In Beseda je postala meso in se naselila med nami. (Jn 1,14a)
Velika je skrivnost svete in nedeljive Trojice. Še bolj nedoumljiva je skrivnost Božje ljubezni, zaradi katere se je pred vsemi rojeni Bog Sin - Beseda učlovečil, da bi odrešil neke pripadnike vrste homo sapiens, katerih prastarša sta že na vsem začetku zagrešila upor proti svojemu Stvarniku, njuno uporništvo pa človeški rod deduje do danes in ga bo dedoval do konca sveta.
Apostol Pavel je ponižno priznal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To priznanje bi pravzaprav moral podati vsak človek. John Blanchard je napisal:
Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi! Pred leti so univerzitetni študentje iz Danske in Jugoslavije medsebojno razpravljali o predpostavki "Civilizacija več dolguje religiji kot pa znanosti". Eden od govornikov, nasprotnik te ideje, je izjavil: "Človek je z znanostjo kot svojim orodjem, postal ustvarjalec, gospodar in prava bit univerzuma." Površen pogled na svet okoli nas, svet poln vojn, prelivanja krvi, sovraštva, nasilja, trpljenja, na množice nerešenih problemov, bi moral biti zadosten dokaz, da njegova ideja ne prenese praktičnega preizkusa.*
Tako je s to stvarjo. Ljudje si domišljamo, da smo gospodarji univerzuma in da smemo početi, kar nam poželi srce. Ampak s srcem je problem. Navdihnjeni prerok Jeremija je zelo dobro poznal ta problem, ko je zapisal: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9)
Dokler človek ne doume in ne prizna pred Bogom svoje grešnosti, se ne bo v njem nič spremenilo. Greh bo samo zamenjal svojo obliko. Pred Bogom lahko bežimo v deloholizem, alkoholizem, ateizem, religijo in še več religije, a zbežati se ne da. Nekega dne nam bo Bog izstavil račun (cf. Rim 14,12). Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi odrešil grešnike, kakršna sva jaz in ti. Ni se rodil v palači, ampak v hlevu. Na ta način je postal vsakomur dostopen. Zato pravi pisec Pisma Hebrejcem: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala." (Heb 4,15.16) Živel je življenje popolne poslušnosti nebeškemu Očetu in pretrpel smrt na križu. Umorjen je bil zaradi naših prestopkov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje, ne bo pogubljen, ampak ima večno življenje (cf. Jn 3,16).
V teh dneh praznujemo rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prva cerkev temu dogodku ni posvečala posebne pozornosti. Tudi evangelisti so glede tega zelo skopi. Jezus ne pride več na svet kot nemočen otrok, ampak kot sodnik živim in mrtvim. To je blaženo upanje njegove cerkve na zemlji. Danes je dan rešitve, ne vemo pa še, kako bo v prihodnje. Živimo v času, ko se lahko vsakdo, ki hoče, približa prestolu milosti, od koder bo prejel popolno odpuščanje vseh grehov. Bog sprejema grešnike. Jezus ni prišel klicat takih, ki imajo zelo visoko mnenje o sebi in svoji moralnosti, ampak grešnike. Psalmist pravi: "GOSPOD blagor človeku, ki zaupa vate." (Ps 84,13)
"Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. " (Jn 3,16 CHR)
Amen. Blagoslovljene praznike!
*John Blanchard, Spravljen z Bogom, Založba Vostri in Binkoštna cerkev center Ljubljana, Koper, 2002. S. 15.
Ni komentarjev:
Objavite komentar