"Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice." (Ef 4,22-24)
Stari človek je tisto, kar smo (bili), preden smo se nanovo rodili in smo še živeli "v ničevosti svojega uma", kot pravi apostol Pavel (Ef 4, 17b).
Novi človek se rodi z novim rojstvom, o katerem govori apostol Janez v Jn 3,1-16 . Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznani z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, ko Bog preko Svetega Duha preporodi človeka, posameznik pa doživlja to dejanje kot spreobrnjenje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, je ta stvar videti takole:
1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.
1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.
Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20)
Ob novem rojstvu se v nas rodi novi človek, oziroma, kot piše Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17), ampak to še ne pomeni, da naš "stari, meseni človek" potem ni več živ. O, pa še kako je živ. Ravno zato opominja Pavel Efežane, naj hodijo v novem človeku, starega pa odložijo: "Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice." (Ef 4, 22-24)
Ob novem rojstvu se v nas rodi novi človek, oziroma, kot piše Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17), ampak to še ne pomeni, da naš "stari, meseni človek" potem ni več živ. O, pa še kako je živ. Ravno zato opominja Pavel Efežane, naj hodijo v novem človeku, starega pa odložijo: "Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice." (Ef 4, 22-24)
To seveda ne pomeni, da nam bo uspelo 100 % hoditi v novem človeku, in da bomo popolnoma brezgrešni, kakor trdijo nekateri (pripadniki raznih svetostnih gibanj), hkrati pa to ne pomeni, da smemo početi karkoli se nam zljubi, kot trdijo drugi (antinomijanci). O tem piše v Dordrechtskih kánonih naslednje:
"Kogar v skladu s svojim namenom pokliče Bog v občestvo svojega Sina Jezusa Kristusa in ga prerodi po Svetem Duhu, tega tudi odreši gospostva in suženjstva grehu, ne pa tudi mesenosti in grešnega telesa v tem življenju.
Zato iz slabosti vsak dan poganjajo grehi in zato se madeži prijemajo najboljših dejanj svetih, kar daje svetim nenehno priložnost, da se ponižajo pred Bogom in hitijo v zavetje križanega Kristusa, da bi z Duhom molitve in s svetimi ter pobožnimi vajami vse bolj mrtvili svojo mesenost in hrepeneli po popolnosti kot cilju, dokler ne bodo, rešeni tega umrljivega telesa, skupaj z Božjim Jagnjetom zakraljevali v nebesih." (Dordrechtski kanoni, 5. del, 1. & 2. čl.)
Zato iz slabosti vsak dan poganjajo grehi in zato se madeži prijemajo najboljših dejanj svetih, kar daje svetim nenehno priložnost, da se ponižajo pred Bogom in hitijo v zavetje križanega Kristusa, da bi z Duhom molitve in s svetimi ter pobožnimi vajami vse bolj mrtvili svojo mesenost in hrepeneli po popolnosti kot cilju, dokler ne bodo, rešeni tega umrljivega telesa, skupaj z Božjim Jagnjetom zakraljevali v nebesih." (Dordrechtski kanoni, 5. del, 1. & 2. čl.)
Pojem "mrtvenje svoje mesenosti" ne pomeni fizično mučenje samega sebe, kar so počeli in še vedno delajo nekateri tako imenovani svetniki, ampak to, da v duhu prinašamo same sebe in svoje grehe h Kristusovemu križu in jih tam odložimo ter se tako iz dneva v dan "reformiramo".
Ni komentarjev:
Objavite komentar