Apostolske kure

Ob "apostolskem" obisku aktualnega rimskega škofa Benedikta XVI. v Združenem kraljestvu niso protestirali le zagovorniki takšnih in drugačnih pravic, (med najglasnejšimi, ki  smo ga lahko videli in slišali tudi na TVSLO, je zagovornik pravice do spolnosti z otroki Peter Thatchell) ampak sta podali svoji protestni izjavi tudi organizaciji in sicer anglikanska evangelijska  Church Society in bolj "splošna" Protestant Truth Society. 

Z izjavama obeh protestantskih organizacij se strinjam, a me v izjavi Protestant Truth Society moti sklicevanje na monarhinjo kot vrhovno upraviteljico Angleške cerkve in defendrix fidei (braniteljica vere).  Pri naslovu "braniteljica vere" gre pravzaprav za titulo, ki jo je Henriku VIII. podelil papež Leon X., kot nagrado za nek Henrikov protilutrovski prosti spis, je pa to titulo (defensor fidei) Henrik obdržal tudi po prekinitvi z Rimom, za njim pa vsi angleški kralji. Meni osebno se zdi Njeno Veličanstvo skupaj z vso windsorsko dinastijo, kakršna je danes,  prej pogrebnica anglikanske cerkve kot kaka braniteljica vere. Le kaj je ta kronana braniteljica storila za ohranitev  evangelijske krščanske vere?  Kaj se je zgodilo z njeno prisego, ki jo je dala  ob kronanju? Sprejem rimskega škofa je z njene strani še najmanjši greh.

Zakaj si je rimski škof privoščil kar štiridnevni obisk Združenega kraljestva?  Anglikanska cerkev se razkraja, za kar so zagotovo najodgovornejši kleriki anglikanske cerkve. Rim je za tiste anglikanske duhovnike, tu gre v glavnem za pripadnike  tako imenovane "anglikatoliške" struje, ki bi šli v njegovo naročje, že pripravil možnost, da obdržijo svojo svečeniško službo, čeprav so poročeni. Take duhovnike potem ponovno  posvetijo. Ponovno pa jih posvetijo, ker je rimski škof Leon XIII. davnega leta 1896 v encikliki Apostolicae curae razglasil anglikanske redove (diakonat, prezbiterat, episkopat) za neveljavne in nične. O tej "neveljavnosti in ničnosti" so  pozneje sicer dosti debatirali, a sedanji rimski škof je znova potrdil tisto, kar piše v Apostolicae curae (več o tem v Wikipediji).

Za anglikance, ki prečkajo Tibero  ima Rim že pripravljeno liturgijo, ki jo je napravil po Cranmerjevem Book of Common Prayer.  Gre za isti Rim, ki je dal omenjenega Cranmerja preko Krvave Marije in kardinala Reginalda Pola  zažgati na grmadi! Mimogrede, o kardinalu Polu piše Leon XIII.  v Apostolski kuri, da ga je papež Julij III. poslal v Anglijo kot svojega angela miru in ljubezni. Res krasen je bil ta angel - kurjač.  Zablodele "brate" torej čaka v Romi vse, kar si lahko poželijo, edino grmade so passé. Roma ima za vsakega nekaj, "od baroka do trdega rocka," kot je nekje napisal spoštovani Vinko Ošlak.

Do 19. stoletja, oziroma do ponarejevalskega oxfordskega gibanja je bila anglikanska cerkev vsaj uradno čisto solidno protestantska, res pa je, da jo je v 18. stoletju  kot kolateralna posledica razsvetljenstva precej prizadel deizem.  18. stoletje je prineslo tudi metodistično prenovo, ki pa je bila skupaj s svojimi akterji izključena iz uradne anglikanske cerkve. 19. stoletje je na eni strani prineslo evangelijsko prenovo, na drugi pa oxfordsko gibanje, ki se je zgledovalo po Rimu in uvajalo v cerkev najrazličnejše  navade in zlorabe, ki so bile odpravljene v času reformacije. Od oxfordskega gibanja naprej je šlo vse počasi in zagotovo navzdol, kajti dve de facto popolnoma različni cerkvi ne moreta kaj prida uspešno sobivati pod isto streho, rezultat je lahko edino kaos.

Žalostno je, da danes rimski škof na britanskem otoku govori tisto, kar bi morali že davno povedati dobro plačani škofje Cerkve Anglije. Ti so v svoji finosti, uglajenosti, neodločnosti  in politični korektnosti popolnoma zatajili pri oznanjevanju evangelija.  Zdaj jim pa prihaja konkurenca v zeljnik. Glede na svojo kratkovidnost  in  ostale, že v prejšnjem stavku naštete lastnosti, so konkurenco v belem talarju sprejeli z obema rokama.