Vstopamo v jubilejno leto, v katerem se spominjamo, da je minilo že celih petsto let od začetka reformacije. Skozi prvih petnajst stoletij zgodovine je cerkev doživljala mnoge vzpone in padce. Iz različnih razlogov se je skozi čas meglil pogled na evangelij, tako da ga srednjeveški vernik pravzaprav skorajda ni mogel slišati in spoznati.
Bistvo evangelija pa je, da se človek ne more rešiti z deli postave niti s katerimi koli drugimi dejanji, ampak edino po milosti, ki prihaja po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je popolno in neoporečno življenje v poslušnosti postavi. Umrl je za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da more opravičiti vse, ki vanj zaupajo, se naj naslanjajo, zanašajo in vanj verujejo. To je torej evangelij.
To spoznanje je vodilo Luthra, Bucerja, Calvina, Trubarja in ostale reformatorje. Žal danes tudi v protestantskih krogih to spoznanje peša, ali pa so nanj že celo pozabili. V reformiranih krogih se zato govori o "Ecclesia reformata, semper reformanda," kar pomeni "reformirana cerkev, ki se nenehno reformira". To ne pomeni, da bi morali vsake toliko izumiti kakšen nov verski nauk, ampak da se mora vsaka generacija kristjanov, da, celo vsak kristjan, "reformirati" od znotraj, ali bolje rečeno, roditi od zgoraj (cf. Jn 3,3 ss.). Reformacija ni stvar nečesa, kar se je začelo pred petsto leti, nato pa končalo, ampak permanenten proces, ki bo trajal do konca sveta.
Vsem, ki to berete, želim blagoslovljeno jubilejno leto 2017!
Ni komentarjev:
Objavite komentar