Jezusova velikoduhovniška molitev (I.)

Jezusova velikoduhovniška molitev obsega eno celo poglavje Svetega pisma, in sicer 17. poglavje evangelija po Janezu.  Sestoji se iz več smiselnih celot, sam bi jo razdelil na tri dele:

1. Uvodni del.
2. Molitev za Jezusove učence.
3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.

V tem kratkem prispevku se bom dotaknil prvih trinajstih vrstic Jn 17. 

Poglavje se začne takole: "Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal[...]" Kristjani danes velikokrat molimo tako, da smo s pogledom uperjenim v tla, ali pa pri molitvi celo mižimo. Jezus je delal ravno obratno: oči je povzdignil k nebu in molil. Tako je delal, ker v njegovem odnosu z nebeškim Očetom ni bilo nikakršne zapreke. Jezus je živel brezgrešno življenje, ki  je potekalo v popolni poslušnosti Božji volji. Ljudje nikoli ne bomo zmožni take poslušnosti. Lahko le poskušamo in se trudimo. To smo pravzaprav dolžni. Ampak s tem še ni rečeno, da kristjan ne bi smel moliti zazrt proti nebu. Apostol Pavel piše, da "ni  [...] nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Jezus je naša popolnost, on je naš Srednik (1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12)  Ker je tako, smemo moliti, kakor je on molil. Lahko pa tudi drugače, glavno, da "v duhu in resnici" (Jn 4,23.24).

Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, 2 kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji,da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. 3 Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. 4 Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.  (Jn 17,1b-5)

Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišla njegova ura, ko bo pretrpel strašno smrt za grehe sveta. Obenem se je jasno poudaril svojo božanskost. Pisano je namreč: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime,

svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)  Če bi bil Jezus navaden človek, ne bi mogel reči Bogu, naj ga poveliča z veličastvom, ki ga je imel, preden je bil svet, torej od vekomaj. V nadaljevanju pravi, da mu je dal Oče oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki jih je prejel od Očeta. Tukaj je povedal, da večno življenje ne pripada vsem po vrsti, ampak tistim, ki mu jih je dal Oče. Gre torej za izvolitev in vnaprejšnjo določitev, ki jo je opravil Bog v skladu s svojo suvereno voljo pred začetkom sveta. Večnega življenja so deležni vsi, ki poznajo Očeta in Sina. Glagol "poznajo" ne pomeni površinskega poznavanja ali znanstva,  ampak gre za globok oseben odnos z Bogom, ki ga imajo izvoljeni. Jezus je s svojim življenjem popolne poslušnosti v celoti izpolnil Očetovo voljo in s tem poveličal Očeta, zato pričakuje od njega, da bo zdaj on poveličal Jezusa, svojega Sina.

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; 8 kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. (Jn 17,6-8)

Tukaj se začne drugi del Jezusove velikoduhovniške molitve. V njem Jezus poudarja, da je razodel Očetovo ime tistim, ki mu jih je dodelil nebeški Oče. Oni so sprejeli Božjo besedo in začeli verovati v Jezusa. V tistem času njihova vera še ni bila čisto popolna, kar je razvidno iz nadaljnjih dogodkov,  toda, kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 

Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno.  (Jn 17,9-13)

Jezus je v tem delu izrecno prosil za svoje učence, ne za svet, saj so bili učenci tisti, katere mu je dal Oče. Ti so tudi dobili nalogo, da oznanijo evangelij svetu. Zato se torej na tem mestu   Jezus ne ukvarja s svetom, ampak z učenci. Oni so tisti, v katerih je bil Jezus tedaj že poveličan. On je odhajal iz sveta, oni so ostajali v svetu, zato je Jezus prosil Očeta, naj jih ohrani in naredi, da bodo eno, kakor sta onadva eno.  Jezusov ideal je edinost vere in vernikov. Ker pa smo kristjani samo ljudje, nam te edinosti ni uspelo ohranjati. Danes obstaja ekumensko gibanje, ki se zavzema za edinost kristjanov. Vprašanje pa je, kakšen smisel ima gibanje, za katero se najbolj zavzemajo skupnosti, ki so zelo oddaljene od evangeljske vere, ali  tiste, ki skoraj ničesar ne verujejo. Edinost da, a ne za vsako ceno!  Jezus je v času svojega zemeljskega bivanja uspešno ohranjal učence v Očetovem imenu in jih obvaroval pogube. Izjema je bil Juda Iškarijot, ki je bil eden od dvanajstih, ni pa bil med Božjimi izvoljenimi.  Pismo pravi: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19b) Tisti, ki jih Gospod pozna, se ohranijo v večno življenje. Tudi v tem primeru nam glagol "pozna" pove, da gre za globok oseben odnos, ki ga ima Gospod s svojimi ljudmi. Na koncu tega odlomka pa Jezus prosi Očeta, da bi imeli učenci njegovo (Jezusovo) veselje v sebi dopolnjeno. Jezus ni prosil Očeta, da bi bili učenci srečni, ampak, da bi imeli v sebi veselje. Pisano je:  "GOSPODOVO veselje je vaša moč." (Neh 8,10b) To dejstvo je nadvse  pomembno, zato nas Božja beseda na več mestih spodbuja k veselju: "Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu." (Ps 32,11) Ali pa, ko pravi: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Veselje je, kot pravi Pavel v Pismu Galačanom 5,22,  eden od sadov Duha, in ga na tem seznamu navaja na drugem mestu, takoj za ljubeznijo. Jezus je svoje ljudstvo odrešil greha in večnega pogubljenja, kar je že samo po sebi dovolj dober razlog za veselje.

Jezus ima oblast, da podeli večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče. Vsak, ki ga nebeški Oče privede  k Jezusu, pozna Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tak ima dovolj velik razlog za pristno veselje. Imaš to veselje v sebi?