Daniel B. Wallace o zanesljivosti novozaveznih spisov

Predavanje traja malo manj kot 44 minut.

Vabilo na predavanje Johna Lennoxa "Higgsov bozon - bog vrzeli?"

Cankarjev dom, torek 29. 10. 2013 ob 19h

Predavanje: »Higgs boson – god of the gaps?«

Okrogla miza: »Does modern science lead to god?«
več informacij: zves.info@gmail.com

Jezik:
Predavanje, ki bo v Linhartovi dvorani   in okrogla miza bosta v angleškem jeziku.

____________________________________________________________

Kdo je John Lennox?

John Lennox je profesor matematike z Univerze v Oxfordu, dejaven v filozofiji znanosti in še posebno v analizi razmerja med znanostjo in krščanskim verovanjem.

Znan je po svojih debatah z oxfordskim biologom Richardom Dawkinsom, s publicistom Christopherjem Hitchensom in filozofom Petrom Singerjem.

 Vir: ZVEŠ

 

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (1)

"Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo... Žena, tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in delaj, karkoli ti je všeč."  Jezus tega nikoli ni rekel, tako govorijo liberalni teologi.

Angeli

Peter Paul Rubens, Angeli, ki muzicirajo. Vir slike: Wikipaintings

 "Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 18,10)

Angelska bitja so od nekdaj burila domišljijo in jo še danes. Očitno je navdihnila tudi slavnega Rubensa, ki je avtor podobe, prikazane na vrhu. V tem sestavku bomo na kratko in jedrnato pogledali, kaj pravi svetopisemski nauk glede omenjenih bitij.

V zgornjem odlomku nam Jezus pripoveduje o "malih", katerih angeli vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Mali v tem primeru niso otroci, ampak Kristusovi učenci, ki so v otroško zaupnem odnosu z  nebeškim Očetom. Na osnovi zgornje Jezusove izjave je srednjeveška cerkev izdelala doktrino, po kateri ima vsak človek svojega angela varuha. Več o tem malo pozneje. 

Angeli se pojavljajo v Svetem pismu od 1. Mojzesove knjige do Razodetja. Izraz angel izhaja iz grškega angelos, kar pomeni isto, kot hebrejski  malak, torej (od)poslanca, ki prenaša sporočila. Preko njih Bog upravlja svet.

Sveto pismo nam ničesar ne pove o natančnem izvoru angelov. O njih vemo, da so duhovna bitja, ki jih je ustvaril Bog, in da se od njega razlikujejo. Torej niso nikakršni bogovi ali polbogovi, ampak so v službi Boga. Biblija nam daje tudi vedeti, da se je v določenem času del angelov uprl, tem sedaj pravimo hudobni duhovi. Ta padla duhovna bitja sedaj vzdržujejo ves pokvarjeni red tega sveta. Sveto pismo tudi nikjer ne omenja točnega števila angelskih bitij, pove nam le, da jih je zelo veliko: "Tisočkrat tisoči," pravi prerok Daniel (7,10).

V Stari zavezi lahko izraz "GOSPODOV angel" včasih označuje Božjega odposlanca, včasih pa Boga samega (cf. 2Mz 3,1-6). Med Božjimi angeli obstaja določen red, ki se izraža skozi različne vrste angelskih bitij. Srednjeveška cerkev jih je natančno razdelila v posamezne vrste, seveda brez trdne svetopisemske osnove. Mihael se omenja v Bibliji  kot nadangel (cf. Jud 1,9), med nadangele štejemo tudi Gabriela, poleg teh so omenjeni še kerubi (cf.1Krn 13,6. Iz 37,16) in serafi (cf. Iz 6,2), ki služijo pred Božjim prestolom. 

V Svetem pismu so angeli predvsem prinašalci sporočil določenim ljudem. V takih primerih so se prikazovali v telesni obliki. Upodabljanje angelov kot  krilatih bitij  v poženščeni podobi ni zasluga Svetega pisma, ampak je stvar domišljije. Angeli  tudi varujejo, a ne v obliki angela varuha, ki naj bi ga imel vsak človek, kot si to predstavljajo  nekatere cerkve. Kralj David je v 34. psalmu zapisal:  "Angel GOSPODOV utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje." (Ps 34,8).  Božja beseda ne govori, da bi imel vsak kristjan točno določenega stalnega angela varuha, toda angeli imajo na splošno tudi nalogo, da varujejo Božje otroke.

In še beseda o našem kontaktu z angeli. V predreformacijskih cerkvah, kot sta rimska in vzhodno pravoslavna, opravljajo različne molitve k angelom, npr. k nadangelu Mihaelu, angelom varuhom in podobno Te molitve so brez vsake svetopisemske osnove, oziroma so celo v nasprotju s tistim, kar pripoveduje Biblija. Poglejmo, kaj pravi o tem sv. Janez: 

Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!" (Raz 22,8.9)

Skoraj enak prizor srečamo v Raz 19,10. Angeli v resnici ne želijo, da izkazujemo čast njim, ampak Bogu. Sv. Pavel pa piše: "Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu." (Kol 2,18) Čaščenje angelov je torej navadno povezano še z drugimi zlorabami, ki jih Sveto pismo ne odobrava. 

"Angeli živijo," kot poje Edvin Flisar v svoji znani popevki, a  so malce, ali pa krepko drugačni od splošne predstave o njih.  Vse je pač odvisno od pravilnosti predstave.

LITERATURA:
M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Braken Books, London 1989.

Zondervan Handbook to the Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids MI 1999.

Gerald Bray, God is Love, a Biblical and Systematic Theology, Crossway, Wheaton IL 2012.

Michael Jensen: Kako me milost spreminja?

Razodela se je namreč božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem. Uči nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam ter trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času, ko pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa. On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse krivičnosti in nas zase očistil kot izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela.  (Tit 2,11-14 JUB)

Človeška volja je skrivnostna stvar.

To vemo, saj porabimo tako veliko denarja in truda, da bi jo spremenili. Poskušamo jo prelisičiti,  prepričati in nadzorovati.

Prav nenavadno pri njej pa je, na kak  način nas prisiljuje, da vodimo dialog sami s sabo. Ste že poskušali spremeniti kako globoko vsajeno navado? Kaj zadržuje kadilca, da še naprej kadi ali požeruha da se prenažira, čeprav vesta, kake strašne posledice ima njuna navada in se celo hočeta spremeniti? Ste si že kdaj rekli, da se ne smete pustiti razdražiti, pa ste se vseeno pustili? Ste si  že kdaj obljubili, da ne boste povedali še ene polresnice v svojo obrambo, pa ste jo vseeno povedal?

Kje je torej rešitev? Bolj se potrudi. Drži se pravil. Pojdi k svetovalcu. Prevzemi nadzor nad svojim življenjem. Osvobodi velikana v sebi. Verjemi vase. Bodi močan. Obvladuj se.

Ti recepti zahtevajo od nas, naj bomo močni tam, kjer smo šibki. Kako naj verjamem vase, ko pa sem  že brez neke večje  samoodpovedi zlomljen? Kako naj prevzamem nadzor nad nečim, kar nadzira mene? 

Pavel pravi v pismu Titu nekaj čisto drugega. Kakšna je njegova strategija za doseganje spremembe? V bistvu ni tu nobene druge strategije, razen poznavanja Božje milosti, ki sploh ni skrivnostna.  Nobene potrebe ni, da bi jo iskali, saj jo je Bog dal spoznati  in je splošno dostopna.

Poglejmo, kako ta reč deluje. Po Božji milosti, torej po njegovi naklonjenosti do nas v Jezusu Kristusu, prihaja do vseh ljudi  ponudba odrešenja, čeprav so bili vsi ljudje Bogu odtujeni v temi in sramoti svojega greha.  To je bistvo. Toda celo sovražnost človeških bitij do pravega Boga ni ovira za njegovo véliko ponudbo odrešenja po Božji milosti. Ravno zato je milost to, kar je: Bog nas rešuje po krvi svojega Sina v nasprotju s tistim kar smo, in ne v skladu s tistim, kar smo.

Dejstvo je, da je milost vir življenja, kot ga želi živeti kristjan. Ni nek dodatek. Evangelij milosti ni v kristjanovem življenju  nikoli nedejaven. Zato pravi Pavel, da milost ne prinaša le zveličanja, ampak nas tudi uči, da se odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam. Ni le v tem, da z milostjo začnemo, ampak da gremo z njo naprej.

Kako le to deluje? Torej, Božja milost nas na prvem mestu uči, da Bog sovraži naše valjanje v grehu. Njegova milost ne pomeni ignoriranja greha,  ampak pravi, da je greh resnično nekaj slabega. Milost ne govori: »Veš, ti si čisto v redu.« Milost nas ne uči, da nam ni treba biti zaskrbljen zaradi naše neobrzdanosti in zasužnjenosti lastnim željam. Bog nam v svoji dobroti (to je res prava dobrota) govori resnico o nas. Razgalja nas s  preiskujočo lučjo svoje svetosti, za kar mu bodi hvala.

Tako je pošteno in prav to potrebujemo. Če nam Bog ne bi razodel globin naše sramote, potem nam ne bi izkazoval dobrote. Podoben bi bil zdravniku, ki pravi rakavemu bolniku, da ima napad gripe, ki bo hitro minil. Slabe novice so stvar milosti, ker nam ta preprečuje, da bi ostali še naprej zavedeni.  

Milost pa nas tudi uči, da je obsodilna moč greha nad nami zlomljena. Ne soočamo se več s porušenim  življenjem. Ne nosimo več njegove zatiralske teže. Za nas ni več možnosti, da bi bili obsojeni. V Božji milosti imamo neverjetno svobodo glede stvari, ki so nas nekoč zasužnjevale. Božja dobrota do nas je v tem, da je on sam odnesel posledice naših osebnih neuspehov.

Milost je naša učiteljica  v tem, da nam ne pravi, da lahko premagamo greh, če se dovolj potrudimo, ampak da je sam Bog zmagal nad njim. Smo nekakšni »po-Kristusi«, ki živimo v svetlobi Božjega usmiljenja. To védenje nas uči, da rečemo grehu: »Ne!« in se vzamemo v roke.

Pravi čudež je, da to deluje tako na psihološki kot na praktični ravni. Skrivnost uspeha programov zdravljenja, kot ga izvajajo Anonimni alkoholiki, je v tem, da uporabljajo neko vrsto kopije evangelija milosti. Učijo, da se ne moreš spremeniti, če ne ugotoviš, da  se ne moreš spremeniti. Od tebe zahtevajo, da se popolnoma predaš višji sili. 

To je seveda premalo v primerjavi s tem, kar nam razodeva Božji evangelij glede tega, kar lahko naredi Jezus Kristus, a se mi vseeno zdi fascinantno, da celo ta senca evangelija res deluje na ljudi. Koliko bolj smo lahko, ker smo slišali in razumeli pravo sporočilo usmiljenja ter odpuščanja in dojeli globine resnične Božje ljubezni do nas v  Kristusu, osvobojeni okov naših strasti in stopamo naprej skozi življenje po poti, ki nam jo je začrtal Bog!  Kako popolnoma počloveči beseda, ki prihaja do nas in nad nami razglaša blagoslov nebeškega Očeta! Kako nenavadno je, da po Božji dobroti, torej po milosti, spet dobimo nazaj sami sebe in smo rešeni strašnega boja s sovražnikom, ki mu pravimo ego!

 (Prevedel: J. K. Dizma)

KLIK za dostop do originalnega sestavka >>

R. Scott Clark: Kristus, kultura in izpoved vere

Izpovedujemo, da je Kristus Gospod.  Toda kako to vpliva na povezanost kristjanov s kulturo okrog nas? Smo kristjani le zaradi kulture? Ali bi se morali popolnoma ločiti od kulture, v kateri živimo? Smo morda poklicani, da spremenimi kulturo, ali celo, da bi nad njo vladali? Izpovedujemo, da je Kristus naš edini Srednik in Kralj, toda, ali verjamemo, da je  z oblastjo povezan na enak način kot s  cerkvijo? 

O tem govori profesor Robert Scott Clark na tej povezavi. >>>>>>>

Oddaja traja malo več kot 37 minut.

Brez spreobrnjenja ni odrešenja

Komentar k 5. poglavju knjige preroka Jeremija

Prerok Jeremija govori v 5. poglavju svoje knjige o tem, kako so prebivalci Jeruzalema v njegovem času zavračali možnost spreobrnjenja in o posledicah, ki so morale nujno slediti takemu stališču do Božjih zapovedi in odlokov.

"Obhodite jeruzalemske ulice,

glejte in poizvedujte,

iščite po njegovih trgih,

ali najdete človeka,

ali je kdo, ki dela prav

in se trudi za zvestobo –

pa bom mestu odpustil!"  (Jer 5,1) 

 

Žal je bilo v tistem času stanje  v Jeruzalemu zelo klavrno. Jeremija se je znašel v podobni situaciji kot svoje dni Abraham, ko je le-ta prosil za Sodomo in Gomoro (cf. 1Mz 18,23-32). V mestu ni bilo nikogar, ki bi ravnal, oziroma, ki bi se trudil ravnati v skladu z Božjo voljo. Še tisti, ki so se  sicer z besedami sklicevali na Boga, so v praksi ravnali krivično (cf. Jer 5,2). Noben opomin in nikakršna vzgoja jim nista prišla do živega (cf. ib. v. 4). Prerok je upal, da le neuki in revni ravnajo v neskladju z Božjimi zapovedmi (cf. v.4), a se je močno zmotil. Problem se je začel pri eliti, torej pri premožnih, izobraženih in tistih, ki so imeli moč (cf. v. 5). Takemu ravnanju je nujno morala slediti nenadna kazen (cf. v. 6). Prisegali so pri tistem, kar ni Bog, zato Bog ni našel razloga, da bi ravnal drugače (cf. v. 7). Cela Izraelova in Judova hiša sta izdali Boga (cf. v. 11). Starozavezna vidna cerkev je bila v stanju popolnega odpada od Boga.

Podobno kot velik del sodobne odpadniške cerkve, so tudi pripadniki starozavezne cerkve verjeli, da Bog ne bo ukrepal, tisto, kar govorijo preroki, pa da je en sam larifari. Velik del sedanje vidne cerkve verjame, da tisto, kar piše v neki stari knjigi, ki je nastala pred tisočletji, sploh ni relevantno, ampak da se je treba prilagajati duhu časa. Pri tem se celo velikokrat sklicujejo na Svetega Duha! Enako so Jeruzalemčani tretirali Jeremija in druge Božje preroke (cf. vv. 12.13). Ker niso verovali prerokom, jih je čakalo razdejanje in babilonsko suženjstvo (cf. vv. 12-17). Toda Bog ni načrtoval popolnega uničenja svojega  ljudstva, ampak si je ohranil ostanek, ki je šel nato skozi proces prevzgoje: "Vendar vas tudi tiste dni, govori GOSPOD, ne uničim do kraja.  Če pa porečete: 'Zakaj nam je GOSPOD, naš Bog, vse to storil?' jim reci: 'Kakor ste mene zapustili in služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.'" (Jer 5,18.19)

V družbi, ki je zavrgla Boga, so se pojavile hude anomalije. Bogataši so obogateli s prigoljufanim blagom in se redili na račun revnih,  pravico so si prikrajali v skladu s svojim vplivom in "potrebami", ubogi pa so bili brezpravni. Lažnivi preroki so ljudem napovedovali tisto, kar so si slednji želeli slišati, duhovniki pa so zganjali samovoljo. Taka je bila bilanca starozavezne cerkve v Jeremijevem času, a ljudstvo je že tako otopelo, da mu je tako stanje celo odgovarjalo  (cf. ibid. vv. 26-31). Čeprav je ta spis nastal pred več kot 2500 leti, je še danes zelo aktualen, ne glede na to, kaj porečejo zasmehovalci  "ene stare knjige".  

 

 Poglavje se konča z retoričnim vprašanjem: "A kaj boste storili, ko pride konec?" (Jer 5,31b) Tudi to vprašanje je še vedno aktualno. Danes poznamo preroka, ki je večji od Jeremija. Ne le da je večji od njega, ampak je obenem več kot prerok. To je Božji Sin Jezus Kristus. On je prišel na svet, da bi nas pripravil na vprašanje iz Jer 5,31b: "Kaj boste storili, ko pride konec?" Živel je brezgrešno življenje in pretrpel sramotno smrt na križu. Tretji dan je vstal od mrtvih. Da, usmrčen je bil za naše grehe, vstal je zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). On  vabi  ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Kdorkoli resnično čuti težo lastnega greha, sme, more in mora pristopiti k Jezusu, živemu Zveličarju in se pokesati svojih grehov ter  verovati, da je Jezus Kristus plačal za vse naše grehe. On je popoln Odrešenik. Bog hoče ozdraviti grehe vsem tistim, ki iskreno pristopijo k njemu. Tistemu, ki ima Jezusa za Odrešenika, se  ni treba bati vprašanja, kaj bomo storili, ko pride konec. Bati se ni treba nikomur, ki se spreobrne in veruje v Jezusa Kristusa. Toda, brez spreobrnjenja ni odrešenja. Kdor noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo nekega dne imel za sodnika. za tistega, ki veruje, to ne velja. Naj končam s spodbudnimi besedami sv. Pavla:  "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš...!" (Apd 16,31)

Dva debatirata o kalvinizmu

Vir: Sacred Sandwich

Zastopniška molitev

Ob rekah Babilona,

tam smo sedeli in jokali,

ko smo se spominjali Siona.

2 Na vrbe v njegovi sredi

smo obesili svoje citre,

3 kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi,

naši mučitelji

veselo rajanje:

"Zapojte nam katero sionskih pesmi!"

 

4 Kako bi mogli peti GOSPODOVO pesem

na tuji zemlji?

5 Če pozabim tebe, Jeruzalem,

naj moja desnica pozabi prijem.

6 Jezik naj se mi prilepi k nebu,

če se te ne bom spominjal,

če ne bom povzdignil Jeruzalema

nad vrh svojega veselja. 

(Ps 137,1-6) 

Pretresljivi odlomek iz 137.  psalma nam zelo nazorno predstavlja občutja, ki so jih imeli Judje, ko so bili odpeljani v babilonsko suženjstvo, njihovo hrepenenje po domovini, po Jeruzalemu in žalost, ki jih je spreletela, ko so jim njihovi gospodarji rekli, naj zapojejo katero od pesmi iz svoje domovine. Podobni občutki so obhajali Juda Nehemija, čeprav mu v materialnem smislu ni ničesar manjkalo, saj je služil na dvoru perzijskega kralja Artakserksa kot točaj (cf. Neh 1,11b). To je bila pomembna in odgovorna  služba, saj je moral točaj prvi poskusiti vino, namenjeno kralju, da ne bi bilo slučajno zastrupljeno. Poleg tega je smel biti pri kralju tudi ob navzočnosti kraljice (cf. Neh 2,6). V tem spisu bom komentiral odlomek iz Nehemijeve knjige, 1,1-2,9.

O Nehemiju vemo zelo malo, pravzaprav  le to, da je bilo njegovemu očetu ime Hahaljá (cf. Neh,1,1)  in da se je eden od njegovih bratov  imenoval Hananí (cf. Neh 1,2). Le-ta je prišel k Nehemiju v spremstvu še nekaterih Judov, in so Nehemija seznanili s težkim življenjem  tistih rojakov, ki so ostali v domovini in z novicami glede močno porušenega Jeruzalema (cf. Neh 1,2.3).

Slabe novice so Nehemija močno potrle. Nanje  bi se lahko  odzval na različne načine. Lahko bi se na primer preprosto vdal v usodo. Lahko bi objokoval nesrečo, ki je zadela Božje ljudstvo in Jeruzalem. Lahko bi napisal prošnjo kralju, da sme oditi gradit Jeruzalem in še bi lahko naštevali. Toda Nehemija je naredil drugače. Ni resigniral, ni se šel aktivista, ampak je več dni zapored preživel v postu in molitvi (cf. Neh 1,4). V svoji molitvi  je priznaval grehe svojega ljudstva, pa tudi svoje grehe in grehe svojih prednikov. Zavedal se je, da je Božje ljudstvo organska celota, in če en del greši, je s tem prizadet vsak član skupnosti. V molitvi je zastopal celotno skupnost izvoljenega ljudstva. Ni se izpovedal le svojih osebnih grehov niti ni s prstom kazal na tuje grehe, ampak je  pred Bogom izpostavil grehe celotnega ljudstva. Kako silna je bila ta molitev (Neh 5,1-11)! Šlo je za tiste vrste molitve, o kateri pravi apostol Jakob takole: "Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega." (Jk 5,16b) 

Ko je  prišel Nehemija ob prvi priložnosti streč kralju Artakserksu, je le-ta takoj opazil, da je z njim nekaj narobe, zato je povprašal Nehemija po počutju in zakaj je videti žalosten. Kralji starega Orienta niso bili prijazni parlamentarni vladarji, kot sta na primer današnja britanska kraljica ali švedski kralj, ampak despotski samodržci, pri katerih so lahko zaradi najmanjše zamere, napake, ali pa kar tako za šalo, letele glave. Nehemija mu je odgovoril: "Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem." (Neh 2,3) Kralj je bil ob tej priložnosti očitno zelo velikodušen in ga je vprašal: "Ali si česa želiš?" (Neh 2,4) "Nehemija je na hitro pomolil v mislih   in  odvrnil Artakserksu: "Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam." (Neh 2,5) Pogovor se je končal tako, da je kralj dovolil Nehemiju, da ospotuje v Judejo in mu dal vse potrebno na pot.  Nehemija ni razlagal svojega uspeha s svojimi sposobnostmi diplomatskega prepričevanja, niti z velikodušnostjo kralja, ampak predvsem Božje milosti, zato je napisal: "Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga." (Neh 2,8)

Nehemijeva zastopniška molitev je imela velik učinek. Hvala Bogu, danes poznamo večjega Srednika od Nehemija. To je Gospod Jezus Kristus, ki je naš edini nebeški Srednik (cf. Rim 8,34. Heb 7,25. 1Tim 2,5). Bog pa tudi nas kliče, da s svojimi molitvami posredujemo za druge ljudi, zlasti za njihovo zveličanje. On pa je tisti, ki "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11)

Vsakdan cerkve na severu Nigerije

Victoria from The Voice of the Martyrs on Vimeo.

Takole potekajo dnevi cerkve na severu Nigerije, kjer živi krščanska manjšina med muslimansko večino. Žal se podobne zgodbe dogajajo tudi drugod po svetu...

Igra s tujkami

Naslov bi se lahko tudi glasil: "Kratek tečaj postave in evangelija preko učenja tujk". Avtor: N.N.

Ali - ali

"Zdaj se bojte GOSPODA in mu služite v popolnosti

in zvestobi; odpravite bogove, ki so jim služili vaši očetje onstran reke in v Egiptu in služite GOSPODU. 15 Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU."

16 Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: "Daleč od nas bodi, da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom. 17 Kajti GOSPOD je naš Bog, on je izpeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in je pred našimi očmi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. 18 GOSPOD je pregnal pred nami vsa ljudstva in Amoréjce, ki so pred nami prebivali v deželi. Tudi mi bomo služili GOSPODU, kajti naš Bog je!"

19 Józue je rekel ljudstvu: "Ne morete služiti GOSPODU, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. 20 Če boste zapustili GOSPODA in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro." 21 Ljudstvo pa je reklo Józuetu: "Nikakor! GOSPODU bomo služili." 22 Józue je tedaj rekel ljudstvu: "Priče ste sebi, kajti GOSPODA ste si izbrali, da mu boste služili." Rekli so: "Priče!" 23 "Zdaj torej odpravite tuje bogove, ki so v vaši sredi in nagnite svoje srce h GOSPODU, Izraelovemu Bogu!" 24 Ljudstvo je reklo Józuetu: "GOSPODU, našemu Bogu, bomo služili, in njegov glas bomo poslušali."

25 Tisti dan je Józue sklenil zavezo z ljudstvom in mu v Sihemu dal zakon in pravo. (Joz 24,14-25)

Ko je Mojzesov naslednik Jozue končno privedel izraelsko ljudstvo v obljubljeno deželo, je malo pred svojo smrtjo zbral predstavnike izraelskega ljudstva v Sihemu, kjer je z njimi sklenil zavezo. Kraj ni bil izbran kar tako na slepo, kajti Sihem je bil v tistem času pomembno središče poganskega čaščenja, o čemer pričajo arheološki ostanki. 

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da je Božje ljudstvo glede religije še vedno sedelo na dveh stolih, saj so nekateri poleg Jahveja še kar služili mezopotamskim bogovom svojih daljnih prednikov, ali pa bogovom, ki so jih privzeli v času bivanja v Egiptu. Spet drugi so se že uspeli privaditi krajevnim palestinskim božanstvom.  Ljudje so pač razmišljali čisto po človeški logiki: njihovo glavno božanstvo je bil sicer Jahve, toda za vsak slučaj so si od okoličanov izposodili še njihove bogove, da bi vse skupaj bolj trdno in zanesljivo pomagalo, kajti sklepali so, da zmore več bogov več, kot en sam. Zdaj pa je napočil trenutek, ko je bilo treba dokončno  razčistiti to zadevo.  Jozue je prepustil njihovi volji, da se odločijo za poganske bogove ali za GOSPODA. Bog ne mara sedenja na dveh stolih, potrebno se je odločiti zanj ali pa za koga ali kaj drugega. Jozue je predstavnikom ljudstva jasno povedal, da se je skupaj s svojo družino odločil služiti Jahveju. Na te besede se je tudi ljudstvo odzvalo, češ, tudi mi hočemo služiti GOSPODU. Ker je Jozue zelo dobro vedel, kako razmišljajo ljudje, jih je še enkrat posvaril pred tem, da bi pretihotapili tuje bogove in jih postavili vštric z GOSPODOM, četudi na malo nižjo stopničko. Kakorkoli, ljudstvo se je na koncu zavezalo, da bo služilo edino GOSPODU. Kot je razvidno iz Knjige Sodnikov 2,6-10, je Izrael služil GOSPODU, dokler je živel Jozue in starešine, ki so videli mogočna Jahvejeva dela. Že naslednji rod je  pozabil na zavezo in vse delal po svoje...

Potem se je ta zgodba  na nek način  ponavljala in se še ponavlja. Tudi v krščansko cerkev, ki je na začetku zvesto služila Gospodu, so posamezniki pritihotapili razne poganske boginje in bogove v pokrščeni preobleki: iz Jezusove matere so naredili nebeško kraljico, razni svetniki in zavetniki pa so nadomestili poganske bogove.  Ljudje, ki danes vse to častijo, sedijo na dveh stolih, kot so to svoje dni  počeli stari Izraelci. Tudi cerkve, ki so izšle iz reformacije, so v novejšem času v veliki meri odtavale za drugimi bogovi in sicer za tistimi, ki jih časti sodobni svet. Današnji svet je sicer "razsvetljen" in sekularen, a ima kljub temu svoje bogove, ali pa vsaj "vrednote", ki jih tretira, kot da gre pri njih za nekaj božanskega. Eno najvišjih božanstev zahodnega sveta je bog strpnosti. Ne, tu ne gre več za to, da bi dopuščali mnenja, s katerimi se ne strinjamo. Nikakor! Danes so vsa mnenja enako vredna, zato smo dolžni vsem mnenjem ploskati. Edino, kar je prepovedano, je trditi, da je eno mnenje pravilno, ostala pa napačna. To je danes smrtni greh zoper boga strpnosti. Temu bogu, oziroma boginji (da ne bomo prizadeli čustev feministk) bi pravzaprav morali reči boginja ali bog relativnosti. "Nič ni resnično, vse je dovoljeno," so besede, ki jih je pisatelj Vladimir Bartol v svojem romanu Alamut pripisal izmailcem,  v bistvu  pa so čisto ničejanske. Pilatova in Nietzschejeva filozofija, ki je postala vsakdanja filozofija sveta okoli nas, je na široko pljusknila v cerkev. Apostol Pavel je napisal: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu," (Rim 12,2a), cela plejada mod(er)nih teologov in cerkvenih voditeljev pa počne ravno to, saj je vendar treba biti relevanten, kajne?

Kakorkoli, tudi danes obstaja izbira: ali služenje Bogu ali služenje drugim bogovom. Ateisti bi mi glede tega najbrž oporekali, češ, da oni za razliko od kristjanov verujejo v enega Boga manj. V to nisem čisto prepričan, kajti, tisto, za kar živiš,  je tvoj bog. Nekateri pravijo, da verujejo vase. Torej so  sami sebi bog, čeprav se mi zdi fraza "verovati vase" dokaj smešna, kajti vera vase je,  glede na to, da se lahko kadarkoli zaznajo s čutili, recimo s tipom, popolnoma nepotrebna.  Spet kdo mi bo ugovarja, češ, obstajajo ljudje, ki so altruisti in jim gre le za blagor drugih. Tem si upam odgovoriti,  da je altruizem le dobro in prefinjeno zamaskiran egoizem, saj nam ponuja možnosti da se izpostavimo pred drugimi kot živi spomenik dobrote in sočutja.

Jezus je rekel Nikodemu, preko v Janezovem evangeliju zapisane Božje besede, pa ne le njemu:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.  Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,16-18)  Tudi tu nam daje Bog na razpolago le dve opciji: ali verovati v edinorojenega Božjega Sina Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika ali sodba. Evangelij uči, da smo bili po Jezusu Kristusu izpeljani iz večjega, hujšega in nevarnejšega suženjstva kot Izraelci pod vodstvom Mojzesa in Jozueta. Jezus je plačal za grehe vseh, ki verujejo. Nihče, kdor vanj veruje se ne pogubi, ampak ima večno življenje. Zavreči tolikšno odrešenje pomeni največjo in najbolj tragično neumnost, kar jo lahko naredi posameznik, saj s tem zapečati svojo večno usodo. Recimo torej skupaj z Jozuetom: "Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU." (Joz 24, 15b) Gospod Jezus pa naj vstopi v življenje sleherne osebe, ki bere te vrstice!