Ali - ali

"Zdaj se bojte GOSPODA in mu služite v popolnosti

in zvestobi; odpravite bogove, ki so jim služili vaši očetje onstran reke in v Egiptu in služite GOSPODU. 15 Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU."

16 Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: "Daleč od nas bodi, da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom. 17 Kajti GOSPOD je naš Bog, on je izpeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in je pred našimi očmi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. 18 GOSPOD je pregnal pred nami vsa ljudstva in Amoréjce, ki so pred nami prebivali v deželi. Tudi mi bomo služili GOSPODU, kajti naš Bog je!"

19 Józue je rekel ljudstvu: "Ne morete služiti GOSPODU, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. 20 Če boste zapustili GOSPODA in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro." 21 Ljudstvo pa je reklo Józuetu: "Nikakor! GOSPODU bomo služili." 22 Józue je tedaj rekel ljudstvu: "Priče ste sebi, kajti GOSPODA ste si izbrali, da mu boste služili." Rekli so: "Priče!" 23 "Zdaj torej odpravite tuje bogove, ki so v vaši sredi in nagnite svoje srce h GOSPODU, Izraelovemu Bogu!" 24 Ljudstvo je reklo Józuetu: "GOSPODU, našemu Bogu, bomo služili, in njegov glas bomo poslušali."

25 Tisti dan je Józue sklenil zavezo z ljudstvom in mu v Sihemu dal zakon in pravo. (Joz 24,14-25)

Ko je Mojzesov naslednik Jozue končno privedel izraelsko ljudstvo v obljubljeno deželo, je malo pred svojo smrtjo zbral predstavnike izraelskega ljudstva v Sihemu, kjer je z njimi sklenil zavezo. Kraj ni bil izbran kar tako na slepo, kajti Sihem je bil v tistem času pomembno središče poganskega čaščenja, o čemer pričajo arheološki ostanki. 

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da je Božje ljudstvo glede religije še vedno sedelo na dveh stolih, saj so nekateri poleg Jahveja še kar služili mezopotamskim bogovom svojih daljnih prednikov, ali pa bogovom, ki so jih privzeli v času bivanja v Egiptu. Spet drugi so se že uspeli privaditi krajevnim palestinskim božanstvom.  Ljudje so pač razmišljali čisto po človeški logiki: njihovo glavno božanstvo je bil sicer Jahve, toda za vsak slučaj so si od okoličanov izposodili še njihove bogove, da bi vse skupaj bolj trdno in zanesljivo pomagalo, kajti sklepali so, da zmore več bogov več, kot en sam. Zdaj pa je napočil trenutek, ko je bilo treba dokončno  razčistiti to zadevo.  Jozue je prepustil njihovi volji, da se odločijo za poganske bogove ali za GOSPODA. Bog ne mara sedenja na dveh stolih, potrebno se je odločiti zanj ali pa za koga ali kaj drugega. Jozue je predstavnikom ljudstva jasno povedal, da se je skupaj s svojo družino odločil služiti Jahveju. Na te besede se je tudi ljudstvo odzvalo, češ, tudi mi hočemo služiti GOSPODU. Ker je Jozue zelo dobro vedel, kako razmišljajo ljudje, jih je še enkrat posvaril pred tem, da bi pretihotapili tuje bogove in jih postavili vštric z GOSPODOM, četudi na malo nižjo stopničko. Kakorkoli, ljudstvo se je na koncu zavezalo, da bo služilo edino GOSPODU. Kot je razvidno iz Knjige Sodnikov 2,6-10, je Izrael služil GOSPODU, dokler je živel Jozue in starešine, ki so videli mogočna Jahvejeva dela. Že naslednji rod je  pozabil na zavezo in vse delal po svoje...

Potem se je ta zgodba  na nek način  ponavljala in se še ponavlja. Tudi v krščansko cerkev, ki je na začetku zvesto služila Gospodu, so posamezniki pritihotapili razne poganske boginje in bogove v pokrščeni preobleki: iz Jezusove matere so naredili nebeško kraljico, razni svetniki in zavetniki pa so nadomestili poganske bogove.  Ljudje, ki danes vse to častijo, sedijo na dveh stolih, kot so to svoje dni  počeli stari Izraelci. Tudi cerkve, ki so izšle iz reformacije, so v novejšem času v veliki meri odtavale za drugimi bogovi in sicer za tistimi, ki jih časti sodobni svet. Današnji svet je sicer "razsvetljen" in sekularen, a ima kljub temu svoje bogove, ali pa vsaj "vrednote", ki jih tretira, kot da gre pri njih za nekaj božanskega. Eno najvišjih božanstev zahodnega sveta je bog strpnosti. Ne, tu ne gre več za to, da bi dopuščali mnenja, s katerimi se ne strinjamo. Nikakor! Danes so vsa mnenja enako vredna, zato smo dolžni vsem mnenjem ploskati. Edino, kar je prepovedano, je trditi, da je eno mnenje pravilno, ostala pa napačna. To je danes smrtni greh zoper boga strpnosti. Temu bogu, oziroma boginji (da ne bomo prizadeli čustev feministk) bi pravzaprav morali reči boginja ali bog relativnosti. "Nič ni resnično, vse je dovoljeno," so besede, ki jih je pisatelj Vladimir Bartol v svojem romanu Alamut pripisal izmailcem,  v bistvu  pa so čisto ničejanske. Pilatova in Nietzschejeva filozofija, ki je postala vsakdanja filozofija sveta okoli nas, je na široko pljusknila v cerkev. Apostol Pavel je napisal: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu," (Rim 12,2a), cela plejada mod(er)nih teologov in cerkvenih voditeljev pa počne ravno to, saj je vendar treba biti relevanten, kajne?

Kakorkoli, tudi danes obstaja izbira: ali služenje Bogu ali služenje drugim bogovom. Ateisti bi mi glede tega najbrž oporekali, češ, da oni za razliko od kristjanov verujejo v enega Boga manj. V to nisem čisto prepričan, kajti, tisto, za kar živiš,  je tvoj bog. Nekateri pravijo, da verujejo vase. Torej so  sami sebi bog, čeprav se mi zdi fraza "verovati vase" dokaj smešna, kajti vera vase je,  glede na to, da se lahko kadarkoli zaznajo s čutili, recimo s tipom, popolnoma nepotrebna.  Spet kdo mi bo ugovarja, češ, obstajajo ljudje, ki so altruisti in jim gre le za blagor drugih. Tem si upam odgovoriti,  da je altruizem le dobro in prefinjeno zamaskiran egoizem, saj nam ponuja možnosti da se izpostavimo pred drugimi kot živi spomenik dobrote in sočutja.

Jezus je rekel Nikodemu, preko v Janezovem evangeliju zapisane Božje besede, pa ne le njemu:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.  Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,16-18)  Tudi tu nam daje Bog na razpolago le dve opciji: ali verovati v edinorojenega Božjega Sina Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika ali sodba. Evangelij uči, da smo bili po Jezusu Kristusu izpeljani iz večjega, hujšega in nevarnejšega suženjstva kot Izraelci pod vodstvom Mojzesa in Jozueta. Jezus je plačal za grehe vseh, ki verujejo. Nihče, kdor vanj veruje se ne pogubi, ampak ima večno življenje. Zavreči tolikšno odrešenje pomeni največjo in najbolj tragično neumnost, kar jo lahko naredi posameznik, saj s tem zapečati svojo večno usodo. Recimo torej skupaj z Jozuetom: "Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU." (Joz 24, 15b) Gospod Jezus pa naj vstopi v življenje sleherne osebe, ki bere te vrstice!