Bog se prevzetnim upira,
ponižnim pa daje milost.
6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.
8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.
(1Pt 5,5b-11)
Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"* To, kar opisuje Nietzsche, ni ravno ponižnost, ampak prej njena karikatura. Ta karikatura pa ni nastala v njegovi glavi, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj.
Za dobro delovanje vsake skupnosti, tudi cerkvene, so zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Pa tudi Boga nikoli ne moremo šarmirati s svojo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti, vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti.
Naslednja stvar, ki nam jo v zgornji perikopi polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki. Smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal.
Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki Božjemu otroku sicer lahko povzroči nevšečnosti na tem svetu, nima pa nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre. 9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, pa ne le tedaj, ampak vseskozi, tudi danes. Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben za spremembo ali odpravo take deklaracije le ustrezen kvorum.
Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti.
___________________________________________________
*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.
Ni komentarjev:
Objavite komentar