Poslanstvo cerkve

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,16-21

V tem kratkem odlomku se nahaja pomembno naročilo in  nekaj pomembnih resnic, ki jih je Jezus podal svojim učencem, preden je odšel k nebeškemu Očetu.

1. Jezusu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Njemu to ni bilo dano šele ob vstajenju, ampak že od vsega "začetka", torej pred vsemi veki (Prg 8,22 ss.). To svojo oblast je izvajal tudi v času svojega zemeljskega bivanja: "Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast." (Mt 7,29a) Spet na drugem mestu pravi: "Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe [...]" (Mt 9,6)  To oblast je  v določeni meri  podeljeval svojim učencem: "Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi[...]"   (Mr 6,7)  V svoji velikoduhovniški molitvi je omenil, da je prejel od Očeta  oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal  večno življenje vsem, ki mu jih je dal Oče (Jn 17,2). 
2. Jezus je naročil svojim učencem, naj širijo krog učencev med vsemi narodi in nove učence krščujejo. Poslanstvo cerkve je torej, da oznanja evangelij v odpuščanje grehov, pridobiva učence in jih krščuje ter tako vceplja v vidno Kristusovo telo na zemlji. Cerkev je dolžna oznanjevati Kristusovo besedo, ne besed tega sveta, kar se danes prepogosto sliši s prižnic. 
3. Cerkev ne krščuje v svoje ime,  ampak v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, torej v ime vseh treh oseb božanske in nedeljive Trojice. Bog je troedin, posamezne lastnosti Božjih oseb pa  je cerkev od nekdaj razlagala nekako takole:  Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje. V grobem je to sicer res, ni pa to vsa resnica. Pri stvarjenju je sodeloval tudi Sin in Duh, pri odrešitvi sodeluje tudi Oče in Sveti Duh, pri naši rasti v posvečenosti pa imata svojo vlogo tudi Oče in Sin. 
4. Naslednja naloga, ki jo je dal Jezus učencem, je da poučujejo nove učence glede njegovega nauka in zapovedi.  Kristjan bi moral vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. To pravilo ne velja le za klerike, ampak tudi za laike. John H. Gerstner je v tem smislu napisal naslednje: "Laiku ni treba biti klepar, tesar, pravnik, zdravnik, učitelj, delavec, gospodinja. Vse to so možnosti, ne pa nujnosti. Laik je lahko eno ali drugo od naštetega, kar pač izbere. Toda laik mora biti teolog. To zanj ni stvar izbire, ampak zahteve."  To zagotovo ne pomeni, da mora vsak vernik do podrobnosti poznati  vse teološke nianse, vedeti pa mora, kaj veruje in zakaj tako veruje.  Poučen pa mora biti tudi o tem, kaj od nas Gospod pričakuje in zahteva. 
5. Jezus je z nami vse do konca sveta. Jezus je med nami prisoten, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu (Mt 18,20). Prisoten je tudi pri zakramentu krsta, saj krščujemo (tudi) v njegovo ime, ne smemo pa pozabiti njegove navzočnosti v Gospodovi večerji, kjer smo ga deležni na duhovni in nebeški način. On je prisoten z nami kot posamezniki, in z nami kot cerkvijo, saj je cerkev njegovo skrivnostno telo (1 Kor 12,27. Ef 5,29). Njegova prisotnost je navdihujoča in ohrabrujoča za  njegovo ljudstvo. 

Jezus je tisti, ki ima oblast. On je dal svoji cerkvi, ko je bila še  v zametku, poslanstvo da oznanja evangelij, krščuje in poučuje. Vse to  v odrešitev duš, ki sprejmejo vero ter na čast troedinemu Bogu! Njegova milost naj bo z vsemi, ki ste se ustavili pri tem sestavku.