O farizeju in cestninarju

Priliko o farizeju in cestninarju najdemo samo v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), a je kljub temu ena najbolj znanih Jezusovih prilik. 

Farizeji so bili v glavnem pripadniki takratnega judovskega srednjega sloja, ki so si iskreno prizadevali, da bi čim natančneje izpolnjevali Mojzesovo Postavo.  To je sicer samo po sebi dobro, narobe pa je bilo, da so si farizeji to pripisovali kot zaslugo. Verovali so, da so odrešeni tudi po svojih delih, zanašali so se na svoja dela in svojo pravičnost. tako je "naš" farizej iz prilike molil v templju:  "Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim." (Lk 8,11.12)  Mož je bil zelo priden, saj se je postil, plačeval desetino in se trudil natančno izpolnjevati Mojzesovo Postavo. Govoril je, kot bi hotel reči: "Bog, glej, jaz sem dober človek, saj delam to, kar mi ukazuje Postava. Tako zelo se trudim. Ti to vsekakor moraš upoštevati, saj imam pred tabo tako veliko zasluženje." To pa še ni najhujše. Začel se je primerjati z drugimi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in seveda z nebodigatreba cestninarjem. Ta mu je ravno pravi čas prinesel v mlin. In kaj pravi o tem Jezus?  Ni odšel opravičen na svoj dom! Nihče se ne opraviči po lastni pravičnosti in po lastnih delih, četudi so dobra in četudi ob tem veruje v Boga. Saj se, če ne bi veroval,  ne bi  tako trudil.  Bog pa ne sprejema napuha.

Zdaj pa se lotimo še cestninarjevega primera. Cestninarji so bili Judje, ki so bili v rimski službi kot uradniki. Med Judi so uživali prav slab sloves, za kar sta bila dva razloga: jemali so več, kot je bilo treba, hkrati so veljali za okupatorjeve sodelavce, torej domače izdajalce ali kolaborante.  Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo  in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja v slogu: "Res nisem idealen, ampak zadnjič sem pa dal za žrtve potresa, pa desetino tudi plačujem, pa včeraj sem onemu tam malo manj zaračunal... Saj veš, Bog, nobody is perfect."  Nič od tega! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek?  Ne, ampak, ker  se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil čisto brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. On je popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi. Vse to se je odražalo v njegovem početju, saj se je zavedal velikosti svojega greha, in hkrati, da lahko edino Božja milost reši brezbožnega. Zato je odšel opravičen na svoj dom. 

Na koncu naj opozorim še na greh, ki mu lahko rečemo farizejstvo cestninarja. Gre za zelo nevaren in zoprn greh, ko se nekdo pretvarja in igra pred Bogom in sabo ponižnost cestninarja, obenem pa uživa v tej igri pretvarjanja misleč, da bo s svojo zaigrano cestninarsko predstavo naredil na Boga poseben vtis in si s posnemanjem cestninarja  iz prilike  pridobil neke vrste zaslužnost pred Bogom. Mi se lahko do določene mere pretvarjamo pred drugimi in celo pred sabo, pri Bogu pa tak teater ne vžge, kajti tudi tu gre v bistvu za napuh, ki je pravzaprav  še bolj nevaren kot v primeru "klasičnega" farizeja iz prilike. Bog namreč pozna srca! (cf. Lk 16,15. Apd 15,8)

Kaj je torej nauk prilike? Predvsem to, da se kristjan ne sme zanašati na tisto kar je, niti na tisto, kar ni, ampak na eno samo preprosto stvar, ki se ji reče milost. Ta je neskončno večja od vsega greha in vse krivde.