem spletniku, prvič ravno v prvem prispevku na Reformirani strani. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik",  zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.



1 komentar:

Benjamin pravi ...

Sicer pa včasih zna biti zelo vprašljiva ti. svetost katoliških svetnikov.

Ja, to je isti sistem kot na primer pri raznih partizanskih herojih. Razglasiti nekatere človečeke za svetnike, tako da bo narod gledal te "svete" ljudi namesto realnosti. Oziroma, ljudje bodo raje gledali izkrivljeno, lažno svetost rimo-katoliške cerkve, kot pa absolutno svetost Svetega pisma, ki to laž razkrije in razširi obzorje. Naj živi reformacija!