Nalepke

Popolnoma se strinjam z naslednjim zapisom Igorja Vidmarja, ki ga  je objavil na spletni strani Razgledi.net:

Lepa reč – dobri stari Orwell in njegova »1984« sta passe, zmagoslavno pa prihaja svet, v katerem  enoumja in mind control in »laži kot resnice« ne bo več ustvarjala (samo) državno-partijska kontrola in prirejanje, prikrivanje informacij, ampak nasprotno – poplava zasebno in profitno upravljanih škandaloznih, tračerskih, kratkih, instantno spremenljivih in površnih informacij, ki da jih potrebuje sodobni info-potrošnik in njegov vse krajši attention span. To je novi svetovni (ne)red, ki nastaja zadnjih dvajset let – od »konca zgodovine« in vsaj videza konkurenčnih družbenih ureditev in seveda tudi od naše osamosvojitve naprej.

Zadnjih nekaj dni smo bili dobesedno zasuti z informacijami o nezaslišanem pokolu, ki ga je te dni izvršil Anders Behring Breivik na Norveškem. Z vseh strani smo bili tudi bombardirani s takšnimi in drugačnimi resnicami, pa tudi s  polresnicami in neresnicami o omenjeni osebi. Reakcije bralcev na spletnih straneh slovenskih medijev so bile seveda temu ustrezne.

Breivik je tako med drugim postal "katolik", nekateri so iz njega naredili "konservativnega kristjana", tretji pa kar "krščanskega fundamentalista". Po mojem mnenju se je med spletnimi mediji na vse skupaj še najbolj trezno odzvalo Delo v članku Kdo je Norvežan Anders Behring Breivik. Delo je tudi posredovalo povezavo do filma, ki ga je Breivik objavil na You Tubu in so ga menda od tam odstranili, dobi pa se ga na Live Leaku. 

Od kod ideje o konservativnem kristjanu in krščanskem fundamentalistu? Sam sem te dni dosti brskal po spletu in naletel na screenshot Breivikovega FB profila, ki je bil objavljen nekje na spletu (Facebook je Breivikov račun medtem že izbrisal, ali morda skril). Na FB je možno objaviti tudi svoje versko in politično prepričanje. Pod rubriko "versko prepričanje" je Breivik navedel: "Christian", pod rubriko "politično prepričanje" pa "Conservative".   Svetovni mediji so to zagrabili in iz Breivika naredili konservativnega kristjana, kar lahko  v ameriškem žargonu pomeni krščanskega fundamentalista. Videti je bilo, da so nato nekateri veselo triumfirali ob  omenjenem "dejstvu", saj je kazalo, da je zdaj tehtnica lepo "uravnotežena", ko se je islamskim "fundamentalistom"  na drugi strani pridružil še en krščanski fundamentalistični skrajnež (tudi o ustreznosti nalepke "islamski fundamentalizem", ki so jo uvedli Američani v času iranske revolucije, bi se dalo razpravljati).

Toda pri Breiviku nekatere reči ne gredo v kontekst površnega pisanja medijev. Ed Stetzer je o tem napisal:

Poznam nekatere krščanske fundamentaliste (tudi Wikipedija ima o tem dober prispevek), toda nikoli še nisem srečal takega, ki bi govoril kot Breivik. Morda pomeni izraz "fundamentalist" na Norveškem nekaj drugega, toda jaz ne poznam nobenega "krščanskega fundamentalista", ki bi bil povezan s prostozidarji, ki bi na HBO gledal The True Blood  in menil, da bi se morala cerkev vrniti "nazaj" v rimsko katolištvo.

Pa poglejmo, kaj je  Breivik sam napisal o svojem "krščanskem" prepričanju na strani 1307 svojega proslulega manifesta :

Če imaš oseben odnos z Jezusom Kristusom in Bogom, potem si veren kristjan. Jaz in mnogi meni podobni nismo nujno v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom in Bogom. Verjamemo pa v krščanstvo kot v kulturno, družbeno, istovetnostno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Kultura, dediščina ali tako imenovane krščanske vrednote (kako domače se to sliši, kajne?) ne naredijo nikogar kristjana v izvirnem smislu besede, ampak gre pri tem za navadno zlorabo. Njegovo občudovanje kristjanskih vojskovodij in vladarjev, kot so bili Karel Martel, Jan Sobieski in drugi, zlasti še viteški red templjarjev, ki so se vsak ob svojem času bojevali proti prodirajočemu islamu, vse to so stvari, zaradi katerih mu poleg že naštetega ugaja takšno politično in kulturno krščanstvo, oziroma  pravilneje kristjanstvo, kot bi rekel Tomaž Mastnak. Zanimiva je tudi Breivikova ideja, da bi se morala norveška cerkev vrniti pod rimsko okrilje, kakor je bila pred reformacijo, ampak, kolikor mi je znano, on sam tega  ni storil.

Polresnične in neresnične nalepke, s katerimi mediji etiketirajo neko osebo, so bržkone orodje za uspešnejše privabljanje  sodobnih info-potrošnikov. Toda na koncu se njihova resničnost pokaže podobna strahu: na sredi je votla, okoli je pa nič ni. Ampak nekaj negativnega učinka vseeno pustijo za sabo. Danes sem slišal poučno anekdoto. Nek vernik je naokrog obrekoval svojega pastorja, nato pa se je skesal in se pastorju opravičil. Pastor mu je rekel: "Oprostim ti, ti pa prinesi  naslednjič s sabo na bogoslužje vzglavnik."  Mož je res prinesel na bogoslužje vzglavnik, pastor pa mu je rekel: "Prinesi ga sem na podij." Ko ga je prinesel na podij, mu je pastor ukazal: "Stresi perje ven." Ko je mož stresel perje, mu je pastor rekel: "Zdaj pa poberi vse perje in ga spravi nazaj v vzglavnik."  Mož je zajecljal: "Toda, to je vendar nemogoče, saj se je perje razletelo po celem prostoru."  Pastor mu odgovori: "Povsem enako je z lažnivimi govoricami, ki  jih kdorkoli širi naokrog." Res je, dezinformacijo je težko spraviti nazaj "v vzglavnik". Nekaj tega se zagotovo prime in ostane. Ampak tudi to je lahko cena evangelija. Tudi v našem primeru.