 |
| Klement Rimski |
Škof Irenej iz Lyona (ok. 140 - 202) je okoli leta 180 napravil seznam vseh rimskih škofov do njegovega časa. Apostolu Petru naj bi sledili Lin, Klet (tudi Anaklet ali Anenklet) in Klement. Če o Linu in Kletu pravzaprav nič ne vemo, pa nam je Klement že bolj znan, saj mu pripisujejo avtorstvo vsaj ene poslanice Korinčanom, to je 1. Klementovo pismo Korinčanom, rimsko cerkev pa naj bi vodil od leta 90 ali 92 do 101.
V apostolskem času so apostoli po posameznih krajevnih cerkvah imenovali predstojnike ali po grško episkope, torej škofe, ki so jim rekli tudi starešine ali prezbiterji. Poleg predstojnikov, oziroma starešin, so imenovali tudi diakone ali služabnike. Predstojniki oziroma starešine so se ukvarjali s poučevanjem in podeljevanjem zakramentov, diakoni pa so skrbeli za revne in druge deprivilegirane člane skupnosti. Po rimskokatoliškem, pravoslavnem in še katerem pojmovanju naj bi bili na začetku apostoli tisto, kar so danes škofje, starešine ali predstojniki (ali po grško episkopi = škofje!) pa tisto, kar so danes duhovniki (prezbiterji, kar pomeni starešine!). V apostolskem času torej ni bilo nobene razlike med škofi in prezbiterji, ampak je šlo za enotno skupino mož, ki je vodila neko krajevno cerkev, zato jih avtorji novozaveznih spisov imenujejo enkrat na en, drugič na drug način.
S koncem apostolske dobe, torej po smrti apostolov, se je začel v cerkvi uveljavljati nov sistem, ki mu lahko pravimo episkopalni. Ta je bil okoli leta 110, ko so nastala pisma Ignacija iz Antiohije, na vzhodu že dobro znan. Za Ignacija je škof simbol edinosti krajevne cerkve in še več kot to. V Pismu Magnezijcem pravi: "[Š]kof predseduje na Božjem mestu, starešine so na mestu apostolskega zbora, meni nadvse ljubim diakonom pa je izročena služba Jezusa Kristusa[...]" (Magn. 6,1) O vlogi škofa piše v vseh pismih, razen v Pismu Rimljanom, kjer škofa sploh ne omenja, a bi ga moral, če bi v Rimu tedaj res imeli škofa v enakem smislu, kot so jih imeli v vzhodnih cerkvah.
Trdim torej, da rimska cerkev še v začetku drugega stoletja po Kristusu ni imela monarhičnega škofa, kakršni so se izoblikovali na vzhodu. Če bi ga imela, bi ga Ignacij vsekakor moral omeniti, saj pri rimski cerkvi med drugim poudarja, da ima "prvenstvo na območju rimskega ozemlja", da "tudi predseduje v ljubezni" in "se ravna po Kristusovi postavi "(cf. Ignacij v uvodu Pisma Rimljanom). Nikjer pa ne omenja kakega rimskega škofa, ki bi ga moral, saj bi s tem pismom posegel v njegovo jurisdikcijo, zlasti še, če bi bil rimski škof res kak poseben Kristusov namestnik na zemlji, ki bi ga morale v vsem poslušati vse cerkve na svetu. Res je sicer, da "ignacijanski" tip škofa, kakršen se je razvil v tistem času, razen imena, nima kaj dosti skupnega s prelati, ki so sad poznejšega razvoja. Takratni škof je bil prvi med prezbiterji krajevne cerkve, nekaj podobnega kot je danes v rimskokatoliški cerkvi župnik med kaplani (ki pa so danes, resnici na ljubo, zaradi pomanjkanja klerikov v RKC vedno bolj redka vrsta).
Malo starejši primer, s katerim dokazujem svojo tezo, je 1. Klementovo pismo Korinčanom. Po uradnem rimskem nauku je bil Klement rimski škof in celo papež! Pa vendar je njegov položaj v resnici precej nejasen. Klement ne piše v svojem imenu, ampak začne svoje pismo takole: "Božja Cerkev, ki prebiva v Rimu, Božji Cerkvi v Korintu [...]" Tudi sicer piše v množini, kjer ne gre za pluralis maiestatis, kot pri poznejših papežih, ampak piše kot cerkev, oziroma v imenu cerkvenih predstojnikov in njim poverjene cerkve. Določeni ljudje dokazujejo iz tega pisma juridični primat Rima nad ostalimi cerkvami, kar je nesmisel. Mesto Korint je bilo leta 44 pr. Kr. ponovno ustanovljeno kot rimska kolonija, mestna uprava je bila izoblikovana po rimskem vzorcu s konzuli in senatorji, Pavel je napisal Pismo Rimljanom v Korintu, torej so bile zveze med obema cerkvama od vsega začetka zelo tesne. Ko so se v korintski cerkvi pojavili določeni problemi, se jim je glede na tradicionalne vezi zdelo najbolj logično, da se obrnejo neposredno na cerkev v prestolnici. Tako so prejeli odgovor v obliki 1. Klementovega pisma. Iz tega pisma ni moč sklepati, da bi Klement že ločil med pojmoma prezbiter in škof. Klement je omenjen tudi v 4. poglavju drugega videnja Hermovega pastirja in sicer naj bi dobil zadolžitev, da pošlje neka pisma v druga mesta. Nekateri sicer trdijo, da gre v tem primeru za nekega drugega Klementa. Kakorkoli, na vsak način smemo upravičeno sklepati, da je bil Klement eden od rimskih prezbiterjev. Lahko je bil neke vrste predsedujoči prezbiter, vsekakor pa je bil zadolžen za vzdrževanje stikov z drugimi cerkvami. Rimska cerkev pa tedaj zagotovo ni imela monarhičnega škofa, kot so ga imele njene sestre v Antiohiji, Tralah, Smirni, Filadelfiji ali Efezu.
Kaj pa Irenejev seznam? Irenej izhaja z Smirne v Mali Aziji in je bil od začetka navajen na monarhični tip škofa. V času, ko je bil Irenej škof v Lyonu, se je episkopalni sistem uveljavil tudi v Rimu. Zagotovo je bil tudi prepričan, da je episkopalna ureditev edina pravilna, saj je jamčila večjo enotnost cerkve in njeno odpornost navzven (do sovražne države in različnih psevdokrščanskih herezij), zato je določene voditelje, ki so v rimski cerkvi od vsega začetka bolj izstopali, uvrstil na seznam škofov. Za njim so to napako ponavljali drugi.
VIRI IN LITERATURA:
Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996.
Early Christian Writings, Penguin Books, 1982.
Metod Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Mohorjeva družba, Celje 1989.
Trdim torej, da rimska cerkev še v začetku drugega stoletja po Kristusu ni imela monarhičnega škofa, kakršni so se izoblikovali na vzhodu. Če bi ga imela, bi ga Ignacij vsekakor moral omeniti, saj pri rimski cerkvi med drugim poudarja, da ima "prvenstvo na območju rimskega ozemlja", da "tudi predseduje v ljubezni" in "se ravna po Kristusovi postavi "(cf. Ignacij v uvodu Pisma Rimljanom). Nikjer pa ne omenja kakega rimskega škofa, ki bi ga moral, saj bi s tem pismom posegel v njegovo jurisdikcijo, zlasti še, če bi bil rimski škof res kak poseben Kristusov namestnik na zemlji, ki bi ga morale v vsem poslušati vse cerkve na svetu. Res je sicer, da "ignacijanski" tip škofa, kakršen se je razvil v tistem času, razen imena, nima kaj dosti skupnega s prelati, ki so sad poznejšega razvoja. Takratni škof je bil prvi med prezbiterji krajevne cerkve, nekaj podobnega kot je danes v rimskokatoliški cerkvi župnik med kaplani (ki pa so danes, resnici na ljubo, zaradi pomanjkanja klerikov v RKC vedno bolj redka vrsta).
Malo starejši primer, s katerim dokazujem svojo tezo, je 1. Klementovo pismo Korinčanom. Po uradnem rimskem nauku je bil Klement rimski škof in celo papež! Pa vendar je njegov položaj v resnici precej nejasen. Klement ne piše v svojem imenu, ampak začne svoje pismo takole: "Božja Cerkev, ki prebiva v Rimu, Božji Cerkvi v Korintu [...]" Tudi sicer piše v množini, kjer ne gre za pluralis maiestatis, kot pri poznejših papežih, ampak piše kot cerkev, oziroma v imenu cerkvenih predstojnikov in njim poverjene cerkve. Določeni ljudje dokazujejo iz tega pisma juridični primat Rima nad ostalimi cerkvami, kar je nesmisel. Mesto Korint je bilo leta 44 pr. Kr. ponovno ustanovljeno kot rimska kolonija, mestna uprava je bila izoblikovana po rimskem vzorcu s konzuli in senatorji, Pavel je napisal Pismo Rimljanom v Korintu, torej so bile zveze med obema cerkvama od vsega začetka zelo tesne. Ko so se v korintski cerkvi pojavili določeni problemi, se jim je glede na tradicionalne vezi zdelo najbolj logično, da se obrnejo neposredno na cerkev v prestolnici. Tako so prejeli odgovor v obliki 1. Klementovega pisma. Iz tega pisma ni moč sklepati, da bi Klement že ločil med pojmoma prezbiter in škof. Klement je omenjen tudi v 4. poglavju drugega videnja Hermovega pastirja in sicer naj bi dobil zadolžitev, da pošlje neka pisma v druga mesta. Nekateri sicer trdijo, da gre v tem primeru za nekega drugega Klementa. Kakorkoli, na vsak način smemo upravičeno sklepati, da je bil Klement eden od rimskih prezbiterjev. Lahko je bil neke vrste predsedujoči prezbiter, vsekakor pa je bil zadolžen za vzdrževanje stikov z drugimi cerkvami. Rimska cerkev pa tedaj zagotovo ni imela monarhičnega škofa, kot so ga imele njene sestre v Antiohiji, Tralah, Smirni, Filadelfiji ali Efezu.
Kaj pa Irenejev seznam? Irenej izhaja z Smirne v Mali Aziji in je bil od začetka navajen na monarhični tip škofa. V času, ko je bil Irenej škof v Lyonu, se je episkopalni sistem uveljavil tudi v Rimu. Zagotovo je bil tudi prepričan, da je episkopalna ureditev edina pravilna, saj je jamčila večjo enotnost cerkve in njeno odpornost navzven (do sovražne države in različnih psevdokrščanskih herezij), zato je določene voditelje, ki so v rimski cerkvi od vsega začetka bolj izstopali, uvrstil na seznam škofov. Za njim so to napako ponavljali drugi.
VIRI IN LITERATURA:
Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996.
Early Christian Writings, Penguin Books, 1982.
Metod Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Mohorjeva družba, Celje 1989.
Ni komentarjev:
Objavite komentar