Pravičnost, ki je izven nas

"Kajti povem vam: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)

Večina, ki je že kaj slišala o farizejih in pismoukih, bi na tole verjetno odgovorila, da ni težko biti bolj pravičen od farizejev in pismoukov, kajti "splošno znana resnica je", da so bili farizeji in pismouki hinavci. Splošno znano resnico sem dal v narekovaje, ker gre bolj za stereotip kot za  resnico, četudi naj bi bila znana. Povprečen farizej ali pismouk ni bil  bistveno bolj hinavski od povprečnega zemljana. Njihov največji problem je bil, da so bili prepričani v svojo pravičnost, oziroma v svojo večjo pravičnost od pravičnosti sosedov. Tudi mi se zavedamo, da nismo popolni, "toda še vedno sem boljši od sosedovega Janeza", kajne?  To igrico najbrž poznamo vsi, ne le farizeji in pismouki.  Ljudje se zelo radi primerjamo z drugimi in ugotavljamo, kako dobri smo v bistvu. Toda te vrste pravičnost velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (cf. Iz 64,5).  Zato nam je dal Jezus v svojem govoru na gori v razmislek naslednji stavek: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." 

Govor na gori je skozi zgodovino fasciniral mnoge kristjane, pa tudi nekristjane. Celo psevdokrščanska verska skupnost Univerzalno življenje, ki je izrazito nastrojena proti Svetemu pismu in bibličnim kristjanom, kaže  veliko naklonjenost do Govora na gori (in desetih zapovedi).   Toda v resnici stvar ni tako preprosta, kajti zapovedi, ki jih je Jezus postavil v Govoru na gori, človek s svojo močjo in v stanju  padle narave  ni zmožen popolnoma izpolnjevati. Govor na gori je čista postava. Postava pa ima naslednje cilje:

1. Po postavi spoznavamo Božje kriterije, po katerih smo dolžni živeti in ravnati.
2. Postava  nas postavi pred zid, ko spoznamo, da je nismo zmožni v polnosti izpolnjevati. 
3. Postava nas  vodi h Kristusu kot Odrešeniku. 

Naša pravičnost, ki bi jo hoteli doseči s svojim trudom in naprezanji,  nikoli ne bo večja od pravičnosti farizejev in pismoukov. V zgodovini so bili ljudje, ki so glede tega veliko dosegli, niso pa dosegli vsega. Seveda je bila ena izjema, to je bil Jezus Kristus. On je s svojim življenjem popolne poslušnosti edini izpolnil vse zahteve postave, zaradi česar je edini imel popolno pravico, da ozmerja farizeje in pismouke s hinavci (Mt 23,13 ss. Lk 11,42 ss.).  Sv. Pavel piše o njem: "Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček 9 in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." (Flp 3,8b.9) Apostol Pavel se torej ni zanašal na lastno pravičnost, ampak na Kristusovo pravičnost. Sam Zveličar je ob neki priložnosti rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Pavel je pisal korintskim kristjanom: "Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Naša pravičnost ni v nas, ampak, kot so se izrazili reformatorji, extra nos - zunaj nas. Naša pravičnost je Kristus. On je prerokovani Jahve - Cidkenu, GOSPOD naša pravičnost (cf. Jer 23,6).

Biti v Kristusu, pomeni posedovati pravičnost, ki je večja od pravičnosti pismoukov in farizejev: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) Tu, v tem zavedanju se dejansko začne krščansko življenje. Ali si v Njem in imaš Njegovo pravičnost?